Če ne pripravlja receptov za kulinarični blog, je njena kuharija bolj skromna. No, v bistvu je bogata s hranili, saj kakovostna, v glavnem domača in sezonska živila priljubljena slovenska kulinarična blogerka Urška Fartelj obdela na hitro, denimo jih popeče na nižjih temperaturah ali skuha v malo vode. 

V svoji kulinariki obujate okuse iz otroštva, mar ne?! In starim receptom seveda nadevate tudi sodobnejše rešitve. Kateri vonji iz kuhinje, v katere se nedvomno prikradejo koščki spomina, vas še zdaj najbolj pobožajo?

Starejša kot sem, rajši obujam spomine oziroma se mi luštajo okusi iz otroštva. To je denimo pecivo, ki sta ga pripravljala mama in oče, ali celo rezina kruha, ki jo je stara mama odrezala s točno določenim nožem in s kirurško natančnostjo na pol centimetra debelo, ne da bi se na rezini kruha videle sledi noža. Medtem ko mi je na kruh mazala zaseko, sem skočila na njen vrt, odtrgala svež paradižnik in stara mama mi ga je potem spet z vso njeno eleganco narezala čisto na tanko in z njim obložila kruh. Vedno me božajo vonjave sveže pečenega kruha, makove potice ali rogljičkov, ki jih je mama vsakokrat spekla, ko nas je v vinogradu ali na njivi čakalo večje delo, bograč, ki ga je oče kuhal za v ogromnem črnem loncu, domača goveja juha, pečene krvavice, topel pajani krüj, opečen kruh, ki sem ga zdrgnila s česnom – takšne domače jedi me božajo. Pa mislim, da ne toliko same jedi kot roke, ki so jih pripravile, in ljubezen, s katero so bile te jedi pripravljene za nas otroke. Temu načelu sledi vsebina moje druge kuharice 220 stopinj poševno – ustvarjajmo spomine. Poševno pomeni po svoje in z veliko ljubezni. 

Zdaj »pospravljamo« zelenjavo. Meso, denimo piščančje, popražim na malo olivnega olja in začinim. Odstranim s ponve in popražim na drobno narezano zelenjavo, ki je na voljo (paradižnik, jajčevec, česen, šalotko, por ...). Začinim, dodam malo domače paradižnikove omake, ki mi jo je letos skuhal oče, in podušim. Vložim meso in postrežem na mehko kuhani polenti. 

V svojih kuharicah se z recepti vračate k naravi, domačemu okolju, preprostosti, svežini in okusnosti. Česa se najbolj veselite zdaj, na jesen, da boste v kuhinji lahko ustvarjali po svoje, poševno?

Doma sem z vasi. No, zdaj z družino živim v mestu, vendar se v mestu nikoli nisem počutila tako doma, kot ko sem živela na vasi. Za vrt večinoma še vedno skrbi oče, jaz se še učim in poskušam pri vrtnarjenju krmariti med sodobnimi smernicami in očetovo dolgo prakso. (Smeh.) Me pa narava sprošča. Komaj čakam, da grem lahko v gozd po gobe – čeprav jih skoraj ne jemo. Težko opišem, a enostavno me polni z energijo. Gozdne borovnice, robide, jagode, sadje, ki vsakokrat pritegne mojo pozornost, četudi drvim s kolesom trideset na uro po prašni poti. Zdaj se gotovo najbolj veselim kostanjev. Najprej bodo pečeni, potem kostanjev pire, kasneje začnem delati sladice z njim. (Nasmeh.) 

Nepogrešljiv del kulinarike so začimbe, jedem dajo piko na i. Katere najpogosteje uporabljate sami?

Zadnje čase ugotavljam, da mi ustreza, če jed začinim samo s soljo in poprom ter z močnimi začimbami ne prekrijem okusa kakovostnih sestavin. Dobra sestavina, sploh če jo pripravimo pravilno, vsebuje toliko različnih okusov, da se mi jih zdi škoda zakrivati. Če že, potem denimo rada dodajam sveža zelišča. Najpogosteje je to timijan, sploh zdaj jeseni, ko bosta na vrsti svinjina in gobe. Poleti sta to bazilika in rožmarin pa tudi origano, pozimi z enolončnicami pride na vrsto majaron. Od začimb so pozimi nepogrešljivi cimet in janež ter kardamom v čokoladi. 

Če smo se poleti in jeseni prehranjevali pestro, s sestavinami, ki nam jih je narava ponudila v vsej svoji barvitosti in bogati zapuščini, nam pozimi ni treba skrbeti, da bi nam denimo primanjkovalo vitamina C. Telo si je ustvarilo zaloge vitaminov, če smo mu dali priložnost. 

»Hrana je kot dobro olje, od katerega je odvisno, kako bo tekel naš motor.« Tako poudarjate. Zato naša prehrana ne sme biti preveč enostranska in osiromašena, kajne?!

Narava sama po sebi skrbi, da imamo možnost zdravo živeti, se raznoliko prehranjevati. Če smo se poleti in jeseni prehranjevali pestro, s sestavinami, ki nam jih je narava ponudila v vsej svoji barvitosti in bogati zapuščini, nam pozimi ni treba skrbeti, da bi nam denimo primanjkovalo vitamina C. Telo si je ustvarilo zaloge vitaminov, če smo mu dali priložnost. In ko bodo spomladi zaloge vitaminov v našem telesu že skopnele, se bo gozd preoblekel v čemaž, travniki v regrat in vitamini ter tudi minerali so spet tu. Narava nam vse da. Samo sprejeti jo moramo, s spoštovanjem, in se prehranjevati sezonsko.