Zakaj je vredno začeti dojiti ne glede na trajanje dojenja?

To je približno tako, kot če bi me vprašali, zakaj je vredno otroka donositi v maternici, ne v inkubatorju. Odgovor je preprost: sesalci smo ustvarjeni za dojenje. Dojenje je normalna potreba, biološka norma. V naravi brez dojenja mladič nima možnosti preživetja. Umetno mleko je namenjeno zgolj temu, da otrok preživi. Vedno so bile in bodo ženske, ki ne dojijo. Pošteno bi bilo, da bi imele tiste, ki se odločijo za dojenje, za to tudi ustrezno podporo oz. bi se mame, ki ne želijo dojiti, za to odločile na podlagi informacij o tveganjih za otrokovo in lastno zdravje. Ženske, ki so premagale težave pri dojenju, to občutijo kot veliko zmago, ki se je s ponosom spominjajo še leta in jim je pomagala prebroditi marsikatero drugo težko situacijo v življenju. Mnoge, ki jim dojenje kljub prizadevanju ni steklo, pa lahko še dolgo spremlja občutek poraza, krivde. To je izguba, ki je kot družba ne priznavamo. Zamahnemo z roko, češ da bo tudi brez dojenja »gor zrasel« – grenkoba pri mami pa ostane. Včasih kljub pomoči in trudu dojenje ni uspešno, vendar to nikakor ne pomeni, da je ženska slaba mama. Človek v dani situaciji naredi, kakor najbolje ve in zna in zmore. Narobe se mi zdi, da imamo ob tednu dojenja polna usta o dojenju (kako je fino in oh in sploh), v praksi pa ostajajo iz leta v leto enake težave. Toliko »propagande« o dojenju, po drugi strani pa brezglavo tehtanje, ponujanje stekleničke, nastavkov za vsako figico in pa trapastih nasvetov, denimo tistega o »legendarnih« 15 minutah na vsaki strani, seveda ne več kot na tri ure, da otroka ne bi preveč »mučili« z dojenjem.



Mnoge mamice skrbi, ali bodo vedele, koliko naj dojenček poje, in kaj če bo lačen. Je resnica preprosta: da dojenček potrebuje toliko, kolikor želi popiti?

Pomembno je, da sta mamica in dojenček po rojstvu skupaj in čim bolj povezana. Tako bo znala prepoznati znake, ki jih daje, in okrepila svojo intuicijo. Pri dojenju opazujemo otroka, izraz na njegovem obrazu. Je videti zadovoljen, sproščen, vzpostavlja očesni stik? Ali je videti nezadovoljen, zamišljen, napet, mršči čelo? Dojenček, ki se uspešno doji, je sproščen, potešen, »mehak«, spusti dojko in je zadovoljen. Obilo lula in kaka, dobro napreduje pri teži in tudi sicer. Manjši dojenčki so morda kratek čas budni oz. zaspijo, večji kažejo zanimanje za okolico, komunicirajo, več časa preživijo mirni in čuječni. Dojenček, ki ne dobi dovolj mleka, pa nenehno išče oz. joka oz. je zaspan, nezainteresiran, nekomunikativen – skratka, varčuje z energijo. Če se dojenček ne počuti dobro, ko je odložen, še ne pomeni, da je lačen. Je preprosto normalen – človeški mladički so po naravi nošenčki.


Materino telo je za dojenčka naravno okolje. Človeški mladički se rodijo najbolj nebogljeni od vseh sesalcev, zato tudi najbolj in najdlje potrebujejo takojšnji odziv, dotik, toplino in fizično bližino, kar jim daje občutek varnosti – dojenje je dejansko all inclusive, saj zajema vse to in še mleko povrhu.


Zdrav dojen dojenček ne potrebuje nadomeščanja tekočine, kajne?

Tako je, v prvih šestih mesecih življenja zadošča izključno dojenje. Donošen in zdrav dojenček ne potrebuje dodatne tekočine ali druge hrane. Materino mleko vsebuje okoli 88 odstotkov vode in vse, kar dojenček v tistem trenutku potrebuje.



Kakšen korak v dojenčkovem razvoju je odstavljanje in privajanje na gosto hrano?

