Sladkorna bolezen je razširjena po vsem svetu. Kako bolniki živijo z njo?

Sladkorna bolezen je res »svetovna«: žal ne povsem v pozitivnem smislu. Dobra stran je le ta, da je zaradi razširjenosti »zanimiva« tako za vlade, ki jo obravnavajo kot najpogostejšo nenalezljivo kronično bolezen, kot farmacevtsko industrijo, ki išče nova in nova zdravila za njeno zdravljenje in vodenje. To se je pokazalo tudi pri tehnični naprednosti, saj je oskrba bolnikov z inzulinskimi črpalkami denimo postala skoraj »monoterapija« – ob uspešni uporabi bolnik ne potrebuje kombiniranega zdravljenja z več zdravili (ki je značilno na primer za hipertenzijo). Bolniki živijo ustrezno svojemu ekonomskemu statusu: svet se še ni spremenil in še vedno je na vzhodu ponekod lažje dostopati do inzulina kot do tablet, sploh sodobnejših in uporabljanih v zadnjem času. Na zahodu, če štejem tu za vzorec Evropo in ZDA, je zdravljenje čisto drugačno. Veliko naredimo s preventivnimi ukrepi, zaporedje uporabe zdravil pri enem bolniku je individualno in usmerjeno v preprečevanje srčnožilnih bolezni in s tem včasih zelo nevarnih zapletov. Ob uporabi sodobnih smernic je življenje boljše, lahko rečemo, da normalno, če upoštevamo, da ima sladkorni bolnik eno skrb več – vedno mora načrtovati življenje (glede prehrane, glede aktivnosti, na potovanjih, med delom in tako na­prej).

Kaj pa drugi ljudje? Menite, da se dovolj posvečamo preprečevanju sladkorne bolezni tipa 2, ki je prava epidemija?

Drugi lahko zelo veliko pripomorejo k dobremu vodenju bolezni. Slovenija je bila ena prvih držav, ki so imele nacio­nalni program za obvladovanje sladkorne bolezni (zdaj je v prenovi, načrt do leta 2030). Zdravljenje pri nas je v evropskem vrhu, bolnik ima na voljo res najmodernejše skupine zdravil, tudi zavarovalnica (ZZZS) se zaveda pomena in veliko truda usmerja v Centre za krepitev zdravja, ki naj bi postali nosilci ozaveščanja o zdravem načinu življenja tudi za sladkorne bolnike. Vsako leto se doda kakšna »izboljšava«, ki seveda pripomore k boljši urejenosti sladkorne bolezni. Ne pozabimo, da se z zdravim načinom prepreči več kot tretjina primerov sladkorne bolezni tipa 2 in o preventivnem ukrepanju ne smemo dvomiti ne na področju življenjskega sloga ne na področju zdravil. Pomembna je tudi vloga svojcev, da s svojim zgledom pomagajo k lažji odločitvi za zdravo življenje (ki ni vedno najbolj lagodno in preprosto).

Damjan Justinek, dr. med., specialist interne medicine in diabetolog, direktor Centra za sladkorno bolezen CSB (Foto: Klavdija Miko)

Ali je res, da so simptomi pri diabetesu tipa 1 zaznavni, pri tipu 2 pa ljudje bolezen mnogokrat odkrijejo šele, ko nastanejo zapleti?

Bistvena razlika med boleznijo tip 1 in tip 2 je, da tip 1 pomeni, da inzulina nimamo (zaradi okvare trebušne slinavke) in da bi brez dodanih injekcij inzulina umrli v šestih mesecih. S tipom 2, tudi nezdravljenim, pa bi imeli vrsto težav in okvar, a bi umrli čez 10 ali 20 let. Navadno je potek diabetesa tipa 1 buren in bolezni ni mogoče spregledati. Tip 2 nastaja počasi in ga navadno odkrijemo ob diagnostiki zaradi drugih bolezni ali na sistematskem pregledu. Žal se zato pogosto že razvijejo zapleti, tudi nevarni, kot sta možganska ali srčna kap.

