Lovor (Laurus nobilis) je sredozemska zimzelena rastlina, ki na Primorskem najpogosteje raste kot grm, lahko pa doseže tudi velikost do dvajset metrov visokega drevesa in starost več kot sto let. Liste nabiramo vse leto, tudi pozimi, saj imajo stari celo več okusa. Lovor je cenjen predvsem kot začimba, gojijo pa ga tudi kot okrasno rastlino, saj dobro prenese obrezovanje in oblikovanje krošnje v živo mejo. 

Rumeni cvetovi se poleti razvijejo v črne koščičaste plodove. Foto: Yashkin Ilya/Shutterstock

Posušen bolj aromatičen kot svež 


Kot začimbo uporabljamo sveže ali posušene liste, ki imajo prijeten in močan vonj ter aromatičen grenak okus. Posušeni so močnejši kot sveži, vendar pa jih moramo porabiti v kakšnem letu dni, ker počasi izgubljajo aromo in okus. Lovor ima značilne, do deset centimetrov dolge usnjate suličaste liste, ki so zgoraj temnozeleni in bleščeči, spodaj pa svetlejši. Imajo prijeten, plemenit vonj in nekoliko grenek okus. Če smo v dvomih, da je pred nami res lovor, je dovolj, da zmečkamo nekaj listov – takoj začnejo oddajati značilni vonj. 

Spomladi, od marca naprej, grme krasijo drobni rumeno-beli cvetovi, združeni v socvetja. Poleti se razvijejo v črne koščičaste plodove, podobne drobnim olivam. Osmukane in nepoškodovane liste sušimo v senci, pozimi pa v notranjih prostorih, da ohranijo svežo barvo in aromo. Če želimo, da se ne ukrivijo, jih moramo med sušenjem obtežiti. Liste shranjujemo v zaprtih posodah. Lahko jih tudi zmeljemo in tako začimbo preprosto dodamo skoraj vsem jedem. 

Lovor je tudi lepa okrasna rastlina, ki lahko popestri vhod. Foto: Floki/Shutterstock

Nepogrešljiv v kuhinji

Z lovorjem začinjamo predvsem mesne in ribje marinade, školjke, pasulj, krompirjevo juho, kislo zelje, joto, golaž, paprikaš, obare in meso divjačine. Posebej se priporoča za začinjanje ovčjega mesa, saj dobro prekrije svojevrsten vonj ovčetine. Še posebno se poda k fižolovi juhi in enolončnicam, nepogrešljiv pa je tudi pri vlaganju gob in kumaric. Nenadomestljiv je v žolci. 

Pri uporabi moramo paziti, da ga ne dodamo preveč, saj lahko okus jedi hitro postane trpek in grenak. Dobro se dopolnjuje tudi z drugimi začimbami za slane jedi. Lovorjeve liste pred serviranjem odstranimo, saj bi se lahko na njihovih ostrih robovih celo porezali. Ponekod uporabljajo zanje celo posebno mrežico, ki jo skupaj z listi med kuhanjem potopijo v jed. Tako jih je mogoče hitro in preprosto odstraniti, ko to želimo. 


Dobrodošlo zdravilo in konzervans

Lovorjevi listi so bogati z različnimi minerali in vitamini B. Kopel iz njih je priporočljiva za lajšanje težav pri revmatizmu, čaj pa pomaga proti slabosti, je uporaben za lajšanje kašlja in vnetja grla, za spodbujanje apetita in kot pomirjevalo pri stresu.

Lovorjeve liste lahko namočimo v različna olja. Uporabljamo jih v kulinariki ali kot zdravilo, saj pospešujejo prekrvitev in razkužujejo. Olje pomaga pri nekaterih izpuščajih in bolečih mišicah ter revmi. Pogosto ga uporabljajo tudi v industriji parfumov, mil, sveč in likerjev.

Eterično olje listov je naravni konzervans, kar znajo izkoristiti pridelovalci smokev, ki med posušene sadeže dodajajo lovorove liste. Ti delujejo antiseptično in kot insekticid, zato so jih nekoč v bolj vlažnih prostorih vstavljali v knjige. Učinkujejo tudi proti kuhinjskim moljem, zato jih je dobro nekaj položiti v omare in predale, v katerih hranimo živila. 

Foto: Antonina Vlasova/Shutterstock

Od gozdov do gojenja v lončkih

Nekoč so obsežni lovorovi gozdovi prekrivali večji del Sredozemlja, danes pa tovrstne prvinske gozdove najdemo le še na Kanarskih otokih in na Madeiri. Kot uporabno in okrasno rastlino so ga zanesli tudi na druge celine. Priljubljen je postal predvsem v Srednji Ameriki. Za prodajo ga največ pridelajo v Turčiji, Italiji, Franciji, Španiji, Maroku in Mehiki. Ni posebno zahtevna rastlina in ga zlahka gojimo tudi v lončkih, čeprav moramo paziti, da ne postane prevelik. V hladnejših krajih ga moramo pozimi prenesti v zaprte svetle prostore. Razmnožujemo ga s potaknjenci. 

Na Madeiri so lovorovi gozdovi nekaj posebnega, zaradi naravne otočke klime so večino časa zaviti v meglice, sprehod po njih pa je tako paša za oči in nos. Foto: w1d/Shutterstock

Magična začimba  

Cenili so ga že stari Grki, ki so z lovorovimi venci odlikovali pesnike, modrece in zmagovalce v vojnah ter pitijskih igrah v Delfih. Lovorova vejica je pri Rimljanih pomenila potrdilo zmage in uspeha, z vejicami in venci pa so krasili uspešne vojaške poveljnike. Lovorju so pripisovali tudi magične lastnosti, saj naj bi odganjal demone, čarovnice in strelo ter bil simbol večnega življenja.