Nazadnje sva govorili pred premiero serije Srečno samski, takrat smo bili v karanteni, zdaj smo spet. Kako živite te dni? Drugače kot spomladi?

Zdi se, da je vse drugače. Meni je sicer zdaj v drugo lažje, saj sem bila v času prve zelo utrujena, zdaj pa sem bolj spočita. V družbi pa je zdaj precej bolj mračno. Spomladi smo videli smisel, čutili smo odgovornost do drugih, ravnali smo v skladu s sloganom Ostani doma, bodi odgovoren, zdaj pa je precej drugače. Zdi se, da nam dneve in mesece diktirajo ukrepi, ki ne izvirajo iz skrbi do človeka. Mladi se sprašujemo, kakšen je smisel nekaterih bizarnosti, ki smo jim priča. Čutim pomanjkanje človečnosti. Naveličani smo, izgubljeni, nepotrpežljivi. Bojimo se kazni, kar pa je napačna logika. Smiselno je ostati doma, ker si odgovoren do drugih, ne zato, ker se bojiš kazni.

Ljudje smo vse manj potrpežljivi do drugih. Pa nočem tega obsojati. Jasno je, da je tako, če od povsod prihajajo zlovešče napovedi. Seveda potem ljudje zaradi prestrašenosti postanemo nastrojeni eden proti drugemu. To je še zlasti izrazito v tem strašnem letu 2020, ko živimo s pandemijo.   

Trenutno kaj snemate?

Tudi v celjskem gledališču se poslužujemo snemanja na spletu, ustvarjamo spletne vsebine. Letos sem prav tako začela spet študirati, zato se ukvarjam tudi s študijem. Če sem že v takšni situaciji, to skušam izkoristiti, vem pa, da je veliko ljudi okoli mene, ki nimajo redne službe, v velikih škripcih. No, tudi jaz bi morala septembra začeti snemati film, a nismo dobili sredstev, zdaj to stoji in ne vemo, kdaj bomo začeli, če sploh bomo. 

Na televiziji smo vas gledali v seriji Srečno samski, boste snemali drugo sezono?

Nimam nobene informacije o tem, ali bomo še snemali.


Igrali ste v filmu Ne bom več luzerka, ki je ujel duh generacije mladih, ki jih štejejo malo čez dvajset. Kaj so po vašem mnenju največji izzivi, s katerimi se srečuje vaša generacija?

Imam veliko prijateljev, ki so se rodili v osemdesetih in opažam, da na svet gledajo precej drugače kot mi, ki smo se rodili v devetdesetih. Naši generaciji in tistim, ki so prišli za nami, manjka občutek varnosti. Ko gremo proti tridesetim, vse bolj ugotavljamo, da je vse na svetu zelo negotovo. Prejšnje generacije so odraščale z občutkom, da je dovolj služb za vse, da je svet varen za vse. Mi pa vidimo, da ni tako. Tisto, ker je prej veljajo za samoumevno, zdaj ne velja več, mi pa smo se morali temu hitro prilagoditi. Poglejmo na primer strpnost. Pa ne govorim o strpnosti kot o pojmu, govorim o strpnosti v vsakdanjem življenju. Ljudje smo vse manj potrpežljivi do drugih. Pa nočem tega obsojati. Jasno je, da je tako, če od povsod prihajajo zlovešče napovedi. Seveda potem ljudje zaradi prestrašenosti postanemo nastrojeni eden proti drugemu. To je še zlasti izrazito v tem strašnem letu 2020, ko živimo s pandemijo. Naša generacija žal ne verjame v varno prihodnost.

Kaj pa so po vašem mnenju vrline generacije, ki ji pripadate?

Mlade generacije res zelo veliko uporabljamo internet, to ima seveda negativne plati, a moramo vedeti, da so zaradi tega nekateri mladi ljudje tudi bolj strpni in odprti. Povezani smo z idejnimi gibanji z različnih koncev sveta, pozorni smo na krivice, ki se dogajajo manjšinam blizu ali daleč. Imamo posluh za ljudi, ki tako ali drugače živijo na robu, smo ozaveščeni, premoremo več sočutja in razumevanja. 

Pri 25 letih so vam odprta vsa vrata, vas vleče v tujino?

Rada imam to našo Slovenijo. (smeh) Tu sem preživela čudovito in varno otroštvo, obkrožena sem bila z naravo, od nekdaj sem imela dovolj svobode. Rada imam našo kulturo, jezik, naše posebnosti. Predvsem pa nimam  želje, da bi živela drugje, ker mi naše gledališče nudi vse, kar potrebujem, daje mi smisel. Moja velika ljubezen je tudi film, ki ima pri nas skromnejšo tradicijo kot gledališče, imamo tudi manjši trg, zato bom morda na tem področju iskala možnosti za snemanje v tujini. A tu se počutim doma, tu želim biti.