Zapleti so predvsem žilni: drobno žilje ledvic, oči, živčnega sistema postopoma ob nezdravljenju sproži odpovedovanje teh organov. Dodatno povišan sladkor proži stalna vnetja, enako v srčni mišici kot možganih, zato tako pogosto povezujejo sladkorno bolezen in alzheimerjevo demenco (ker imata mogoče iste »korenine« v mehanizmu okvare).

Kdo je bolj nagnjen k obolevanju?

Glede tipa 1 težko opišemo nagnjenost, saj navadno jasnega sprožilnega razloga ne najdemo. Tip 2 je drugačen, povzroči ga moderen način življenja – sedeče delo, neaktivnost, debelost, bogata hrana s škrobnimi živili. Veliko je dednega vpliva, nagnjenost k bolezni se prenaša v družini (do 90 odstotkov), in če nekdo združi oba dejavnika tveganja (način življenja in družinsko obremenjenost), se bolezen hitro pojavi. Ta trditev velja predvsem za zahodni svet in odrasle, na vzhodu je drugače (ni povečane teže) in drugače je tudi pri otrocih s tipom 2 (ni nujno, da so predebeli).

Kaj povzroča sladkorno bolezen?

Nagradno vprašanje za milijon evrov: ko raziskujemo, kaj sproži diabetes, vedno najdemo še kaj novega. Skoraj vedno gre za neki stresni dejavnik (pri obeh tipih), pri tipu 2 pa skoraj vedno za način življenja. Tukaj gre res za sindrom, skupek bolezni in dejavnikov tveganja, ki sprožijo nastanek bolezni.

Za sladkorno bolezen ni pravih zdravil, različne vrste inzulina jo le pomagajo obvladovati, kajne?!

Zdravljenje sladkorne bolezni z inzulinom je »rezervirano« za tip 1: ob okvari trebušne slinavke druge možnosti ni (če odštejem presaditev trebušne slinavke). Pri tipu 2 je povsem drugače: skrbimo za vse druge bolezni (povišan krvni tlak, maščobe), znižamo vpliv metabolnega (presnovnega) sindroma z zdravili (učinkovina metformin), znižamo obremenitev trebušne slinavke s povečanim izločanjem odvečnega sladkorja skozi ledvice (glukoretiki), povečamo izkoristek inzulina z inkretinsko terapijo, povečamo izločanje inzulina (sulfonilsečnine), zmanjšamo vsrkavanje sladkorjev iz črevesa (akarboza) in čisto na koncu ali samo začasno uporabimo inzulinsko terapijo. Težko bi rekli, da zdravil ni, posebno ker je Slovenija vzor za druge balkanske države, kjer je vrsta zdravil dostopna le ob plačilu bolnika.

(Foto: Shutterstock)

Kaj lahko sami storimo za čim bolj uravnan krvni sladkor?

Urejen sladkor ni nekaj samodejnega, za to moramo skrbeti tako z zdravim načinom življenja kot rednim jemanjem zdravil. A učinek je odličen: če ima nekdo povprečni sladkor (merjen glikirani hemoglobin) 8 odstotkov, je 50 odstotkov dneva v normalnem območju, 50 odstotkov dneva pa v povišanem (nad 10 mmol/liter). Če doseže urejenost 7 odstotkov, je že vsaj 65 odstotkov dneva v redu in samo 35 odstotkov v previsokem območju. Če mu ga uspe znižati pod 7, na primer na 6,5 odstotka HbA1c, je več kot 85 odstotkov dneva sladkor normalen (od 5 do 10 mmol/liter), za 15 odstotkov odstopanj pa se ne vznemirjamo! A žal je tako, da ima sladkorni bolnik eno skrb več, česar se zdravi ne zavedamo in ga pogosto ne podpremo!