S pomočjo meditacije treniramo um, da se lahko zavestno poglobimo v tisti del duševnosti, v katerega sicer v običajnem stanju zavesti nimamo dostopa. To je potrebno zato, ker so največkrat ravno v nezavednem delu duševnosti skrite rane in zmote, ki jih moramo prepoznati in zaceliti, da bi lahko ozdraveli. Šele ko jih ozavestimo, jih lahko razrešimo. Meditacija ni avtohipnoza ali kakšna druga učena tehnika in se je ni treba posebej učiti. Je pa mnogo bolj učinkovita, kadar jo vadite vsak dan – tako kot vse, kar je povezano z možgani.
V sodobnem načinu življenja ljudje večino budnega časa preživimo v »glavi«, v razumskem delu možganov, ker se odločamo, presojamo o svetu in imamo kolikor toliko – nadzora. A to je le majčken del uma, ki nam je na voljo. Velika večina procesov, ki jih upravljajo možgani, poteka nezavedno in avtomatsko. Z redno vadbo meditacije ozavestimo dele miselnega procesa, ki bi nam sicer ušli izpod nadzora, saj se jih ne bi zavedeli. Z meditacijo se telesno in duševno pomirimo, ko smo pod stresom. Ker stres neposredno škodljivo vpliva na imunski sistem, našo glavno obrambo pred infekcijami in rakom, je redno meditiranje eden od najboljših načinov, da preventivno poskrbimo zase.
Različne tehnike
Tehnike meditacije so različne, ker se lahko poglabljamo v različne plasti duševnosti. Kreativna vizualizacija gre do tistih globin, kjer se še zavedamo podob in besed. Na nekoliko globlji ravni deluje molitev, ko s pomočjo besed ali pa čistega telesnega čutenja prosimo Višjo silo v sebi, naj se zgodi njena volja, ali se ji zahvaljujemo za življenjske izkušnje. Bolj poglobljeni načini meditacije pa so »potapljanje v nič«. Povsod gre za aktivno ozaveščanje, komuniciranje in stapljanje z najglobljim delom duševnosti, kjer imamo stik z bogom kot poosebljeno smiselno voljo, ki uravnava nastanek in razvoj vsega.
Izvajamo jo vsak dan
Meditacijo je treba izvajati po možnosti vsak dan ob istem času, najbolje ob sončnem vzhodu ali zahodu. Udobno sedite v delno zatemnjenem in mirnem prostoru, kjer vas ne bodo motili. Hrbtenica mora biti vzravnana. Noge so plosko na tleh. Ne priporočam lotosove drže sedenja s prekrižanimi nogami, če je niste vajeni. Če imate nizek krvni tlak in ste pogosto omotični, lahko meditirate tudi leže. Najboljši čas za meditacijo je zgodaj zjutraj, preden vstanete, ali zvečer pred spanjem.
Potrebno je sproščeno sedenje (ali kak drug položaj) z vzravnano hrbtenico, aktivno sproščanje telesa, nato pa svojo zavest kot žaromet usmerimo na telo, površino telesa, posamezne dele telesa in dihanje. Nekatere tehnike posvečajo veliko pozornosti načinu, kako prekiniti »klepetanje« uma, spontane asociacije, ki motijo meditacijo. Načini so različni in vsak mora najti tistega, ki je zanj najboljši.
Meditiranje v skupini
Meditiranje v skupini je veliko bolj učinkovito. Pri skupinskih meditacijah dostikrat izkusimo, da imamo vsi v mislih isto stvar ali celo isto podobo, čeprav si nismo z besedami povedali o tem. Ne vem, kako se to zgodi. Zanimivo pa je, da to dokazuje, da v resnici nismo ločeni, ampak smo na ravni misli na poseben način vedno povezani.
Meditacija poteka v štirih stopnjah:
1. Sproščanje ali progresivna mišična relaksacija
2. Bioenergetsko uravnovešanje
3. Kreativna vizualizacija
4. Globoka meditacija
1. Sproščanje
V prvem delu meditacije vodim na »sprehod po telesu« od glave do pet, zaradi ozaveščanja mišičnih blokad in njihovega sproščanja. Progresivna mišična relaksacija je metoda vedenjsko-kognitivne psihoterapije, s katero dosežemo sprostitev mišičnih blokad tako, da omenjene mišice najprej napnemo – le toliko, da jih začutimo, potem pa aktivno sprostimo.
Med vsakodnevnim hitenjem se niti ne zavedamo, kako zakrčeni smo. Nekatere mišice so trajno skrčene zaradi neudobnih položajev (dolgotrajnega sedenja). Telo se pred bolečino in stresom brani tako, da se zakrčijo mišične skupine delov telesa in s tem naredijo nekakšne blokade, ki onemogočajo globokim občutkom ali spoznanjem priti v zavest. Neprijetne misli se lahko med meditacijo obudijo. Spomini na travmo so zapisani v telesu, ne v arhivu običajnega spomina, in da bi jih popravili, se jih moramo najprej zavedati. Kadar nočemo jokati, nas stiska v grlu, kadar nas je strah, nas stiska pri srcu. Strah v odnosih z ljudmi se lahko izraža z blokiranim črevesnim delovanjem. Pred preobremenjenostjo z zahtevami od zunaj se »branimo« s povečano napetostjo v mišicah vratu ali ramen. Ko to počnemo zelo dolgo, se napetosti niti ne zavedamo več, pojavijo pa se zdravstvene težave v obremenjenih delih telesa. Globoko sproščanje telesa je lahko za travmatizirano osebo zelo neprijetno, saj se ji lahko obudi telesni spomin na grozne dogodke iz preteklosti, ki se jih zavestno ne spominja. Tako lahko doživlja telesne občutke, ki jih ne razume. Če bi se vam med meditacijo začele prikazovati neprijetne slike ali občutki, jo prekinite in poiščite pomoč strokovnjaka! Samo sproščanje brez globljih stopenj meditacije koristno deluje na psihosomatske bolezni, ki so posledica kroničnega stresa, na primer previsok krvni tlak ali glavobol.
