Zato bi si morali pogosteje poprati jedi, a previdno z rdečim poprom!
Poper izvira iz jugozahodne Indije, kjer so ga za izboljšanje okusa jedi in v zdravilne namene (glede na ajurvedske zapise) uporabljali že pred več kot štirimi tisočletji. Je grozdasti plod poprovca (Piper Nigrum), tropske ovijalke, ki se vzpenja po drevesih in zraste do 10 metrov v višino.
Zgodovinarji imajo pisne dokaze, da je poper v Evropo prišel že v antiki, uporabljali so ga tako stari Grki kot Rimljani, je pa nato pravo renesanso doživel v 15. stoletju, ko ga je iz svojega odkrivanja Indije prinesel portugalski raziskovalec in pomorščak Vasco da Gama, prvi Evropejec, ki je Indijo dosegel po morju. Poper je takrat tako navdušil Evropejce, da je to Portugalcem prineslo ogromne dobičke, Lizbona pa je prav zaradi popra za dve stoletji postala najbogatejše pristanišče v Evropi, dokler jim monopola v 17. stoletju z vzpostavitvijo plantaž v Indoneziji niso odvzeli Nizozemci.
Zgodovina popra je bila torej vsaj tako pikantna kot začimba sama, ni pa bil njen okus edina stvar, ki je navdušila ljudi. Tradicionalna indijska medicina ajurveda je črnemu popru že zelo zgodaj pripisala zdravilne učinke na telo in duha, sodobne znanstvene raziskave pa tem starodavnim izročilom kvečjemu pritrjujejo.
Piperin bi lahko zdravil najbolj trdovratne vrste raka
Sestavina v popru, ki ji gre večina hvale, se imenuje piperin. Je naravni alkaloid, ki popru daje značilen pekoči okus, znanost pa ga uvršča med antioksidante, saj zavira škodo, ki jo na našem organizmu povzročajo prosti radikali (kot so onesnaženost zraka, cigaretni dim, sončni žarki). Raziskovalci so tako ugotovili, da je piperin uspešen pri preprečevanju vnetji v telesu, ki lahko vodijo v nastanek kroničnih bolezni, kot so artritis, srčno-žilne bolezni, diabetes in rak.
A to še ni vse. Verjetno največja moč piperina se skriva ravno v tem, da vpliva na druga hranila, ki jih zaužijemo. Poveča namreč njihovo biodostopnost, kar pomeni, da z dodatkom popra v našo prehrano omogočimo, da bomo bolje izkoristili dragocene snovi, ki so v njej.
Študije so denimo pokazale, da se je v jedeh s kurkumo ob prisotnosti črnega popra absorpcija kurkumina (zdravilne sestavine kurkume) povečala za neverjetnih 2.000 odstotkov, podobno pa se je zgodilo tudi v primeru betakarotenov.
Piperin se je v študijah na živalih izkazal tudi za učinkovitega pri izboljšanju delovanja možganov in ohranjanju spomina ter celo pri zaviranju nastanka Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni. Prav tako so raziskave na živalih in ljudeh pokazale, da ta snov pomaga uravnavati krvni sladkor in inzulinsko rezistenco.
Študije na glodavcih so celo pokazale, da piperin deluje protibolečinsko in da umirja vnetja dihal, ki jih povzročajo astma in sezonske alergije.
Raziskovalci so optimistični, da bi piperin lahko nekoč pomagal zdraviti tudi različne vrste raka. Doslej so opravile le laboratorijske študije na celicah in v eni izmed njih ugotovili, da piperin zaustavlja delitev rakavih celic prostate, debelega črevesja in dojk ter povzroči njihovo smrt, medtem ko so druge laboratorijske študije pokazale, da piperin vpliva na rakave celice, ki so odporne na kemoterapijo, in da je ta spojina izmed 55 snovi, ki so jih izločili iz različnih začimb, najbolj učinkovita pri zdravljenju trojno negativnega raka dojk, najbolj agresivnega med raki.
Poper poleg piperina vsebuje še kopico drugih pomembnih aktivnih snovi (eterična olja, flavonoide, fenolne spojine, vitamine in minerale), ki pripomorejo k zdravilni moči te začimbe. Raziskovalci so tako ugotovili, da uživanje popra stimulira nastajanje kisline v želodcu (kar pripomore k boljši prebavi hrane), poveča razrast dobrih bakterij v črevesju, zmanjša apetit in spodbudi delovanje beli krvničk (kar izboljša imunsko odpornost).
Dobra novica je, da poper ne povzroča alergij, zastrupitev ali drugih bolezenskih stanj, tako da si ga kot začimbo lahko privoščijo skoraj vsi. Previdnost je potrebna le pri jemanju določenih zdravil, saj piperin (podobno kot pri kurkumi) poveča tudi absrobcijo aktivnih snovi v farmakoloških pripravkih (denimo antihistaminov). Če jemljete kakšna zdravila, se tako o količini popra, ki ga lahko dnevno varno zaužijete, prej posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.
