Vas sodobno življenje utruja? Preveč stimulacije škodi zdravju, opozarja terapevt
Ljudje smo vedno bolj utrujeni, preobremenjeni in razdražljivi hkrati pa je okoli nas vedno več impulzov in dražljajev. Več kot očitno nekaj ne delamo prav, zato je čas, pravi Drago Švajger, mag. zakonske in družinske terapije, da se ustavimo in damo svoje zdravje na prvo mesto.
Z vodjo in ustanoviteljem centra za psihoterapijo, svetovanje in izobraževanje Uglašeni odnosi smo se pogovarjali o tem, kakšne so lahko posledice, če dopustimo, da je naše telo preobremenjeno z zunanjimi zahtevami in dražljaji. Zakaj ni dobro, da pretirano in prehitro komuniciramo? In kako se v svetu, kjer prav vsako minuto lahko do nas pride ogromno informacij, ubranimo pred temi stresorji?
Še nikoli v zgodovini nismo tako hitro in v takšnem obsegu prejemali informacij in zunanjih dražljajev. Kakšne posledice to pušča na posamezniku?
Res je. Imamo preveč informacij, stresorjev, dražljajev in delovnih obveznostih. Prepogosto smo preobremenjeni in preplavljeni z vsemi zunanjimi zahtevami in dražljaji. Naši možgani vse te poplave informacij ne morejo predelati. Zato smo prepogosto čustveno preveč prežeti z negativnimi čustvi in prenasičeni s podatki.
Naš živčni sistem je zato prevečkrat preobremenjen. Naša amigdala (center za čustva) to zaznava kot grožnjo. Na grožnjo pa se naši možgani odzovejo z aktiviranjem odziva na boj ali beg, kar povzroči, da se živčni sistem preobremeni, telo pa preplavi z adrenalinom, kortizolom in drugimi stresnimi hormoni.
Ti stresni hormoni povzročajo čustvene in fiziološke simptome. Recimo, glavoboli, tesnoba, slaba koncentracija, visoka razdražljivost, nenehen občutek nemira, nezmožnost se sprostiti, anksioznost, panični napadi, hipermotiviranost, prekomerna preutrujenost, nespečnost, pretirano razmišljanje (’overthinking’), ob dela prostem dnevu ali dopustu občutimo praznino in malodušje, nezmožnost pravega uživanja, vsiljive negativne misli, občutek, da nismo dovolj dobri in sposobni, občutek omotice, vrtoglavice in še bi jih lahko naštevali. Kot vidite, je simptomov in posledic ogromno.
In če pri sebi že prepoznamo katero od posledic, kako lahko pomagamo možganom in telesu, da v sebi ponovno vzpostavimo mir?
Najbolj pomembna pomoč v trenutku preobremenjenosti je, da spremenimo okolje ali pa, da počnemo nekaj povsem drugega kot v tem trenutku. Torej gremo v prostor ali okolje, ki nam predstavlja prostor miru, umiritve ali razvedrila, oziroma izberemo dejavnost, ki nam to predstavlja.
Pomembno je tudi, da se ne umirjamo ali razvedrimo s socialnimi omrežji, telefonom, računalnikom. Naj bo to umiritev, ki ne vključuje elektronskih naprav. Pomaga tudi, da svoje telo umirimo z nekaj globokimi vdihi in izdihi, saj to telo umirja.
Na dolgi rok pa je ključnega pomena, da ne ignoriramo svojih čustev, misli in občutkov. Pomembno jih je prepoznati in ubesediti. Že samo, ko ubesedimo, se umirimo in nam je lažje. Na ta način hitreje ozavestimo, kaj potrebujemo, dobimo idejo, kako poskrbimo zase in svoje potrebe ter s tem učinkovito postavimo mejo sebi ali drugemu.
PREBERITE ŠE -> Janja Garnbret: Ali ljudje vedo, kakšen pritisk povzročijo takšne besede?
Kako prepoznamo, da so se težave pojavile ravno zaradi prevelike stimulacije živčnega sistema?
Vsak ima nekoliko drugačno izhodišče glede tega, kako se odziva na zunanje dražljaje in stresorje. Zato je nujno in ključno, da opazujemo samega sebe in svoje delovanje ter odzivanje na stresorje.