2. Bioenergetsko uravnovešanje
V drugem delu meditacije gre za uravnoteževanje dveh nasprotno delujočih sistemov vegetativnega živčevja, da bi dosegli zdravo ravnovesje. Nekaj takega naredi večina bioenergetikov in zdravilcev, človek pa lahko marsikaj doseže tudi sam.
Ljudje imamo dvojni živčni sistem. Osrednje živčevje z možgani skrbi za razmišljanje, čutenje in gibanje, poleg tega pa imamo še avtomatski živčni sistem, ki skrbi za bitje srca, dihanje, razširjenost žil, napetost mišic, krčenje prebavil …, vse nujne dejavnosti, ki potekajo samodejno brez našega razmišljanja. Delimo ga na simpatičnega, ki večino procesov pospešuje, in parasimpatičnega, ki jih zavira. Kadar smo zdravi, so ti procesi harmonično uravnoteženi. To so poznali že stari Kitajci pred 7000 leti. Simpatični, bolj ženski del živčevja so imenovali jin, parasimpatični, bolj moški del pa jang. Danes so stare vzhodnjaške tehnike postale moderne in jih uporabljajo pri učenju joge in akupunkturi, pri čemer se ljudje ne zavedajo dovolj, da ne gre za duhovni hokus pokus, ampak anatomsko dokazljive strukture v telesu. Na avtomatsko živčevje ne moremo vplivati neposredno, zato uporabljamo pri tem delu meditacije domišljijo. Zamislimo si podobe, ki stimulirajo telo, da se avtomatsko odzove. Možgani se odzovejo na podobe iz fantazije enako kot na resničnost, ki jo vidijo. Nekateri učinki so trenutni (prenehanje bolečin), še bolj pa je priporočljivo redno vsakodnevno »umerjanje« vegetativnega sistema, najbolje zjutraj pred vstajanjem.
3. Vodena kreativna vizualizacija
Je globinska psihoterapevtska metoda. V rokah izkušenega psihoterapevta pa je odlično terapevtsko sredstvo, s katerim se lahko »sprehodimo po sanjskem svetu« meditanta, dobimo pomemben vpogled v njegovo nezavedno psiho in tudi orodje za zdravilne posege. Nekatere vaje so ob vodenju primerne tudi za samoterapijo.
V tem delu meditacije smo v posebnem, budnemu sanjanju podobnem stanju. Zunanjega sveta se ne zavedamo več. V mislih sledimo podobi, ki jo opisuje voditelj meditacije. Jezik sanj in psihe so simboli, zato se vodenje sliši, kot bi vam pripovedovala pravljico. Vendar ne gre za sugestijo ali hipnozo, ampak za nedokončane misli, ki jih dokončate sami, kot vam ustreza. Vse, kar vidite med meditacijo, je del vaše globoke duševnosti. Ker se ljudje spomnijo doživljanja med meditacijo, s tem ozavestijo pomemben del svoje prej nezavedne psihe in lahko tudi aktivno vplivajo na zmotne misli ali stališča, ki so bila zakopana in nevidna. S tem jih naredijo dostopna spremembi. Za samozdravljenje uporabljamo pozitivne podobe. Pred dvajsetimi leti se je veliko govorilo o meditaciji za zdravljenje raka, v kateri so si bolniki predstavljali celice svojega imunskega sistema, kako premagujejo rakave celice, in dosegli pomembno izboljšanje bolezni. S kreativno vizualizacijo je možno doseči tudi globinske premike, vendar naj to ostane v rokah terapevtov. Če bi v tem delu doživljali negativne izkušnje ali podobe, morate nehati in nadaljevati pod vodstvom terapevta.
4. Globoka meditacija
Kadar vodim meditacijo v skupini, se vedno najde kdo, ki mi reče, da ni slišal, kaj sem govorila, ker je zaspal. Vendar ne gre za spanje, saj bi sicer padel s stola in se ne bi »zbudil« natanko takrat, ko sem vodenje končala. Gre za to, da včasih spontano uspe poglabljanje v globine psihe, kjer ni več niti besed niti podob in kjer doživljajo zavedanje v neoblikovani podobi. Ta raven meditacije je zdravilna sama po sebi in zato obstaja veliko različnih tehnik, kako doseči notranji mir. Paradoks je v tem, da nam že prizadevanje, da bi to stanje dosegli, onemogoči poglabljanje, zato so izumljali razne »trike«, ki zaposlijo zavest, da lahko to stanje spontano privre na površino (vipassana, krščanska meditacija, transcendentalna meditacija, »muholovec«). Teh tehnik se je treba naučiti od učitelja in presegajo raven samozdravljenja. Vendar če se vam slučajno med meditiranjem zgodi, da padete v to izredno osvežilno in prijetno stanje, se nikar ne trudite »zbuditi« in slediti navodilom, ampak se prepustite.
Podrobnejša navodila za vodene meditacije najdete na mojem youtube kanalu Sanja Rozman pod naslovom: »Naredi nekaj zase« in v knjigi Umirjenost, delovni zvezek. Za bolnice z rakom priporočam predvsem meditacijo »Varen prostor«.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: