Z rednim reševanjem križank in podobnega vzdržujemo dober um. Z nekaterimi aktivnostmi pa lahko možgane tudi krepimo. Učenje tujega jezika ali novega plesa je, denimo, odlična možganska vadba tudi po 55. letu. Mnogo je dejavnosti, za katere se nam morda nikoli prej ni zdelo, da bi nas zanimale. Različne tehnike sproščanja in koncentracije lahko izvajamo tudi skupinsko. Vključimo v urnik družabne igre, branje in šport, ki nam najbolj ustreza. S spodbujanjem dnevnih aktivnosti, kot so higiena, oblačenje, motorika (telovadba, sprehodi, ročne spretnosti), pripovedovanje zgodb, dopolnjevanje besed, povezovanje predmetov s sliko, pa je mogoče pešanje spomina pri že diagnosticirani demenci močno upočasniti. Pri tem je seveda nujna pomoč svojcev, ki naj se podučijo, kako pravilno ravnati. 


Koristne zeli

Poleg uravnotežene prehrane, ki naj zajema vitamine iz B-skupine in jagodičje, so maščobne kisline omega-3 ključne pri varovanju tistih delov možganov, ki skrbijo za pošiljanje sporočil telesu. »Zapomnijo« pa si tudi zeli. Ni samo dišeč in uporaben za jedi, rožmarin je tudi spomin! V njem najdemo snovi, ki možganske celice varujejo pred oksidativnimi okvarami. Pri tem velja izpostaviti karnozojsko kislino, ki naj bi ščitila možgane pred demenco, obenem pa naj bi zavirala procese staranja. Z rožmarinom uspešno kljubujemo splošni utrujenosti in depresiji ter krepimo spomin in koncentracijo. Tudi žajbelj uživa ugled zelišča, ki izboljšuje spomin – dokazano spodbuja iste možganske kemikalije, ki upadajo, ko zbolimo za alzheimerjevo boleznijo.


STROKOVNI NASVET

Dr. Aljoša Danieli, dr. med., zdravnik splošne medicine, specialist psihiater, nevropsihiater iz medicinskega centra Barsos



Kako bi preprosto razložili, kaj je demenca?

Demenca je skupno ime za posledice tistih nevropsihiatričnih in internističnih bolezni, ki se kažejo kot globalen upad spoznavnih sposobnosti in praviloma prizadenejo ljudi po 60. letu starosti. V širšem smislu jih delimo v dve večji skupini. V prvo uvrščamo demence, ki prizadenejo predvsem možgansko skorjo, na primer alzheimerjeva bolezen, pri katerih je v ospredju postopen upad pomnjenja tekočih dogodkov, računanja, govora in orientacije v prostoru. V drugo skupino pa uvrščamo demence, kot je na primer demenca pri parkinsonovi bolezni, ki prizadenejo zlasti čelni reženj možganov in strukture pod možgansko skorjo. Pri tem tipu demenc so zgodaj prizadeti motorika (hoja, drža, koordinacija in prisotnost nehotnih gibov), spominski priklic, sposobnost načrtovanja in izvajanja miselnih dejavnosti, motivacija in osebnostna struktura.


Ali so res nekatere oblike demence ozdravljive?

Bolniki z demenco so veliko breme za družino in družbo, zato je ključno zgodnje odkrivanje. Tiste vrste demenc, ki nastanejo kot posledica metaboličnih bolezni (bolezni ščitnice, jeter in ledvic, Wilsonova bolezen, pomanjkanje vitaminov skupine B), stranskih učinkov nekaterih zdravil (opiati, antiholinergiki, pomirjevala, uspavala, antipsihotiki), vnetja možganov zaradi bakterij, virusov in v sklopu rakavih bolezni ter zaradi zapore odtoka možganske tekočine, so namreč lahko popolnoma ozdravljive. Tudi pri neozdravljivih demencah, ki nastanejo zaradi primarnega obolenja nevronov v možganih ali bolezni možganskega žilja, zgodnje odkrivanje omogoča zdravljenje z zdravili, ki bistveno upočasnijo potek bolezni. Pri bolnikih s sumom na demenco je zato priporočljiv pregled na Centru za kognitivne motnje na Nevrološki kliniki ali v ambulantah za kognitivne motnje. 


Smo vse bolj starajoča se družba in z njo tudi se povečujejo težave. Kaj lahko storimo sami, da bo naše življenje čim bolj kakovostno?

Čeprav bi se posledicam staranja vsi radi izognili, so žal neizogiben sestavni del življenja. Številne kronične bolezni so v osnovi posledica procesov staranja in demence pri tem niso izjema. Da bi omilili učinke, poteka po svetu veliko raziskav, s katerimi želijo preučiti fiziološke mehanizme staranja. Prepričljivih rezultatov ni, vemo pa, da sta pomembna dejavnika za podaljšanje življenja precej majhen kaloričen vnos hrane ob ustrezno ohranjenem razmerju ogljikovih hidratov, maščob, beljakovin, mineralov in vitaminov ter fizična aktivnost (zlasti ukvarjanje z vzdržljivostnimi športi). Ena izmed domnev, zakaj ta dva dejavnika upočasnjujeta staranje, je, da v celicah stalno potekajo procesi razgradnje in sinteze, ki so v optimalnih pogojih v dinamičnem ravnovesju. Če je vnos hrane v organizem prevelik glede na metabolične potrebe celic, se sinteza snovi v celici poveča, razgradnja pa zmanjša. Sčasoma se različne molekule v celici zaradi delovanja na primer prostih radikalov okvarijo. Zmanjšana razgradnja omogoča okvarjenim molekulam kopičenje v celici, kar vodi v okvaro drugih »funkcionalno zdravih« molekul. Dolgotrajno vzdrževanje tako spremenjenega celičnega metabolizma postopoma vodi v spremembe celic, ki se na ravni organizma kažejo kot sladkorna bolezen, arterijska hipertenzija, rak in demenca. Manjši energetski vnos hranil in večja fizična aktivnost sta torej dejavnosti, s katerima lahko uravnotežimo razgradnjo in sintezo snovi v celici in s tem vsaj deloma upočasnimo procese staranja organizma in pojavnost nekaterih tipov demenc.