Na splošno pa lahko simptome prevelike stimulacije prepoznamo po tem, da imamo splošen občutek, da je nečesa preveč. Zdi se, da več ne obvladujemo vseh misli, čustev, zahtev, obveznosti in tempa tedna. Teh občutkov pa ne moremo povezati z le enim samim dogodkom ali situacijo. To je eden izmed prvih znakov, da smo preveč prežeti z zunanjimi dražljaji in vnosi informacij.
Takrat je prav, da zase poskrbimo in začnemo zadovoljevati svoje osnovne potrebe po počitku, miru, razvedrilu in da vzpostavimo zdrave meje, ki nam pomagajo uravnovesiti razmerje med obveznostmi in razvedrilom. Če še naprej delujemo pod to količino preobremenitve in s temi simptomi, lahko ti vodijo do mnogo intenzivnejših, resnih in težje obvladljivih težav.
Ali nas lahko k prevelikemu zaznavanju informacij vodi tudi pretirana komunikacija? Včasih smo namreč z nekom poklepetali v živo ali po telefonu, sedaj pa je vedno več klepetov preko sporočil, ki jih lahko pošljemo povsem na hitro, in je komunikacija tudi bolj površinska. Bi se torej vsak od nas moral malce omejiti pri takšnem načinu komuniciranja?
V današnjem času smo še posebej podvrženi t.i. multitaskingu oziroma večopravilnosti. Posledično lahko komuniciramo ob enakem času na različne načine z različnimi ljudmi. Recimo, pogovarjamo se po telefonu, vmes partnerja nagovorimo, ko vidimo, da se odpravlja, vmes napišemo še SMS sporočilo ter odgovorimo na službeno elektronsko pošto, ves čas imamo vklopljen televizor, od katerega prihajajo določene informacije ali pa celo med klicem spremljamo socialno omrežje, hkrati še razmišljamo o vseh obveznostih, ki nas čakajo. Torej v roku nekaj minut komuniciram skozi več različnih kanalov z več različnimi načini.
Čeprav imamo občutek, da smo se že navadili, da smo tako multifunkcionalni, delovno storilni in opravilni ter nam to prinaša določene uspehe - poklicne in osebne - se moramo ustaviti. Naše telo ne pozabi, da nanj nismo pozorni, da sami sebe zanemarjamo in s tem spregledamo svoje temeljne potrebe. Slej ko prej bomo čutili posledico ali več njih. Večkrat to začutimo, ko je že alarmantno, nas telo izda, zbolimo ali imamo težji stresni odziv. Zaslužimo si živeti zadovoljno, srečno in mirno. Dajmo se ustaviti in dati svoje zdravje na prvo mesto. Imamo le enega.
Pa je to v današnjem času sploh mogoče? Kako lahko vsak od nas deluje preventivno?
Okoliščin okoli sebe ne moremo vedno nadzorovati, lahko pa nadzorujemo sami sebe, kako bomo komunicirali in kako se želimo odzivati na določene stresorje. Kako z njimi komunicirate in jih razlagate. Zato je pomembno, da ozavestimo, kaj je za nas resnično pomembno, kaj nas resnično napolni, razvedri, osmišlja. Ko to vemo, težje podležemo raznim nepomembnim pogovorom, brskanju po socialnih omrežjih, naredimo meje toksičnim ljudem, sodelavcem itd.
Skratka ugotovimo, kaj je za nas res pomembno in kaj ni. Zato tudi vsakodnevno izbiramo stvari, situacije, ki so za nas pomembne in v skladu z našimi vrednotami in načeli. Torej ohranjanje te avtentičnosti nas usmerja, da delujemo iskreno, pristno v skladu z nami samimi. Zato tudi sebe in svoja čustva, misli bolje razumemo. S tem pa sprejemamo odločitve tehtno, premišljeno in brez nepotrebne impulzivnosti. V trenutkih, ki so stresni ali zahtevni, zmoremo poskrbeti zase, razumeti naše čustveno miselne viharje ter jih ustrezno tudi pomiriti.
