A že samo od ideje do kliničnega preizkusa je dolga pot, kaj šele dejanska implementacija v sistem zdravljenja/obvladovanja bolezni – ta pot je še daljša. Kot je včasih dolgotrajna tudi postavitev diagnoze same. To namreč zdravniki lahko postavijo na podlagi izmerjene glukoze v krvi: na tešče 7,0 mmol/L ali več oziroma 11,1 mmol/L ali več ob naključni meritvi. Značilni simptomi visokega krvnega sladkorja so: izrazitejša žeja, pogosto odvajanje vode (tudi ponoči), nenadzorovano hujšanje, motnje vida, srbečica spolovila itd. Zaradi možnosti večletne odsotnosti simptomov lahko bolniki za resnost stanja izvedo dokaj pozno in diagnoze na začetku morda celo ne jemljejo dovolj resno. 

Inzulinska rezistenca

Sladkorna bolezen se ne začne z dnevom, ko človek dobi potrjeno diagnozo. Patofiziološki procesi običajno potekajo leta, tudi desetletja prej, preden se bolezen v resnici razkrije. Kako ugotoviti, kdaj je človek ogrožen? Treba se je ozreti po dejavnikih tveganja, kot so sladkorna bolezen v družini (dedna obremenjenost), nezdrav življenjski slog s premalo telesne aktivnosti in uživanjem nezdrave prehrane, čezmerna telesna teža, pri ženskah nosečnostna sladkorna bolezen in sindrom policističnih jajčnikov ... Sčasoma se razvije stanje, ki mu rečemo inzulinska rezistenca in pomeni zmanjšano odpornost tkiv proti inzulinu. Iz trebušne slinavke izločenega inzulina ni dovolj za vse potrebe telesa, zato krvni sladkor poraste. Problem sladkorne bolezni tipa 2 ni zgolj hiperglikemija (povišan krvni sladkor), temveč tudi druge presnovne motnje, neurejene maščobe v krvi, visok krvni tlak, ateroskleroza, debelost ipd. 



Transplantacija beta celic

Visceralno maščevje okoli notranjih organov je v zadnjih letih predmet številnih raziskav. Ugotovili so, da to maščevje ni le tkivo za shranjevanje presežka energije, temveč deluje kot organ, ki se vpleta v presnovne procese. Sprošča mediatorje, imenovane adipokini, ki imajo vlogo pri procesih kroničnega vnetja ob debelosti, vplivajo na sitost, povezani so tudi z razvojem inzulinske rezistence in srčno-žilnih bolezni.


Pri sladkorni bolezni tipa 1 v celicah beta inzulin, ki ga telo potrebuje, sploh ne nastaja več. Pri sladkorni bolezni tipa 2 pa telo ne more izdelati dovolj inzulina ali ga ne more učinkovito uporabljati, največkrat celo oboje.


Lani je zato veliko pozornosti požela novica z Inštituta za preučevanje sladkorne bolezni Univerze v Miamiju, povezana pa je prav z visceralnim maščevjem. Namreč; ena njihovih pacientk s hudo obliko diabetesa tipa 1, 43-letna mama samohranilka, se je odločila za poseg eksperimentalne transplantacije beta celic v maščobo trebušne votline. Leto kasneje je lahko inzulinske injekcije povsem opustila. »Pred transplantacijo,« je povedal vodja raziskave dr. David Baidal, profesor na omenjenem inštitutu, »se je vse njeno življenje vrtelo zgolj okoli bolezni. Ta je v nekem trenutku tako napredovala, da se je morala preseliti k staršem. In če je morala na pot, je šel vedno z njo tudi oče.«

Implantati in leče

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije več kot 422 milijonov ljudi na svetu živi s sladkorno boleznijo tipa 1 ali 2. Inzulinske injekcije so pri tipu 1 še vedno najboljši način obvladovanja bolezni, a včasih je tvegan, še posebno pri tistih, ki trpijo zaradi hipoglikemije. Po svetu si zato intenzivno prizadevajo za alternativne možnosti. 

Januarja letos je medicinsko podjetje iz ameriškega San Diega razkrilo, da so 40 posameznikom z diabetesom tipa 1 vstavili posebne implantate v velikosti kreditne kartice (ViaCyte's PEC-Direct device), ki vsebuje celice, ki proizvajajo inzulin. Te naj bi pridobili iz matičnih celic. 



Publikacija ScienceAdvances je prav tako v začetku letošnjega leta naznanila še eno zanimivost, ki prihaja iz Južne Koreje. Tamkajšnji znanstveniki so namreč na zajcih preizkusili posebne očesne leče, ki naj bi spremljale raven glukoze v krvi. T. i. pametne leče ne onemogočajo vida samega; podatke o ravni glukoze podajajo iz solzne tekočine v realnem času. 

Na povezavo, ki se na prvi pogled zdi neverjetna, pa so opozorili znanstveniki z medicinskega centra v Maastrichtu. Je mogoče, da sta socialna izolacija in razvoj sladkorne bolezni tipa 2 povezana? Nizozemska stroka pritrjuje. »Izsledki raziskave potrjujejo, da je ena ob oblik preventive pred razvojem sladkorne bolezni tipa 2 tudi večja socialna vključenost,« je zatrdila Stephanie Brinkhues, vodja študije z univerze v Maastrichtu.