Zame je tako lepa beseda rojstni kraj, da mi vselej zaigra srce. Koliko spominov, takšnih in drugačnih … Mira je bila prava zakladnica dogodkov, nikoli ni ne vem kaj razmišljala, vse je bilo takoj na pravem mestu. Občudovala sem jo. Vsako leto sem obiskovala mamo in sorodnike, vselej poln koš novic, tudi o Miri. 

Najino zadnje srečanje je bilo pred leti, ko mi je potožila o svoji nemoči, ko je njen mož zbolel za parkinsonovo boleznijo. Njen neverjetni takt in spomin sta me vrgla iz tira, ko je začela: »Zakaj nisem bila dovolj pozorna ob njegov prvih znakih, zanemarila sem jih, misleč, da je utrujen ali slabe volje, dokler nisem zaznala resnih znakov. Nekoč mi je rekel, da se on ne spomni, da se je rodil ..., kaj naj bi si mislila ob tem, le to, da se šali, a se ni. Nekega dne sem ga našla na dvorišču, takoj opazila, da maha z rokama. Na vprašanje odgovor: kaj ne vidiš, na vrtu je vse polno levov, hočejo me napasti ... Takoj je v meni zazvonil prvi opozorilni znak, kaj se z njim dogaja?

Deset let sem se trudila zanj, ko je toliko omagal zaradi parkinsona, da ni mogel narediti nobenega giba več, sem ga hranila, umivala, preoblačila, vozila na vozičku. Tega ne pripovedujem, da bi se ti smilila, še več, krivo se počutim, ker ga na koncu nisem mogla več reševati. 

Opazovala sem njegov izraz obraza, ki pa ni kazal nobenega strahu. Uspelo mi ga je umiriti, a razložiti mu nisem znala, še manj odgovoriti na njegova vprašanja, in sicer: zakaj sem pripeljala domov leve? Mineval so dnevi in noči, tako sem ga le pripravila do tega, da greva do njegove zdravnice. Zataknilo se je, ker je vztrajal, da bo on vozil. Skrivaj sem ga imela na očeh, a že na hitri cesti spoznala, da ni prisoten. Kaj narediti, ali kaj reči ali biti tiho? Presenetil me je on sam z besedami: kaj ti veš, kje sva in kaj delava. Moji možgani bi pregoreli od strahu, če ne bi takoj odreagirala. Mirno sem ga prosila, naj ustavi ob izvozu, ker moram na stranišče. Kakšno srečo sva imela, ker me je ubogal, sicer ne vem, kaj bi se nama zgodilo. 


Ni protestiral, ko sem naprej vozila jaz, zapletlo pa se je pri pregledu. Na vsa vprašanja je bil njegov odgovor le ja ali ne, preveč ja-jev, nisem vedela, kaj storiti. Skušala sem zdravnici dati vedeti, a me je prekinila, da je z njim vse v redu. Bolniki s parkinsonizmom so pač taki. Žalostna sem se vrnila, še najbolj zato, ker me je vso pot jezil, kaj sem ga sploh kam peljala bez zveze, se ga želim znebiti, ga sploh ne maram. Hudo je bilo prikrivati svoje prizadevanje, počutila sem se skrajno nekoristno.

Iz dneva v dan se je njegova bolezen slabšala. Nekega dne je takoj po zajtrku izginil, nikjer ga nisem našla, kaj storiti. Čakala sem. Prišel je ves prepoten in takrat zares poln strahu, zakaj? Sopel je in dejal, da so ga pretepli vaški otroci. Bilo mi je jasno, da se to ni zgodilo. Srajca lepa, čista, ves urejen, a je govoril, kako so ga kamnali in tepli s koli. Tistega dne ni bilo miru, ker sem mu omenila ponovno pot k zdravnici.

Popoldan je namreč začel zunaj delati načrt, da bo sesul sonce, ker sta mu to svetovala Lenin in Marx. Priznam, da mi je šlo na smeh, a skrb je bila prehuda. Bala sem se, da naredi kaj obupnega, zato sem klicala urgenco. In to je bila edina rešitev zanj in zame, kajti takoj je zdravnica ugotovila demenco, znake prividov in vse, kar sledi v takem stanju: rešilec ga je odpeljal na psihiatrijo, kjer je bila potrjena bolezen, napredovana demenca. 


Deset let sem se trudila zanj, ko je toliko omagal zaradi parkinsona, da ni mogel narediti nobenega giba več, sem ga hranila, umivala, preoblačila, vozila na vozičku. Tega ne pripovedujem, da bi se ti smilila, še več, krivo se počutim, ker ga na koncu nisem mogla več reševati. Prišel je čas, ko ni zmogel več požirati hrane. Tako sem izgubila svoj boj zanj.

Bolnišnica. Zdravniki so rekli, da rešitve ni. S kakšno bolečino sem ga obiskovala in nazadnje je prišel dan, ko je padel v komo. Tri dni sem gledala, kako ugaša njegovo življenje. Ljudje mi pravijo, da nimam prav, ker se obremenjujem, zase pa vem, da morda le nisem naredila vsega. Zakaj sem se strinjala za zadnji sprejem v bolnišnico, morda bi ga doma le kako zmogla hraniti in ta neumorni zakaj me bo teptal vse življenje.«

Utihnila je. Vedela sem, da je čas za slovo.

Sosedje in sorodniki so mi pripovedovali, kako se je borila zanj, noči brez spanja, njeno življenje je bilo eno samo odrekanje, samo zanj so bile vse njene misli, a vedno je dejala: človek niti ne ve, česa je zmožen, dokler ga ne doleti.