Ena izmed večjih preprek, s katero se medicina sooča pri razvoju umetnih tkiv in organov, je uspešen krvožilni sistem, nujen predpogoj za življenje živega tkiva. Čeprav je znanost danes tako napredovala, da že v Sloveniji tiskajo organe s pomočjo 3D tehnike, se je napredek zataknil pri ožilju, temu finemu in delikatnemu sistemu.

Ključna značilnost rastlinskih listov je mreža tankih žil, ki v rastlinske celice dostavljajo vodo in hranila. Znanstveniki so v laboratoriju iz lista navadne špinače odstranili vse celice razen celuloznih, tako jim je ostalo celulozno ogrodje, ki je lepo vidno, ko list rastlin pogledamo od blizu. Celuloza je kompatibilna s človeškim organizmom, zato jo pogosto uporabljajo v regenerativni medicini, pri hrustančnih in kostnih posegih ter pri celjenju ran.



Ekipa raziskovalcev je celulozno ogrodje dopolnilo z živimi človeškimi celicami, ki so sčasoma obrasle ogrodje. Ko je bilo celic dovolj, je nastala reč, podobna majcenemu srcu, v katero so nato sprostili tekočine in mikrobisere, kot nadomestek krvi. Tekočina je uspešno zaokrožila po mini organu, torej so celulozne žile začasno nadomestile pravo ožilje.



Bolezni srca in krvožilja so v zahodnem svetu najpogostejši vzrok smrti prebivalstva, zato so raziskave, ki se ukvarjajo z zdravljenjem tovrstnih težav, krvavo potrebne. Cilj poskusov s špinačo je razvoj postopka in primernega materiala, s katerim bi lahko pacientom, ki so utrpeli srčni zastoj, nadomestili poškodovano tkivo. Ustrezen žilni sistem bi dostavljal kisik v celotno presajeno tkivo, kar je ključno za ustvarjanje nove srčne snovi. Ekipa znanstvenikov, ki jim je uspel poskus s špinačo, meni, da bi bila enaka metoda uspešna tudi z uporabo različnih rastlin v različnih človeških tkivih, les bi teoretično lahko nadomestil kosti.


Na mestu na krožniku ... v srcu!