Metodo AEQ ste razvili na podlagi lastnih izkušenj oziroma bolje rečeno, lastnih bolečin?

Imel sem zelo močne bolečine v levi nogi, ki mi jih nikakor ni uspelo odpraviti. V desetih letih sem poskusil marsikaj, da mi le ne bi bilo treba iti pod nož. Pod roke mi je prišla knjiga Marthe Peterson, njena metoda »hanna somatika« se mi je zdela logična. Znala je razložiti, zakaj me boli. Bistvo ni v tem, da se borim proti svojemu telesu, temveč da moram bolečino razumeti in se spremeniti, da jo odpravim. Vaje so mi zelo pomagale, zato sem se lotil izobraževanja iz klinične somatike in pri Marthi Peterson opravil certifikat. Razlika med prej in potem je bila očitna, a žal ne trajna. Opazil sem, da se nobeden od sistemov, tako klinične kot hanna somatike, ne ukvarja z učenjem, da bi ljudje razumeli, zakaj so takšni, kot so. Resda je bil učinek večji kot pri običajni masaži ali kiropraktiki, vendar ni omogočal trajne spremembe, zato so se bolečine sčasoma vrnile. Tako sem sam začel razvijati tisti del metode, ki sem ga pogrešal, in nastala je metoda AEQ. Ta je bistveno globlja in kompleksnejša, temelji na tem, da jo posameznik sprejme kot novo veščino, ki se je uči. Podobno, kot bi se učili tujega jezika!

Če hočeš preživeti otroštvo, čeprav se starši do tebe vedejo popolnoma nenaravno, moraš zanikati svoje občutke, da se prilagodiš okolju, v katerem bivaš. To je bistveno drugačno od naravne logike in zakonov. Razlika med dojenčkom in njegovo mamo, ki živita v Sloveniji, in dojenčkom in mamo, ki živita v Sudanu, je mnogo večja. 

V čem je torej bistvo vaše tehnike?

Glavni namen je, da oseba v zavesti znova začuti občutke iz telesa, ki začno vplivati na misli in odločitve ter sčasoma spremenijo tudi dejanja, ki jih izvaja telo. Problem pri večini kroničnih bolečin in bolezni modernega časa, ki jih pripisujejo stresu, izvira iz dejstva, da moramo za to, da stres sploh zdržimo, omrtvičiti in pretrgati komunikacijo med zavestjo in telesom. Odločitve vodi ego, ki pri tem zanemarja telesno realnost, zato dela več, kot zmore telo. Naloži si preveč obveznosti in nalog ter razvije samodestruktiven odnos do telesa, ki ga ne občuti takšnega, kot v resnici je. Telo se na takšen nor odnos odzove z bolečino, avtoimunskimi boleznimi in poškodbami. Človek namreč kljub svoji trdni odločenosti, da bo nekaj naredil, brez podpore telesa ne zmore, zato se je prisiljen končno ustaviti.

Kdaj se pretrga povezava med telesom in egom?

Pogosto se zgodi že v otroštvu. Na primer, otrok noče v vrtec, nato s svojim egom in zavestjo vseeno dojame, da z uporom spravlja mamo v neprijeten položaj, pri njej vzbuja žalost in razočaranje. Svoja čustva potlači in se prisili, da gre v vrtec, čeprav se mu telesno upira. Na zunaj je videti, da se je na vrtec končno privadil, v resnici pa se je le naučil blokirati občutke, ki so mu narekovali, naj ostane doma. Takšno vzgojo začne dojemati kot pogojevano ljubezen: če bom izrazil, tako kot čutim, bo mati huda, s tem pa uničim ljubečo povezavo med nama. Naslednjič si otrok čustev ne bo dovolil izraziti in obenem ne bo čutil povezave s telesom. Tako ne bo opazil, ko si bo v prihodnosti začel nalagati preveč, zato ga bodo boleli hrbet, vrat, glava in podobno. Imel sem že primere, ko so ženskam izrezali rodila, nato se je med terapijo izkazalo, da so njihovi starši ob rojstvu veliko bolj želeli dečka kot deklico. Največja težava nastane, ker otrok ne zmore dojemanja stvarnosti tako, kot jo razume odrasli.

Na zakonitosti sodobne družbe težko vplivamo. Res živimo v okolju, ki nam močno škoduje?

Če hočeš preživeti otroštvo, čeprav se starši do tebe vedejo popolnoma nenaravno, moraš zanikati svoje občutke, da se prilagodiš okolju, v katerem bivaš. To je bistveno drugačno od naravne logike in zakonov. Razlika med dojenčkom in njegovo mamo, ki živita v Sloveniji, in dojenčkom in mamo, ki živita v Sudanu, je mnogo večja. Mati iz Sudana veliko bolj čuti otroka, saj živi v bolj počasnem naravnem okolju, ki se mu je primorana prilagajati. Pri nas je drugače, če želi mati zdržati pritiske, mora biti ves čas napeta, zato manj čuti, kaj se dogaja okoli nje in v njej. Ta zakrčenost, ki na otroka vpliva vse od rojstva, se sčasoma spremeni v kronično zakrčenost mišic. Oseba razvije nestvaren odnos do časa, obremenitev, gibanja ... Vse izvaja egocentrično, z namenom, da bo nekaj naredila. Kot pravijo v jogi, oseba ni več »human being«, torej oseba, ki je, temveč »human doing«, oseba, ki nekaj počne.

