Obsedenost s telesno vadbo (v ozadju so lahko psihološki vzroki)
Med zdravim načinom življenja in zasvojenostjo s telesno vadbo je razlika, ki pa je nekateri ne prepoznajo. Za pojasnilo kdaj gre za odvisnost od telesne vadbe, smo prosili psihoterapevtko mag. Urško Ajdišek.
Kako prepoznamo, ali smo obsedeni s telesno vadbo?
»Kadarkoli brez nečesa ne moremo zdržati več dni zapored, govorimo o določeni vrsti odvisnosti. Pogosto rečemo, da v primeru pozitivnih odvisnosti, kot sta šport in zdrava prehrana, škoda ni tako pereča. Vendar se v zadnjih letih soočamo z izjemnim porastom pritiska na zunanji videz, kar po značilnostih večkrat spominja na odvisnost. Po medicinski diagnostični klasifikaciji DSM obsedenost z zdravo prehrano in zdravim načinom življenja imenujemo ortoreksija,« pravi Urška Ajdišek.
Obsedenost s telesno vadbo se izraža v občutkih, ki se pojavijo, kadar se ji odpovemo. »Zrcali se v obliki občutka krivde ali slabe vesti, kadar nismo izpolnili svojih dnevnih načrtov oziroma limitov, ki si jih zastavimo, ali smo nečesa manj zdravega pojedli preveč, pa je to s pomočjo telesne vadbe treba izničiti ali nekako popraviti,« pojasnjuje psihoterapevtka.
PREBERITE ŠE -> Ves čas zaposleni: rešitev ni v zmanjšanju dela, temveč v razumevanju zasvojenosti
Značilna sta tudi primerjanje z drugimi in tekmovalnost. »Pretirano se ukvarjamo z vadbo in prehrano drugih, se z njimi primerjamo ali celo tekmujemo. Po našem mnenju pretiran odstop od rezultatov kolega, s katerim se primerjamo, v nas sproži občutke tesnobe, nemira in nelagodja. Gre za ničelno toleranco do 'lenobe' ali 'nezdrave ali malo manj zdrave' hrane, kar za človeka ni naravno,« pravi Urška Ajdišek.
Posledice pretiravanja z vadbo vodijo v porušeno ravnovesje. »Izgubimo tudi psihično ravnotežje, saj življenje postane obsedeno z nadzorom nad meritvami telesne aktivnosti oziroma telesnih značilnosti raznih vrst, smisel, zakaj to počnemo, pa se je izgubil že nekje davno ob poti,« razloži psihoterapevtka.
Zaradi porušenega ravnovesja se spremenijo tudi naše sanje. »Takrat običajno sanjamo, da nam izpadejo zobje, ali da z avtom drvimo, pa ga ne moremo ustaviti, ali želimo zaviti, pa ne moremo. Psiha nam s pomočjo sporočil iz nezavednega skuša izravnati zavestno pozicijo - potrebe po nadzoru z uvidom, da vsega ne moremo nadzorovati, kar moramo sprejeti.«
Od kod izvira pretirana potreba po telesni vadbi
»Pretirana potreba po telesni vadbi izvira iz naše pomanjkljive samopodobe. Lahko klišejsko iščemo vzroke v premalo ali preveč podpore naši samostojnosti in izzivom v otroštvu, da naša samopodoba temelji na dvomu vase. Ali smo bili v ključnih obdobjih deležni kritike, ki nas je na tem področju zaznamovala,« pojasnjuje Urška Ajdišek.
Pomembno vlogo pri obsedenosti s telesno vadbo imajo lahko tudi družbena omrežja. »Objave na družbenih omrežjih namreč pritiskajo na našo podobo in videz v javnosti - potrebo po popolni podobi, ki jo kažemo svetu. To pomeni mladosten videz, izklesano telo, merjenje napredka vadbe - štetje korakov, ur, krogov …,« pravi psihoterapevtka.
Dandanes marsikdo skuša svetu kazati svojo popolno podobo in do določene mere je to sprejemljivo, trdi Urška Ajdišek.
»Do neke mere so maske - popolni življenjski stil, ki vključuje stalno telesno vadbo -, ki jih kažemo svetu, del našega družbenega udejstvovanja in nas pogosto ščitijo, da se od nas pričakuje zgolj tisto, kar s svojo masko v tistem okolju želimo sporočati. Če pa gre za pretiran pritisk na podobo, ki nekoga utesnjuje, omejuje njegovo podobo zgolj na tisto, ki je prikazana na družbenih omrežjih in v javnosti, in je takšen človek na neki način nikoli odvrže, pa to sčasoma postane nevzdržno, ker ni naravno.«
Odvreči masko, ki jo kažemo svetu, je za nekatere velik izziv, saj jih je strah, da takšni, kot so v resnici, niso dovolj dobri. »Vsakdo mora masko, ko pride v domače okolje, sleči in ločevati od tega, kar predstavlja v javnosti oziroma na družbenih omrežjih in kar je sam s sabo. Tu pa pridemo do osnovne težave - občutek sebe in naša samopodoba,« pravi psihoterapevtka.
