Kako poskrbeti zase, ko žalujete

Smrt, izguba in žalovanje potrebujejo svoj prostor in čas, poudarja psihoterapevtka Mateja Švetak.

»Žalovanje je individualen proces, kar pomeni, da vsak od nas žaluje nekoliko drugače in za to potrebujemo različno časa. Na to, kako se bomo odzvali na posamezno izgubo, vplivajo tako individualni dejavniki kot tudi situacijski in družbenokulturni dejavniki. Pri individualnih dejavnikih govorimo o odnosu z umrlim, torej prisotnosti in pomembnosti umrlega v našem življenju, koliko smo bili prisotni pri umiranju, negovanju in smrti bližnjega ter o tem, kakšne so naše pretekle izkušnje z izgubami in kakšen je naš pogled oziroma razumevanje smrti in posmrtnega življenja.«

Pomembno vlogo pri žalovanju imajo tudi situacijski in družbenokulturni dejavniki.

»Pri situacijskih dejavnikih upoštevamo način, kako smo prejeli informacijo o smrti, kakšen je bil vzrok in način smrti bližnjega oziroma ali je bila smrt pričakovana ali nenadna, mirna ali tragična. Družbenokulturni dejavniki pa zajemajo našo okolico, torej kakšno podporo imamo v bližnjih osebah in ustanovah, kako se je družba odzvala na smrt in naše doživljanje izgube ter kakšni so naši rituali ob izgubi in slovesu.

Ob upoštevanju vseh teh dejavnikov je zato zelo pomembno, da žalujočim pustimo njihov način žalovanja, saj je vsak prehodil drugačno pot z umrlim in ima svoj lastni način čustvovanja, odzivanja na tragične dogodke ter tudi lastne vire moči, ki mu bodo pomagali pri spopadanju z izgubo,« pojasnjuje psihoterapevtka.

Spoprijemanje s čustvi

Žalost, občutki nemoči, strah pred zapuščenostjo, osamljenost – vse to se pojavi, ko izgubimo nekoga, ki nam je veliko pomenil. Toda univerzalnega nasveta, kako se spoprijeti s temi čustvi ni.

»Teorije opisujejo določene korake žalovanja, skozi katere gremo ob izgubah in povsod so navedena različna čustva, s katerimi se soočamo. Žalovanje pa se ne odvija nujno v tem vrstnem redu oziroma se lahko posameznik na katero izmed faz tudi večkrat vrača. Samo zaporedje doživljanja nekega čustva ob izgubi je praktično nemogoče napovedati.

Nekatera čustva, kot so žalost, strah pred zapuščenostjo, nemoč, jeza in še mnoga druga čustva, se lahko pojavijo na samem začetku žalovanja ali pa šele čez nekaj časa, ko najdemo dovolj moči, da se z njimi soočimo. Zato tudi ni smiselno na silo izzivati nekih čustev ali pa se obtoževati, če nekega čustva v dani situaciji ne čutimo oziroma pri sebi ne prepoznamo,« pravi Mateja Švetak.

PREBERITE ŠE -> Nataša Tič Ralijan: V tolažbo mi je, da se bova še srečala

Priporočljivo je, da nismo prestrogi do sebe in si dovolimo čutiti vse, kar doživljamo.

»Zelo pomembno je, da se ne sodimo, če občutimo tudi čustva, ki na prvi pogled nimajo nekega logičnega mesta v procesu žalovanja, kot so olajšanje, osvoboditev, sprostitev. Treba je pustiti čas naravnemu procesu in se soočati s čustvi, kot se sproti pojavljajo. O teh čustvih je najboljše govoriti z nekom, ki mu zaupamo in nas je pripravljen poslušati brez obtoževanja ali priganjanja, kaj in koliko časa bi morali nekaj čutiti,« pojasnjuje psihoterapevtka.

Če čustev ne moremo ubesediti, jih lahko zapišemo ali izrazimo na druge načine:

»Koristno je zapisovanje čustev, prosto in brez cenzure na list papirja, ki ga potem, ob svojem času, ko smo na to pripravljeni, lahko zažgemo, simbolno z dimom spustimo v nebo, kot ladjico pošljemo po reki ali nekje zakopljemo. Če nam je čustva težko ubesediti, jih lahko narišemo s simboli ali barvami. Lahko jih izrazimo tudi preko telesnega gibanja, plesa, športa, petja. Tudi pogovor z umrlim, v obliki nekakšnega samogovora, ima lahko posebno mesto, saj se s smrtjo resda konča fizična bližina z osebo, vendar to ne pomeni, da se mora prekiniti tudi naš odnos s to osebo.«

Pomembno pa se je zavedati, da so vsa čustva, občutki, misli in doživljanje popolnoma normalni, pravi Mateja Švetak.