Pri uvajanju goste hrane je ključno, da ne hitimo. Ne glede na otrokovo starost dojenje nadaljujemo brez omejevanja števila ali trajanja podojev, torej jih ne nadomeščamo z drugo hrano. Pravi čas za uvajanje goste hrane je, ko otrok pokaže znake, da je na to pripravljen – večina je na gosto hrano pripravljena v drugi polovici prvega leta: dojenček sedi, refleks izplazenja jezička izzveni (hrane ne potiska iz ust), hrano je sposoben prijeti z roko, jo nesti v usta, prežvečiti oz. zgristi in pogoltniti, ne da bi se mu pri tem zaletelo, in seči po novem grižljaju. Pri tem je pomembno, da je otrokovo telo na gosto hrano pripravljeno tudi znotraj – da prebavila dozorijo. Črevesna sluznica je pri otroku v prvih šestih mesecih veliko bolj propustna kot pri odraslih, zato je pomembno, kaj zaužije. Vse razen materinega mleka je za otrokovo telo tujek. Z gosto hrano ni dobro hiteti. Vedeti moramo, da so pritiski industrije otroške hrane in nadomestkov materinega mleka ogromni. Žene jih izključno želja po zaslužku. Seveda je v interesu prodati čim več, in če začnemo uvajati gosto hrano denimo pri štirih mesecih, je dobiček toliko večji. Za človeka je naravno, da potrebo po dojenju preraste med dvema in pol in približno sedmim letom starosti. Za to se materi ni treba truditi, vse gre samo od sebe. Poudariti velja, da kulturna norma pri nas in drugih državah zahodnega sveta narekuje odstavljanje prej, kot je večina otrok pripravljenih – pri nas je ta meja približno pri letu dni oz. ko se izteče porodniška. Premalo ljudi ve, kako pomembno je dojenje tudi po prvem letu, saj otrok z materinim mlekom med drugim dobiva maščobne kisline, ki so pomembne za razvoj možganov in živčevja in jih ni mogoče nadomestiti z nobeno drugo hrano ali prehranskimi dopolnili. Poleg tega otrokov imunski sistem zori še kar nekaj let in mu mama s svojim mlekom daje tudi zaščitne snovi. Dojenje skladno s človekovo biološko normo pri materi zmanjšuje tveganje za predmenovazalnega raka dojke, raka na rodilih in osteoporozo.


Kot drugi sesalci tudi človek za rast in razvoj potrebuje dotik. Dojenčki in malčki se običajno radi pestujejo, nosijo, spijo v neposredni bližini staršev. Ne, ne bodo razvajeni. Nasprotno – veliko bolj neodvisni bodo postali, kot odrasli bodo bolj suvereni in samozavestni. Pametni otroci so radi po rokah.


Pomanjkanje spanja ali prekinjeno spanje je za mnoge hujši del starševstva. Imate pristop za reševanje teh tegob?

Dojenčki se zbujajo že tisočletja, ker je to normalno. O tem, koliko in kje naj bi dojenček spal, se obsedeno sprašujemo le v t. i. razvitem svetu, ker smo izgubili stik z naravo in nam primanjkuje zdrave pameti. Vse mlade mamice spijo po obrokih. Dokazano je, da se najbolj naspijo matere, ki dojijo in imajo dojenčka tik ob sebi, tako da jim ni treba vstajati. Tako se hitreje in lažje odzovejo na otročičkove potrebe, zato je ta veliko bolj miren in noči tudi. Seveda je občutek naspanosti stvar individualne percepcije. Mamicam priporočam, da ne gledajo na uro, ne štejejo, kolikokrat se otrok zbudi (Ali se bo zato zbujal kaj manj?), podojev, pukcev, požirkov, mililitrov, sekund in minut. Namesto tega naj raje vsak trenutek (podnevi in ponoči) izkoristijo za počitek, da ležejo, ko dojenček zaspi, da dojijo leže in zraven še malo zadremajo. Pošteno bi bilo, da tudi partner prevzame svoj del odgovornosti za otroka in dom. Porodniška ni nikakršen dopust – je več kot služba: 24-urno poslanstvo skoraj brez predaha. Pogosto je lažje iti v službo – človek gre mimogrede lahko vsaj v miru (sam) na stranišče in poje topel obrok. Če ne prej, nočnih in jutranjih ptic v puberteti ni mogoče spraviti iz postelje pred 11. uro. Slaba tolažba, pa vendar. V resnici tako hitro zrastejo.



Pri negi, če ni posebnih težav, načeloma ni velika znanost doseči, da je dojenček čist, kajne? Predvsem jih ni treba toliko umivati, kot jih bržkone večina, da preizkusi vse, kar je kozmetične ponudbe?

Ne, ni znanost. Koža dojenčkov in malčkov je tako nežna in propustna, da bi smeli nanjo nanašati le, kar lahko pojemo. Seveda nam staršem kozmetična industrija nenehno vzbuja občutek, da (če želimo otroku dobro) bi bilo dobro imeti še to in ono – spet igrajo na naša čustva in željo po tem, da bi svojim najmlajšim dali le najboljše – tudi tu je v ospredju predvsem želja po zaslužku.