Sicer pa je s poprom zaradi njegovega pekočega okusa, težko pretiravati. Kdor ga poje preveč, to hitro občuti kot bolečino in nelagodje na ustni sluznici, požiralniku in prebavi. Morda ste tudi že opazili, da je sveže zmleti poper močnejšega okusa kot kupljen v prahu, to pa zato, ker se aktivne snovi bolje ohranijo v celih zrnih. Ko jih enkrat stremo, hitro izgubijo tako aromo kot tudi zdravilne učinke. Če želite žeti pozitivne vplive popra na zdravje, tako vedno kupujte sveže zrnje (poglejte rok uporabe) in poper v kakovostnem mlinčku meljite za vsako jed posebej.
PREBERITE ŠE -> Kurkuma, začimba naj bi imela podobne učinke kot antidepresivi
Kakšna je razlika v barvah popra in zakaj bi se morali izogibati rdečega?
Poper ni samo črn, poznamo tudi zelenega, belega, rdečega, rumenega in celo ptičjega. Vsa zrnca so plod iste rastline, poprovca Piper Nigrum, edina razlika je, kdaj jih oberejo in kako jih obdelajo. Zeleni in črni poper sta oba obrana, ko plodovi še niso zreli in so v surovi obliki zelene barve.
Da ostanejo zrna zelena, jih morajo vložiti v kisu ali slanici ali pa dehidrirati oziroma liofizirati, saj gre za svež in neobstojen plod. Zaradi tega razloga je zeleni poper dražji od črnega. Črni poper je po drugi strani lažje obdelati in skladiščiti, saj obrane zelene plodove najprej namočijo v vodi, nato pa posušijo na soncu, zaradi česar postane črne barve.
Če s poprovca ne oberejo zelenih plodov, ti zorijo naprej in na vrhuncu zrelosti postanejo rdeči, nato pa kmalu propadejo. Pravi rdeči poper je zato tako drag in redek, ker je časovni okvir, ko ga lahko oberejo, zelo kratek. Če rdeči poper namočijo v vodo in ga pustijo fermentirati več dni ter mu nato odstranijo rdečo kožico, dobijo beli poper, ki je nežnejšega okusa in prav tako dražji od črnega.
A če je rdeči poper tako dragocen, kako to, da je zdaj na voljo kar vsepovprek? Odgovor se skriva v napačnem poimenovanju in dejstvu, da večina rdečega popra pri nas ne izvira iz poprovca, ampak iz drugih rastlin, kot so madagaskarski Euonymus phellomanus, perujski Schinus molle in brazilski Schinus terebinthifolia, ki so bolj v sorodu z indijskimi oreščki kot pa s poprovcem.
V tujini plodove teh rastlin, ki po videzu res spominjajo na rdeči poper, imenujejo rožnati poper oz. »pink pepper«, pri nas pa vlada zmeda glede poimenovanja in jim pravimo rdeči poper, kar je napačno. Ko kupujete rdeči poper, bodite torej pozorni na latinsko poimenovanje rastline, s katere je pridobljen. Če na embalaži piše Piper Nigrum, gre za pravi rdeči poper, če je napisano kaj drugega, pa ne.
To ni pomembno samo zaradi arome začimbe – rožnati poper namreč nima okusa po popru – ampak tudi zato, ker rožnate različice povzročajo alergije pri ljudeh in celo zastrupitve pri živalih. Pri njih je tako potrebna veliko večja previdnost, kot pri pravem popru (ne glede na njegovo barvo).
Navsezadnje pa je razlikovanje pomembno tudi v kulinariki. Ker je rdeči poper tako težko dobiti, ga v receptih, ki kličejo po njem, nikar ne nadomeščajte z rožnatim. Zdaj, ko poznate razliko, boste vedeli, da ga je bolje zamenjati z navadnim črnim poprom kot pa rdečimi jagodami drugih rastlinskih vrst.
Bi poskusili gurmanski poper iz ptičjih kakcev?
Omenili smo še, da obstajata rumeni in ptičji poper. Oba sta izredno redka in dosegata astronomsko ceno. Rumeni poper dobijo, ko jagode rastline Piper Nigrum oberejo tik preden dozorijo in se iz zelene obarvajo v rumeno, ne pa še rdeče. Po obiranju jih namočijo v vodi, olupijo in posušijo. Rumeni poper ima največjo koncentracijo eteričnih olj in piperina, zato je tudi najbolj pekoč in aromatičen, spominja celo na janeževa semena.
Ptičji poper je redka vrsta belega popra. Pridobivajo ga dobesedno iz ptičjih kakcev. Ptice namreč rade uživajo zrele jagode poprovca, semen (poper brez sadnega olupka) pa ne prebavijo in jih izločijo z iztrebljanjem. Ptičji poper je tako prebran iz ptičjih iztrebkov, temeljito umit in posušen. Visoko cenjen je zato, ker ima poseben okus, saj ga prebavni sokovi ptic obdelajo na bolj nežen način kot fermentacija pri pridelavi navadnega belega popra.