»Se pojavijo, ostanejo nekaj časa in nato odidejo. S časom postanejo manj intenzivni in manj ogrožajoči. Potrebujejo le dovolj prostora in dovolj časa. Če sami ne zmoremo predelati izgube ali izražati čustev, povezanih s procesom žalovanja, in pri tem ne dobimo (ali ne čutimo) dovolj podpore v bližnji okolici, pa se posameznik vedno lahko obrne na strokovno pomoč pri psihoterapevtu ali pri raznih skupinah za pomoč žalujočim.«

Skrb zase po smrti bližnjega

Z izgubo se vsak sooča na svoj način, vendar je pomembno, da ne pozabimo nase.

»Vsak izmed nas izkušnjo izgube, ki sta jo sprožila umiranje in smrt, doživlja drugače, tako navznoter kot tudi navzven. Če nekoga ne vidimo, da žaluje, še ne pomeni, da ne žaluje. Z izgubo se soočamo na vseh štirih ravneh posameznika - čustveni, mentalni, telesni in duhovni, pa če se tega zavedamo ali ne. Torej moramo poskrbeti zase na vseh štirih ravneh.

Na čustvenem, kjer na primer poleg žalosti lahko občutimo jezo, krivdo, sram, ljubezen in še marsikatero drugo čustvo, je pomembno, da ta čustva nekje dobijo prostor, da jih izrazimo. Na vedenjskem nivoju lahko v ospredje stopi odrekanje hrane ali zloraba drog in alkohola, umik v osamo, agresija, potreba po stalnem druženju ali pretirana aktivnost,« pravi psihoterapevtka Mateja Švetak.

Pomembno je, da pri sebi opazimo te spremembe, jih ozavestimo in tako nad njimi ponovno prevzamemo kontrolo.

PREBERITE ŠE -> Andreja Cilenšek: Ko človek odhaja, postaja to, kar je

»Če tega sami nismo zmožni opaziti ali narediti, je zelo dobrodošlo, če nas na to opomni okolica in bližnji ter nam pri tem pomagajo, da ponovno vzpostavimo bolj zdrav način procesiranja izgube. Tudi naše fizično telo odreagira z različnimi simptomi na izgubo bližnjega in stres, ki se ob tem pojavi. Lahko z raznimi telesnimi bolečinami kot je na primer glavobol, s prebavnimi motnjami, motnjami spanja in ritmom srca, tresenjem, oteženim dihanjem in podobno.

Zato je zelo pomemben počitek, razumevanje teh telesnih odzivov kot posledico travmatičnega dogodka in predvsem nežen odnos do svojega telesa. Nenazadnje se izguba dotakne tudi naše duhovnosti in prepričanj ter pogosto odpre mnoga vprašanja o verovanjih glede (ne)obstoja življenja po smrti. Mnogi se zatečejo po notranji mir v vero, nekateri začnejo prebirati razne knjige o duhovnosti, spet drugi iščejo odgovore v meditacijah,« pravi psihoterapevtka.

Poiskati lastne vire moči

Ne obstaja pravilen način žalovanja, zato bo vsakomur pomagalo nekaj drugega.

»Lahko najdemo točke, ki nam pomagajo v tem procesu in to so naši lastni viri moči. Ti so seveda popolnoma individualni in od osebe do osebe različni, vendar vsi jih imamo. Ti viri moči so nam že neštetokrat v življenju pomagali v težkih trenutkih, ki smo jih doživljali. Vsak od nas se je skozi odraščanje in življenje tako ali drugače srečeval z izgubami, lastnimi ali pa preko izgub, ki so jih doživljali bližnji. In viri moči so nam pomagali, da smo lahko nadaljevali svojo življenjsko pot, le spomniti se jih moramo.

Sem spadajo že enostavni načini, kot so varen objem bližnjega, pisanje dnevnika, sprehodi v naravi, druženje s prijatelji ali bližina hišnih ljubljenčkov, pa tudi tisti, ki zahtevajo malo več organizacije, kot je na primer dopust in čas zase, obisk psihoterapevta ali skupine za samopomoč, vpis na jogo ali začetek neke nove aktivnosti,« svetuje psihoterapevtka.

Odstranitev bolečine ni rešitev

Koristno je spremeniti pogled na naše možnosti, ne pa skušati ubežati bolečini.

»Torej ne z vprašanjem, kako se bom izognil bolečini ali kako bom čim manj boleče čutil, ker s tem dajemo pozornost in moč stvarem, ki nas bolijo, tiščijo, omejujejo, saj o njih razmišljamo. Pomembno se je usmeriti v spominjanje in razmišljanje o stvareh, ki so mi in ki mi prinašajo veselje, moč, sproščenost, ki so mi pomembne, ki mi dajejo smisel, ki življenju prinašajo barve v ta temen oblak, ki se je ob izgubi zgrnil nad nami. S tem dajemo moč pozitivi.