Ob tem se namreč nekateri sprašujejo, kdo so, če nimajo popolno izklesanega telesa. »Če je odgovor na to, da nisem nihče, potem smo v težavah. Pomembno je, da svoje življenje gradimo na več področjih in se zavedamo svoje vloge, svojega doprinosa k družbi in svoje vrednosti, tudi če ne bi v življenju ničesar izjemnega počeli. Seveda svojo samozavest krepimo skozi življenjske preizkušnje, ampak človekova vrednost se ne meri z njegovimi dosežki, pač pa jo predstavlja spoštovanje do sebe, svojih potreb, nagnjenj,« poudari Urška Ajdišek.
Psihološki vzroki
Telesna vadba je pomemben sestavni del zdravja in dobrega počutja, kar prispeva k psihičnemu ravnovesju, pravi psihoterapevtka in doda, da je običajno to povezano tudi z uspehom pri zastavljanju ciljev na drugih področjih življenja.
»Tako na primer moška individuacijska pot zahteva zastavljanje ciljev in njihovo doseganje, kar pogosto vključuje tudi prizadevanje na področju telesne aktivnosti in krepitve moči telesa, kar ga v očeh nasprotnega spola postavlja v boljši položaj od moških, ki ne skrbijo za telesno aktivnost.«
Za ženske pa velja nekoliko drugače. »Od ženske se za njeno ravnovesje pričakuje skrb zase in za svoje telo. Priporočljivo je, da svojo pot bolj temelji na identifikaciji z uspešno žensko figuro. Te pa ne predstavlja mišičasto in močno telo, pač pa zmerna telesna vadba v smislu pilatesa ali joge, ki ohranja njeno ženskost in jo spodbuja v njenih izvornih atributih subtilnosti, sprejemanja, zdravilne pasivnosti in podobno,« trdi Urška Ajdišek.
V ozadju obsedenosti s telesno vadbo so lahko tudi psihološki vzroki in družinski vzorci. »Večina žensk, ki zapade v pretirano odvisnost od telesne vadbe, se običajno zaradi odsotnosti ustrezne ženske figure v družini ali bližnji okolici, ki bi se ji lahko približala in ji postala podobna, preveč naveže na očetovo figuro.«
»Najstnica oziroma mlada ženska mater pogosto vidi kot prekomerno razpeto med različnimi opravili, utrujeno, neizživeto in žrtvovano za otroke, zato se raje identificira z očetom, ki je doma manj prisoten, zato pa, kadar je prisoten, je manj utrujen, bolj 'fit' in večkrat dobre volje, posledično pa tudi bolj privlačen za morebitno identifikacijsko vlogo za prihodnost,« pojasnjuje psihoterapevtka.
Izguba kompasa in notranjega miru
Nekateri se sploh ne zavedajo, da gre za obsedenost in trdijo, da gre za zdrav način življenja, zato ne želijo ničesar spremeniti in zavračajo kakršnokoli pomoč ali opazke na račun pretiravanja z vadbo.
»Zdrav način življenja, z dovolj gibanja in skrb za svoje zdravje ter videz je sestavni del dobrega počutja in psihičnega ravnovesja, vendar ko pri tem izgubimo kompas in svoj notranji mir, ko telesna vadba obremenjuje misli na škodo omenjenega življenjskega ravnovesja, takrat smo od vadbe odvisni, tako kot pri ostalih odvisnostih in je dobro poiskati pomoč,« svetuje Urška Ajdišek.
PREBERITE ŠE -> Zasvojenost z nakupovanjem (kako jo prepoznati in odpraviti)
Psihoterapevtka je pri klientih, ki se spoprijemajo z ortoreksijo in so obsedeni z zdravim prehranjevanjem ter vadbo, opazila, da niso razvili zdrave samopodobe.
»Pogosto gre za ljudi, za katere je značilno, kot pravi Clarissa Pinkola Estés v knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi, da družine niso sprejemale njihovih naravnih darov, zato se dokazujejo z visokimi dosežki – recimo ultramaratoni, podvigi na Everest in podobno, da bi nekomu dokazali svojo vrednost, a jo morajo zgolj sprejeti v sebi,« pojasnjuje Urška Ajdišek.
»Gre za notranji odziv dokazovanja. Potem se na to doda še kakšna kritika ali opazka pomembne osebe iz okolice ali pritisk družbenega omrežja in je krog sklenjen. Pogosto pa gre pri odvisnostih od telesne vadbe za ljudi z nagnjenji k narcisističnim potezam, ki se običajno izogibajo dolgotrajnejšemu delu na sebi in dolgotrajnejšemu poglabljanju vase v smislu psihoterapevtskega procesa in vanj vstopajo, ga zapustijo in se spet vračajo,« doda psihoterapevtka.
Če se kdo od vaših bližnjih ali prijateljev spoprijema z odvisnostjo od telesne vadbe, pa Urška Ajdišek svetuje, da » nasvet dajemo nevtralno, mogoče s pomočjo vprašanj bolj kot s pametovanjem, a za vsako spremembo je potrebna notranja odločitev posameznika. Dokler sam ni pripravljen ali je tik pred tem, da bi sam poiskal pomoč, tudi nobena naša spodbuda ne bo uspešna.«
