In nas zato vsake toliko časa zapeče vest, kot opomin in opozorilo, da nismo ravnali prav. Žal nam je za nestorjeno, a popraviti ni mogoče ničesar. Časa ne moremo zavrteti nazaj, nihče ga ne more. Lahko pa ga usmerimo na pot naših bodočih dejanj, obrnemo v pravo smer, da ne ponavljamo istih napak. In da se iz storjenih (žal) naučimo kaj koristnega. 

Ko sem jo v mrliški vežici pokropila in ji zrla v oči na fotografiji, postavljeni ob žari, sem v sebi iskala besede opravičila, a v duši mi je ostal grenak priokus. Nisem bila pomirjena, žal mi je bilo. A prepozno.  

Prva oseba, ki mi občasno potrka na vest, je moja učiteljica iz osnovne šole. Že v poznih letih, blizu devetdeset jih je štela, je še vedno rada prišla na srečanja ob praznovanju dneva žena in posedela za mizo v živahnem pogovoru in s toplim sijajem v očeh. Še vedno slišim njene besede, ki mi jih je izrekla tisti davni večer, ko sem izrazila veselje in občudovanje, da je z nami: »Vem, da moram smrt nekje počakati, a raje jo čakam tukaj kot doma.« Močno sporočilo, ki veliko pove o zavedanju, pričakovanju konca, a hkrati ohranja upanje in zavest, da je lepo živeti. Obljubila sem ji, da jo ob priliki obiščem na njenem domu, da se bova še kaj pomenili in se podružili. In si vzeli čas. Pa se ni zgodilo. Večkrat sem jo uzrla na vrtu ali pred hišo, ko sem se peljala mimo, in vsakič sem sklenila, da se bom ustavila. Naslednjič, prihodnjič – ko bom imela več časa. A vedno se mi je mudilo, bodisi v mesto po opravkih bodisi nazaj domov. Izgovor. Morda. Kakor koli imenujem to svoje (ne)dejanje in ga opravičujem, na vesti mi ostaja neprijeten občutek: da nisem izpolnila dane obljube. In se zavedam, da ni bilo prav … 


Podobno se je zgodilo, ko sem od sosede, ki je bila zaposlena v domu starejših, izvedela, da biva pri njih moja sorodnica, ki me je v otroštvu velikokrat pazila in me naučila stvari, za katere starši niso imeli časa: šivati oblekice za punčke, igrati družabne igre, voziti kolo in zaplavati v vaškem tolmunu. Ko se je po poroki preselila daleč stran, sem jo dolgo pogrešala, a z leti so spomini zbledeli. Kot vse, česar se dotakne čas. Sosedi sem naročila lepe pozdrave zanjo in naj ji pove, da jo kmalu obiščem. Po tistem mi je soseda vedno znova vračala njene pozdrave in povabila, naj le pridem, da me bo zelo vesela. Jaz pa spet nazaj: »Lepo jo pozdravi in reci, da pridem naokoli, takoj ko bom imela malo več časa!« Pa ga nisem imela, ne več, kvečjemu manj. Spet bi lahko našla izgovor in opravičilo, kaj vse je bilo pomembnejše in neodložljivo. In spet sem zamudila priložnost, da bi jo še kdaj videla. Ko sem jo v mrliški vežici pokropila in ji zrla v oči na fotografiji, postavljeni ob žari, sem v sebi iskala besede opravičila, a v duši mi je ostal grenak priokus. Nisem bila pomirjena, žal mi je bilo. A prepozno. 

Počasi in z leti se je v meni nekaj spremenilo. Zavedanje! Da čas mineva za vse enako, da ga nimamo nikdar več kot drugi in ne manj. Pravijo, da je čas tisti, ki mine. Narobe. Čas ostaja – mi minemo. 

Spominjam se: bila je sobota, mudilo se mi je po nakupih, ko sem sredi mestnega vrveža zagledala moževo računovodkinjo. Prihajala mi je naproti, precej shujšana, spremenjena od zadnjega srečanja, bolezen se je kazala tudi navzven. Pa vendar je s svojim vedrim značajem in prijaznim nasmehom kar se je dalo prikrivala bol in težave, ki jih je prestajala. Ustavili sva se in se s stiskom rok prisrčno pozdravili. »Te lahko povabim na kavo!« je izrazila svojo željo in pričakovala, da jo bom izpolnila. »Oprosti, ne utegnem, še v dve trgovini moram in k čevljarju, preden zaprejo,« sem hitela z izgovorom in obljubo, da bova to storili drugič. Naslednjič. Ko bom imela več časa. Še vedno me spremljajo pogled njenih oči in razumevajoče besede, da ji je žal, ker ne morem. Nikoli ni bilo tiste zadnje kave, ne pogovora, ne pogleda v oči. Za vse to in še za marsikaj je bilo prepozno. Zamujeno. 


Kmalu se je zgodilo še nekaj, kar mi je dalo misliti. Po dolgem času sem v mestu srečala znanca, ki me je v zahvalo za storjeno uslugo želel povabiti na malico, a sem povabilo vedno odklonila. Z razlogom, ker se mi je mudilo, ker sem bila že pozna tja, kamor sem bila namenjena, ker … Vedno izgovor. Tisti dan pa sem se odločila, da grem. Sedela sva na vrtu gostinskega lokala in gledala jedilni list. Jaz sem se kar hitro odločila, on pa je nekaj mencal, kot da je v zadregi. Pa menda mu ni žal, sem pomislila, ko še kar ni vedel, kaj bi izbral. Končno je tudi on naročil: krožnik kuhane zelenjave in deci ribezovega soka. Ko je videl moj vprašujoči pogled, je le povedal razlog. »Oprosti, samo takšno hrano lahko jem. Sem na dieti, ker sem pred kratkim imel hud napad trebušne slinavke,« je še dodal. Ni mi bilo vseeno, da sva izbrala prav tisti čas. Če ne bi odlašala tako dolgo, bi bil klepet za mizo verjetno bolj prijeten, sproščen, sem pomislila in bilo mi je žal, da je zaradi mene žvečil po ustih hrano, ki je sicer ne bi izbral. Kaj moremo, priložnost zamujena …

Počasi in z leti se je v meni nekaj spremenilo. Zavedanje! Da čas mineva za vse enako, da ga nimamo nikdar več kot drugi in ne manj. Pravijo, da je čas tisti, ki mine. Narobe. Čas ostaja – mi minemo.

Danes sem jaz tista, ki povabim na kavo, si vzamem čas in pričakujem, da si ga bodo vzeli tudi drugi. Zgodi se, da kdo ne utegne, ker se mu mudi … Razumem, mu rečem in ne zamerim. Izgovori in dane obljube ostajajo, zavezujejo, obetajo, se izpolnijo ali pa ne. Kakor kdaj. Tako pač je – to naše življenje.