Če skrajšam, ker sebe dobro poznamo, tudi skrbimo zase s premišljenostjo, s skrbjo zase. Sami sebi postanemo dobri prijatelji. In tako lažje vemo, kaj je za nas pomembno in kaj ni. Stresorje iz okolja zaznamo in ne dopustimo, da nas impulzivno preplavijo in potegnejo vase z vso silovitostjo.
Ko govorimo o preživljanju časa na telefonih in družabnih omrežjih, se največkrat prst uperja v mlade. Vendar pa so, kot opazujem, tudi starejši veliko na telefonu in brezglavo klikajo po novicah in fotografijah. Zanje se mi zdi, da so novi mediji v določenem pogledu še bolj problematični, ker niso tako opremljeni z znanjem o družabnih omrežjih in niti ne vedo, kje kaj preberejo.
Torej, če preidem k bistvu, ali bi morali biti tudi starejši pozorni na to, da se znajo odklopiti od informacij? Absolutno! V okoliščine, kjer so poplave informacij, stresorjev (svetlobnih, zvočnih, vsebinskih, odnosnih in drugih), smo lahko vsi vpeti. Te okoliščine si tudi sami ustvarjamo, tudi če smo doma, v udobju svojega doma. Saj prav te stresorje povzročajo mobilne naprave, socialna omrežja itd. Nanje pa ni nihče imun, ne glede na našo starost, poklic ali status. Starejši niso nobena izjema.
Ker so mobilni telefoni in socialna omrežja eni izmed lažje dostopnih načinov za navezovanje novih stikov in ohranjanje socialne mreže ter dostopa do informacij, so starejši še posebej ranljivi in je prav, da so pozorni nase in svoje duševno zdravje.
Simptome prevelike stimulacije lahko prepoznamo po tem, da imamo splošen občutek, da je nečesa preveč. Zdi se, da več ne obvladujemo vseh misli, čustev, zahtev, obveznosti in tempa tedna. Teh občutkov pa ne moremo povezati z le enim samim dogodkom ali situacijo.
Starši malih otrok smo si enotni, da so današnji otroci drugačni, kot smo bili mi, predvsem zaradi tega, ker so vstopili v svet, kjer so izpostavljeni bistveno več informacijam, kot jih je bilo včasih. Ali zaradi tega drugače vzgajamo?
Življenjski tempo, duh časa absolutno vpliva na vse vloge, v katere vstopamo. Vpliva tudi na vlogo starševstva in vzgoje. Tudi odnosa med starši in otrokom. Če ne zmoremo ostati avtentični, si zaupati, skrbeti zase, se imeti rad ter skrbeti za osebnostno rast, to vpliva na odnos s sabo. Prav ta dinamika pa se prepleta v partnerski odnos in vlogo starševstva ter vzgoje.
Posledično smo dovzetni do vseh informacij, ki prihajajo iz okolja. Tem informacijam pa lahko preveč slepo zaupamo, smo naivni in jim nekritično sledimo ali jih dojemamo kot pomembno resnico, kažipot. Teh informacij je ogromno, zato nas preplavijo in menimo, da vsaka izmed njih drži za nas in bi jim naj sledili. Otroka pa vzgajamo prav na ta način, kot prejemamo informacije in zglede iz okolja.
Tukaj nastane težava in zato je današnja vzgoja drugačna od katerekoli druge iz preteklosti. Saj smo preplavljeni z idejami, teorijami in usmeritvami, kaj in kako naj smo in živimo. Tudi pri vzgoji velja enako načelo, biti iskren, pristen s sabo, vedeti, kaj so naše vrednote, kaj je za nas res pomembno, kaj nas osmišlja, umirja, napolni, povezuje, kaj naše odnose osrečuje. Ko to vemo, si lažje zaupamo in smo zmožni delati meje, ki nas obvarujejo pred zunanjo hiperstimulacijo.
Torej imamo nujno potreben filter, preko katerega lahko te informacije prebavljamo in smo do njih zdravo kritični, pri tem pa ne izgubimo sebe. Družina pa ostaja prostor, kjer je prisotna pripadnost, avtentičnost in avtonomnost. Tako ostaja partnerski odnos zdrav, prav tako odnos z otrokom, vzgoja pa zrcalo teh odnosov.