Pomoč elektrike in tehnologije nam danes omogoča, da lahko delamo dlje, tudi lačni nismo, kar nam omogoča več, a nam hkrati škodi. Naša telesa so enaka, kot so bila v preteklosti, ego se je novemu tempu prilagodil, telo pa ne, zato takšna eksplozija bolezni. 

Deluje metoda tudi v nasprotni smeri, če se znova naučimo poslušati svoje telo, bomo bolj odzivni na lastne občutke, ne le telesne zaznave?

AEQ ima dva koraka, prvi je ta, da z učenjem in primernim zavestnim izvajanjem vaj izboljšate občutek, torej količino informacij, ki pride iz mišic v zavest. Bolj ko telo čutite v zavesti, bolj lahko spreminjate zavestne ukaze, ki mu jih pošiljate, ter opazujete in občutite tudi posledice teh akcij, kar vodi do izboljšane senzomotorične povratne zanke. Sčasoma začnete prepoznavati občutke, ki ste jih že davno izgubili. Druga stopnja metode je, ko skozi izboljšano senzomotorično povratno zanko bolj občutite, kdo ste in kaj počnete, zato sprejemate bolj kakovostne odločitve, v katerih so dejanja usklajena z dejanskim stanjem v telesu in telesnimi zmožnostmi. Spreminjati začnete odnos do vsakdanjega življenja, začutite, kateri odnosi vas dvigajo in kateri jemljejo energijo. Kdaj imate dovolj, ko se ukvarjate s športom, morebitne bolečine začnete dojemati kot opozorila, da nekaj ni prav, zato to spremenite. Začnete iskati načine, da bi stvar vseeno izvedli, a brez bolečin. Spoznate, da z zavestjo lahko vplivate na stanje v telesu, ampak drugače, ne z afirmacijami ali prisilo, ampak s tem, da občutke iz telesa uporabljate kot kazalnike stvarnosti.

Ali pri svojem delu opažate kakšne specifične težave, s katerimi se pogosteje srečujejo ženske?

Najpogosteje pridejo z bolečinami v ledvenem delu hrbta, vratnem delu hrbtenice, ramenih, kolenih, gležnjih in stopalih. Ženska, ki je življenje namenila otrokom, delu in partnerju, je morala močno pretiravati in se z močjo volje prebijati naprej, da ji je to uspelo. Če se vrnemo na primerjavo z ljudmi, ki živijo v bolj preprostih naravnih okoljih, bi se jim zdela količina odgovornosti, s katerimi se spopada povprečna sodobna ženska, naravnost nora. Tu nam pomoč elektrike in tehnologije omogoča, da lahko delamo dlje, tudi lačni nismo, kar nam omogoča več, a nam hkrati škodi. Naša telesa so enaka, kot so bila v preteklosti, ego se je novemu tempu prilagodil, telo pa ne, zato takšna eksplozija bolezni. Ženska mora pravzaprav zanikati svojo resničnost, če hoče biti tisto, kar se od nje pričakuje. Ko otroci odidejo in ima končno več časa, je zunanji sloj telesa, ki naj bi prejemal dražljaje tako od znotraj kot od zunaj, že tako zakrčen, da nima stvarnega odnosa niti do svoje notranjosti niti do okolja. Ko končno začuti, da nekaj ni v redu, so poškodbe že zelo velike. Mnogo jih pride z obrabami sklepov, vedno več tudi s simptomi izgorelosti in kronično utrujenostjo.

Imam primere žensk z vrsto visokih nazivov, ki rečejo, da sploh ne vedo, zakaj so izbrale študij, saj jih področje v resnici ne zanima. Veliko bolezni se razvije kasneje, ko otroci odidejo, je kredit poplačan in se v službi počutijo dobro. 

Res je za nas značilno, da se rade ženemo.

V Sloveniji na terapijah pogosto slišim, če nisem bila pridna, me doma niso videli oziroma imeli radi. Če nisem delala, me niso poznali, če nisem imela dobrih ocen, nisem bila nič vredna. Morda je bilo vse dejansko izrečeno ali pa je ženska to začutila v nebesedni komunikaciji staršev. Imam primere žensk z vrsto visokih nazivov, ki rečejo, da sploh ne vedo, zakaj so izbrale študij, saj jih področje v resnici ne zanima. Veliko bolezni se razvije kasneje, ko otroci odidejo, je kredit poplačan in se v službi počutijo dobro. A ker nimajo stika s stvarnostjo, vsega tega sploh ne opazijo, še naprej se obremenjujejo. Nekatere se začno ukvarjati s športom, čeprav nimajo niti približno dovolj nadzora nad lastnim gibanjem, da bi se lahko kakovostno gibale in napredovale. Ko z metodo AEQ izboljšamo povezave, se do svojega telesa vedejo bolj spoštljivo, sočutno in razumevajoče. Prednost metode vidim predvsem v tem, da je prilagojena sodobnemu posamezniku. Pogosto opažam, da imajo težave tudi ljudje, ki se ukvarjajo z jogo, tai čijem ali borilnimi veščinami. Te metode so bile razvite že davno, ko takšno okolje, kot ga poznamo danes, še ni obstajalo, zato težko nagovarjajo težave sodobnega posameznika. Včasih je bilo življenje popolnoma drugačno.