Stara sem 42 let in vem, da ne morem dati odpovedi

V zadnjem času doživljam izredno močan stres v službi, posledično doma, torej – stalno. V službi nas zaradi t. i. zniževanja stroškov zasipavajo z vse več dela, seveda za enako denarja, in po načelu vzemi ali pusti. Vsi na oddelku smo se med seboj začeli postrani gledati, čeprav sem mislila, da smo v prijateljskih odnosih – in nekateri prav pritlehno tekmovati, kdo bo sploh obdržal delovno mesto. Da odnosa nadrejenih ne omenjam. Nič spodbudnega. Samo napetost. To me izčrpava. Ko pridem domov, tega stanja sploh ne morem odmisliti in sem nervozna ves čas. Izgubila sem voljo do sebe, družine, kaj šele družbe. Tudi kuhati in pospravljati se mi ne da več, že prej odtujeni mož se jezi name, naj kaj naredim, otroka, ki se še šolata, me gledata kot čudakinjo in se zapirata v sobi. To mi je v bistvu še bolje, čeprav mi je seveda hudo zanju. Čisto apatična sem poiskala pomoč pri svoji zdravnici in rekla mi je, naj se skušam umiriti, iti na sprehod in podobne klišeje – z namigom o jemanju antidepresivov vred. Mene to ne bo umirilo nikoli, ker nisem tak človek. Postala sem razbitina, ne najdem izhoda in ponoči ne spim, tlači me mora pred naslednjim dnem. Stara sem 42 let in vem, da ne morem dati odpovedi, če že ne zaradi sebe, ne morem zaradi kreditov za hišo in avto, saj je mož vse odgovornosti že zdavnaj preložil name. Kot je razvidno, nisem srečna tudi sicer, ampak nimam energije niti za ločitev in posledično za delitev hiše, selitev, najbolj pa, da otrokoma vzamem družino. Lepo vas prosim za nasvet, samo ne tak, naj za začetek sprostim del napetosti na kakšnem sprehodu. 

Natanko ste opisali položaj, ki bi bil za vsakega nesprejemljiv. Skrbeti za finančni položaj družine, predvsem mislim na otroke, je hudo breme in samo po sebi dovolj obremenjujoče, še zlasti če se ozreš okrog in vidiš nesorazmerno razporejeno blaginjo, bolj stimulativna delovna okolja, pare, ki se držijo za roke in skupaj pijejo kavo na kakšnem vrtu.

Znašli ste se v začaranem krogu, iz katerega ne vidite rešitve. Hkrati se vam nasveti zdravnice zdijo klišejski in jih odklanjate, zato je vaš položaj še toliko težji, a bo z nečim treba presekati in poskusiti spraviti življenje v znosne tirnice. Pojdiva po vrsti:

– Niste samozaposleni, ampak imate nadrejenega, ki je morda celo lastnik podjetja. Kakšno spremembo lahko pričakujete od osebe, ki jo morda pesti še več težav kot vas? Skrb za posel, za kredite, boj s konkurenco itn. Večina od nas hodi v službo, tisti, ki je nimajo, bi jo želeli. Objektivne ocene tega, kaj v službi naredimo, kaj od nas pričakujejo in kaj mi mislimo o svojem delu, ni in je ne more biti.

– Obremenjuje vas odnos s sodelavci. Če se konkurenčno borijo za svoje položaje, je razumljivo. Če niso pri tem vsaj malo kulturni, je njihov problem. Morda tudi oni za vas enako mislijo. Ne verjamem, da so ljudje, s katerimi ste bili nekoč v dobrih odnosih, nenadoma povsem drugačni. Nezadovoljstvo lahko zmanjšate, če poskušate gledati na to, kar imenujete problem, drugače: dobro, da imate službo, saj vam zagotavlja ekonomsko varnost. Če takega gledanja ne zmorete, je druga možnost, da zamenjate službo, kar ni tako enostavno, ali pa jo preprosto pustite. Bo potem bolje?

– Kar zadeva odnos z otrokoma, ste morda neupravičeno žalostni. Imata svoje probleme, ki jih rešujeta za zaprtimi vrati svoje sobe, in ju vaše težave ne zanimajo. Bolje tako, kot da bi zrla v žalostno mamo. Ali ste ju kdaj vprašali, kaj ju žuli? Morda bi ju že jutri vprašali, kako sta se imela čez dan. Ne, kako je bilo v šoli, ali sta bila kaj vprašana itd., preprosto vprašanje, ali sta se imela lepo. Nasmejte se jima, objemite ju. Čez leta se boste spomnili današnjega obupa in ne dovolite, da bi bili še bolj žalostni, ker ste jima odtegnili nekaj nasmehov.

– Odtujenost z možem je obojestranska in prepričana sem, da si je nobeden od vaju ne želi. Prvi korak bo treba narediti in naredil ga bo tisti, ki prej uvidi, kako zelo pomemben je ta korak. Ne zahtevajte preveč od njega. Če doslej ni skrbel za finance družine, verjetno tudi naprej ne bo ali ne more. Če bi bila ločitev mogoča, glede na ekonomski položaj, če se vam zdi, da je to za otroka bolje, če boste potem rešeni vsaj enega problema, potem se ločite.

– Kaj pa vi? Ali samo trpite ali ste naredili kaj tudi zase kot za »gospo s tem in tem imenom, za žensko«? Vas je kdaj prej kaj posebej zanimalo? Vrnite se k temu. Kdaj ste si zadnjič uredili pričesko in si bili všeč?

Verjetno je kar nekaj časa trajalo, da ste prišli do položaja, ki se vam zdi nevzdržen. Zato bi vam kot prvo rada povedala, da bo tudi izhod iz danega položaja težak in počasen. Ni ene same čudežne pilule, kar tudi sami veste. Vem, da vam je težko sploh začeti živeti drugače. Treba je veliko napora, samodiscipline in truda, da se človek pobere. Pri tem bo treba poseči tudi po uporabi tistih klišejev, ki vam jih svetujejo in ste jih doslej zavračali: hoja, druženje s prijateljicami in če ne gre drugače, tudi farmakološka podpora za nekaj mesecev. Navsezadnje damo tudi nogo v mavec za nekaj tednov, če je zlomljena. Predvsem pa, ni zdravega duha brez zdravega telesa, torej – na sprehod. Še bolje s kakšno družbo.

Ampak kdo namesto vas se bo lotil sprememb? Vi ste očitno dovolj zreli, da ste se obrnili po nasvet. Naj ne bo zadnjič.