Novinarka je pevko, ozaljšano kot pav na najboljši dan, rahlo pokroviteljsko pobarala, da se ji ni treba tako kazati na zunaj. Kajti da je lepa sama po sebi, ji reče novinarka, in da ni nobene potrebe po tem, da nosi platinaste lasulje, izstopajoča oblačila in močno šminko. Partonova ji je povsem mirno odgovorila: »Prepričana sem vase. Prepričana sem o svojem talentu. Prepričana sem o svoji ljubezni do življenja. Zadovoljna sem. Všeč sem si, kakršna sem. In prav zato si lahko privoščim to igračkanje z ličili in oblekami. Ker sem prepričana vase.«

Generični značajsko-vizualni kalupi

Če damo na stran lasulje, lišpanje in kričeča oblačila, je mogoče ta Dollyjin življenjski nazor vplesti v precej vsakodnevnih skrivnosti o nas samih. Poglejmo si naša telesa, na primer. Utapljamo se v prehranskih nasvetih, »zapovedih«, ki nas bodo rešile bolezni in debelosti, dodatkih, (po)živilih in gurujih za vsak domači oltarček. A ne glede na to, kateri del življenja si želimo popraviti, vse pomembne in trajne življenjske spremembe prihajajo od znotraj. Človek, ki se pozna in se ima rad (vem, obrabljena fraza), se ne bo prenajedal. Vedel bo, kdaj ima dovolj. Vedel bo, po kateri hrani se počuti dobro, po kateri pa je pobit in kmalu znova lačen. Človek, ki pazi nase, bo dovolj spal, z dvomom spremljal modne zapovedi in se samo nasmehnil ob najrazličnejšem spletnem nagovarjanju, da je lepa le tista ženska, ki ... (dopolni sam). Ne bo si dovolil generičnih značajsko-vizualnih kalupov, v glavnem.

Dominantni mišičnjaki in lenuhi debeluhi?

Ste vedeli, da uradna povezava med osebnostjo in telesnim tipom sega tja v 40. leta prejšnjega stoletja, ko je psiholog William Sheldon oblikoval somatotipe, torej tri osnovne tipe telesne zgradbe, ki veljajo še danes? No, gospod je šel še korak dlje in vsaki od teh telesnih zgradb dodal značajske lastnosti. Visoki in vitki ljudje so bili po Sheldonu sramežljivi in anksiozni. Mišičasti in širokih pleč dominantni in tekmovalni, »mehki« in okrogli pa leni in lačni pozornosti. Čeprav so kasneje številne študije ovrgle njegove povezave med somatotipi in pripadajočimi značaji, so stereotipi, ki jih je pomagal ustvariti, še vedno vpeti v družbo. To, da študentov, na podlagi katerih je oblikoval somatotipe, niti intervjuval ni, temveč je le na podlagi fotografij vsakemu od tipov pridal svoja predvidevanja o njihovih značajskih lastnosti, je v resnici še kaj hujšega kot zgolj žalostno.



Mišičaste tipe še vedno radi razumemo kot agresivne. Kar samo po sebi znotraj udobja lastne dnevne sobe ne bi bil problem, a predstavljajte si, da imate pred sabo očividca, ki mora iz predstavljene skupine odbrati zločinca, vi pa imate v glavi vgrajeno nastavitev, da so mišice enako potencialni zločin. In kaj pomeni, če ste glede na aktualne zdravstvene smernice pretežki in se znajdete na razgovoru za službo, vaš delodajalec pa je prepričan, da je vaša konfekcijska številka dokaz, da ste nemotivirani in neambiciozni?

Na bolje po svoje

Razlike med tem, kako smo ljudje nekdaj sovražili svoja telesa, in kako vestno in neutrudno to še vedno uspešno počnemo, se kažejo predvsem v številnih aktualnih prizadevanjih, da bi dosegli nedosegljivo. Dokler se ne bomo sami nehali mučiti s podobami čudovitih spoliranih teles in jim pridajali osebnostne značilnosti v presežnikih, ne bomo nikoli zmogli doseči miru, ki je v resnici edini in najbolj usodni pogoj za boljše življenje. Da, spremenimo škodljive navade in jih preoblikujmo v boljše, da bi se v svoji koži ne samo počutili bolje, temveč bili tudi bolj zdravi, polni energije in pripravljeni na nov dan. A tako, da nas bo prežemal občutek radosti, ne pa cmok v grlu, ki nam bo nadležno prišepetaval, da je za nami še en dan, ko nismo bili tisto, kar bi »morali« biti.