O sodobnih poklicnih boleznih smo se pogovarjali z izkušeno profesorico poklicne in okoljske epidemiologije in predstojnico kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa UKC Ljubljana, prof. dr. Metodo Dodič Fikfak, dr. med. 

Foto: Aleš Černivec

Katera poklicna bolezen se je v zadnjih mesecih, morda tudi pod vplivom epidemije koronavirusa, najbolj razširila? Ali je res največ težav med zdravstvenim osebjem ali morda še kje drugje?

Na žalost prave slike v Sloveniji nimamo že 30 let; poklicnih bolezni se ne odkriva in o njih ne poroča. Zakonodaja je namreč napisana tako, da bi ob sumu na poklicno bolezen, to je bolezen, neposredno povezano z delom, ki ga delavec opravlja, moral delodajalec takega delavca poslati k zdravniku, da bi mu jo diagnosticiral oziroma verificiral. To je konflikt interesov, tako kot je tudi zdravniku specialistu za medicino dela, ki je plačan neposredno od delodajalca, težko določeno bolezen povezati z delom in pri tem tvegati, da mu delodajalec odpove pogodbo. 

Ob tej skrivljeni sliki ni mogoče reči, katerih poklicnih bolezni je največ, res pa je, da smo imeli v minuli polovici leta kar nekaj takšnih, povezanih z izpostavljenostjo novemu koronavirusu, vendar jih pristojne inštitucije niso imenovale poklicne bolezni, ampak poškodba pri delu. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije smo opozorili, da pri okužbi z virusom ne gre za poškodbo, temveč bolezen, vendar so vztrajali. Menda naj bi bila takšna tudi sodna praksa, kar pa je popoln strokovni nesmisel. V istem časovnem obdobju smo sicer imeli tudi veliko novih primerov poklicnih bolezni, povezanih s preteklo izpostavljenostjo azbestu, na žalost precej malignih. 

Težje je priznavati poklicne bolezni, ki so povezane z duševnimi in vedenjskimi motnjami, denimo posledice trpinčenja na delovnem mestu ali negativnega stresa. Na Nizozemskem pa tudi drugod kot poklicno bolezen že priznavajo posttravmatsko stresno motnjo, pri nas pa bo to aktualno šele čez vrsto let.  

Vse bolj se na vseh ravneh spodbuja uporaba elektronskih naprav, celo pri šolarjih, kar lahko, če ne prej, v zrelih letih vodi v okvare številnih struktur, mišic, kosti, vezivnega tkiva perifernih živcev, denimo sindrom čezmerne obremenitve, kamor sodijo sindrom karpalnega kanala, teniški komolec in podobno. Kako pametno omejiti sedenje pred zasloni vseh vrst?

To, da ponavljajoča se dela, kamor spada delo z računalniki vseh vrst, povzroča sindrom čezmerne obremenitve, je dolgo znano. Poleg sindroma karpalnega kanala obsega vnetja kit in ovojnic, utesnitve drugih živcev, ne le medialnega, bolečino v ledjih in plečih. Novejše študije kažejo paleto bolezni, ki nastanejo prav zaradi sedečega dela. V evoluciji človeka je po industrijski revoluciji ta dobesedno potisnjen na stol in posledično se pri njem razvija debelost, več je sladkorne bolezni in metabolnega sindroma, prizadet je srčno-žilni sistem, razvija se plitvo dihanje, trebušni organi so utesnjeni, več je raka debelega črevesa; sedenje prav tako povezujejo z depresijo. 


Poklicnih bolezni je ogromno. Kot pravite, jih lahko določeni poklici sprožijo celo več. Kako vemo, da je prav delo, ki ga delavec opravlja, glavni sprožilec, ter kolikšno vlogo ima pri tem negativni stres?

Obstajajo kriteriji, po katerih strokovnjak presodi, ali so izpolnjeni ali ne. Po našem pravilniku bi lahko priznali okoli 200 diagnoz, veliko več pa je bolezni, povezanih z delom. To so tiste, pri katerih je delo sodelovalo pri nastanku bolezni, ni pa bilo odločilno. Verifikacija poklicne bolezni je včasih relativno nezahtevna, denimo pri poklicni astmi, dermatozi, mezoteliomu; snov na delovnem mestu sproži napad astme, nastanek izpuščajev na rokah ali je dokaj specifičen karcinogen. To se da dokazati neposredno. Ne preveč zahtevno je tudi dokazovanje denimo bolezni pljuč zaradi izpostavljenosti azbestu ali kremenčevemu pesku, aluminiju, železu. Gre za specifične spremembe na pljučih in treba je imeti podatke o izpostavljenosti ter dobrega rentgenologa, ki spremembe prepozna. Podobno je pri poklicni naglušnosti: na eni strani je podatek o prevodni naglušnosti, na drugi pa o času in intenzivnosti izpostavljenosti hrupu. 

Težje je priznavati poklicne bolezni, ki so povezane z duševnimi in vedenjskimi motnjami, denimo posledice trpinčenja na delovnem mestu ali negativnega stresa. Te so precej odvisne od doživljanja človeka samega, konkretnega dokaza povzročitelja, ki ga bi bilo mogoče izmeriti, največkrat ni, zato je to področje, ki bo pri nas aktualno šele čez vrsto let. Na Nizozemskem pa tudi drugod kot poklicno bolezen že priznavajo posttravmatsko stresno motnjo. 

Foto: Pressmaster/Shutterstock

Nedavna raziskava je pokazala, da so ljudje, ki med epidemijo delajo pretežno od doma, v manjšem stresu ter so celo bolj ustvarjalni in produktivni. Zakaj je tako? Ali bi bilo koristno, da tam, kjer je mogoče, večina tudi v prihodnje dela od doma?

Pri takšni trditvi in študijah je treba biti previden; res je, da so nekatere dale takšne ugotovitve, vendar so druge prinesle drugačne. Odvisno, iz katerega dela sveta študija je, kako je tam delo pojmovano, kaj je bil njen cilj in kdo jo je financiral. Ameriški delavci, vajeni 12-urnega delavnika, govorijo o tem, da je stresa manj, če delajo od doma, ker niso ulovljeni v jutranjo in večerno prometno konico ter lahko delajo v pižami. Evropske študije opozarjajo, da je delo na domu lahko prednost, vendar je enako, če ne večje tveganje, predvsem kar zadeva socialno izolacijo, pomanjkanje neposrednih stikov, kratkih pogovorov, vrveža na hodnikih in podobno. 

Pričakujemo več depresije, proti kateri se že tako neuspešno spopadamo. Tudi samo ustvarjanje ne more biti le spletno načrtovano, ampak se dobre ideje pogosto rodijo na kavi, skupnem kosilu ali spontani izmenjavi mnenj ob nestrinjanju z neko idejo. Kaj pa urejenost delovnega mesta na domu? Ni veliko delavcev, ki imajo svojo delovno sobo, ergonomsko mizo in stol, pravo osvetljenost. Pri delu na domu je torej treba biti racionalen. Angleška podjetja so po covidu-19 ugotovila, da se splača imeti svoje delavce doma zaradi razlogov, ki ste jih navedli, vendar je vlada po nekaj mesecih dognala, da postajajo mestna središča, kjer domujejo velika podjetja in se sklepajo največji posli, poslujejo banke, prazna in zapuščena, restavracije s sendviči in lahkimi obroki izginjajo, ker ni več malic. Podoba mesta se torej spreminja, številne organizacije propadajo, zato je vlada sklenila, da je treba ljudi čim prej vrniti na delovna mesta.