Kot sama v psihoterapiji rada uporabim primer tehtnice, ki predstavlja naše življenje ali pa posamezno situacijo, kot je na primer izguba bližnjega. Ta tehtnica se pod težo bolečine včasih prevesi na eno stran in nam tako oteži življenje ali pa nas celo na neki točki ustavi, da ne vemo, kako naprej.

Ne vemo, kako naše življenje, torej to tehtnico, ponovno postaviti v ravnovesje. Mnogi tu vidijo le eno rešitev in to je odstranitev bolečine, odstranitev te teže, da bi se ponovno vzpostavilo ravnotežje. Vendar obstaja še ena pot, in sicer, napolniti nasprotno stran od bolečine, tako da prijetni občutki, ljubezen, bližina, upanje, toplina vsega, kar nam je še ostalo in nas spremlja naprej na naši poti, pretehtajo in izenačijo težo oziroma uravnovesijo tehtnico, torej naše življenje,« pravi Mateja Švetak.

Druženje nam lahko pomaga

Med žalovanjem je priporočljivo, da se ne izolirate, temveč sprejmete vabila na druženje, kadar vam to ustreza.

»Žalovanje zajema tako predelovanje odnosa z umrlim, kot tudi soočanje z drugimi odnosi pred in po izgubi. Smrt ne vpliva samo na nas, temveč tudi na naše bližnje, na našo okolico. Zelo pomembno je spoznanje, da nismo edini, ki žalujemo in ki poznamo občutke žalosti ter bolečino ob izgubi bližnjih. Zato nam lahko druženje in pogovor o izgubi pomaga v sprejemanju sebe in svojega doživljanja ter v povezovanju z drugimi.

Tako žalujoči, kot tudi tisti, ki žalujoče spremljajo ob bolečih izgubah, lahko naredijo največ tako, da sprejmejo občutke, ki se pojavijo, ter da žalovanju namenijo dovolj časa in prostora, pa naj bo to mesec, leto ali daljše obdobje. Druženje nam lahko pomaga, da se ne počutimo sami, osamljeni, izločeni. Daje nam občutek pripadnosti in sprejetosti. Lahko nas podpre v tem, da se kljub izgubi naše življenje nadaljuje,« pravi Mateja Švetak.

Kdaj je treba poiskati strokovno pomoč?

Kadar intenzivno žalovanje več mesecev ne pojenja, temveč oseba ne more nadaljevati s svojim življenjem, obenem pa ne skrbi zase, je priporočljivo poiskati pomoč.

»Žalovanje se začne v trenutku, ko posameznik zazna, da je njegova izguba neizogibna. Nekateri se za strokovno pomoč odločijo že v tej fazi in se tako sami ali pa skupaj z umirajočim pripravljajo na smrt. Spet drugi se obrnejo po strokovno pomoč, ko uvidijo, da sami ne bodo zmogli nadaljevati kvalitetnega življenja oziroma da so se zataknili v tej točki ter ne zmorejo narediti koraka naprej k osebni sreči.

Mnogi ljudje žal žalujejo sami, ker jim je morda pretežko deliti zgodbo in občutke z drugimi ali pa ker ne želijo biti drugim v breme. Vendar žalovanje samo od sebe kar ne izgine, žalovanje potrebuje svoj prostor in predvsem potrebuje svoj čas. Kolikor je pač potrebno, da na koncu sprejmemo izgubo, vzamemo to življenjsko izkušnjo in - če je možno - s to izkušnjo stopimo korak naprej v svoji osebni rasti kot posamezniki.«

Kadar pa pri žalovanju pride do zapletov in simptomov, ki nam onemogočajo nadaljevanje kvalitetnega življenja, je čas za pomoč pri strokovnjaku, ki bo posameznika toplo in razumevajoče poslušal ter mu pomagal najti in okrepiti njegove vire moči.

»Pri psihoterapiji si posameznik na varen način dovoli spopadanje z vsemi čustvi, ki jih doživlja, z vsemi mislimi in z vsemi telesnimi občutki, ki jih zaznava. In ravno psihoterapevtski odnos in pogovorne skupine za žalujoče lahko nudijo varen prostor in dovolj časa, da vsak v svojem tempu doživlja in sprejema izgubo. Znotraj takega odnosa je prostor, kjer je vsaka zgodba slišana in kjer so čustva in doživljanje vsakega sprejeta brez obsojanja.

Spoznanje, da v tem nihče ni sam, da je vse, kar posameznik čuti in o čemer razmišlja,- del procesa žalovanja, da se podobno dogaja tudi drugim žalujočim in da zaradi tega ni izključen iz družbe, je lahko zelo osvobajajoče in poda roko v trenutkih, ko nekdo sam ne zna ali ne zmore narediti koraka naprej. Zato je zelo pomembno, da si posameznik za žalovanje vzame čas, da poskrbi zase in za svoje občutke, vendar ob tem ne pozabi živeti,« poudarja Mateja Švetak.