Srečno otroštvo je Monika Molka preživela v čudoviti vasici Tirna, v kraju, kot pravi, kjer se preprosto zaljubiš v okolico. Po končani srednji ekonomski šoli v Zagorju je zapustila domače ognjišče, se zaposlila in trenutno živi pri partnerju v Mengšu, kjer dela kot blagovna manipulantka. Zelo rada prepeva, ljubi živali, predvsem svojega stafforda Axla, in hribolazenje je zanjo balzam za dušo. Po srcu je še vedno velika pozitivka. 

Postala sem preplašena. Bala sem se vsega. Stvari, ki so bile prej normalne, so postale moja nočna mora. Vsakodnevni boji so bili res težek zalogaj. 

Želja po otroku

Življenje se ji je obrnilo na glavo leta 2018, ko ji je bilo komaj 28 let. S partnerjem sta si močno želela otroka, a zanositev ni in ni uspela. Odpravila se je na pregled k osebnemu ginekologu in ugotovil je, da brisi niso v redu in da so vidne ciste, vendar je ni napotil na nadaljnje preiskave. Razočarana je zamenjala ginekologa in se odpravila na ljubljansko ginekološko kliniko v Leonišče. Tam so odkrili cisto, ki je bila videti vodna, a so se vseeno odločili za odstranitev. Ker je bila že dan po odpustu znova povabljena v Leonišče, je vedela, da je nekaj hudo narobe. Histološki izvid je pokazal mejno maligni serozni tumor jajčnika. Na konziliju v UKC Ljubljana, kamor je bila povabljena, so ji povedali, da bo potrebna vnovična operacija in da jo čakajo zahtevni izzivi. 

»Takrat sem se čisto sesula, saj niti nisem vedela, za kaj točno gre. Že to, da nisem mogla zanositi, je bilo hudo, tole je bila pa pika na i,« pripoveduje Monika. 

Monika v čudoviti okolici idilične domače vasice Tirna.

Posegi 

Da bi ji ostalo čim več možnosti za zanositev, je sledila samo delna odstranitev jajčnika (resekcija). Sprejeta je bila v postopek umetne oploditve (IVF) in uspešno zanosila že v prvem postopku. »To je bil zame blagoslov,« pravi Monika. Porod je bil zelo težaven, a veselje ob rojstvu sina Bora, ki bo junija star že dve leti, je zabrisalo bolečine, stresi pa so ostali kot njena šibka točka. 

Šest mesecev po porodu je imela v Leonišču napovedano kontrolo, da bi se pogovorili o odstranitvi desnega jajčnika, ki je bil tudi prizadet. Po pregledu je sledila slaba novica, da bo treba odstraniti oba jajčnika in jajcevoda, ker se je tumor žal že razširil na levi jajčnik in meril štiri centimetre. Sanje o drugem otroku so se razblinile. 

Pred operacijo naj bi se pogovorili še o morebitnih spremembah na maternici, in če bi jih odkrili, bi odstranili tudi njo. Na koncu so ji odstranili vse: jajčnike, jajcevode, maternico in maternični vrat. 

Ne vem, kaj bi brez svojih domačih in partnerja, ki so me spremljali in podpirali na vsakem koraku. Na začetku sem se pretvarjala, da sem močna, da zmorem vse, a žal pride dan, ko se sesuješ in preprosto potrebuješ čas, da se zjokaš, zlomiš in potem greš dalje. 

Strahovi, stiske in zapleti

»Takrat nisem vedela, ali naj jočem ali kričim. Bila sem na robu zloma, a vedela sem, da moram ostati močna za sina,« se spominja Monika. 

Okrevanje ji žal tudi ni prizaneslo, med operacijo so poškodovali sečevod. Ker zaradi praznikov operacija ni bila mogoča, so ji vstavili v levo ledvico nefrostomo. Nekaj dni po vstavitvi stenta se je pojavila okužba sečil. Ker niso odkrili vzroka okužbe, je bila znova sprejeta v UKC in tam ostala ves teden. Ker po odstranitvi stenta spet ni bilo vse v redu, so ji za nekaj tednov vstavili še splint. »Nenehno je šlo kaj narobe,« pripoveduje Monika. »Postala sem preplašena. Bala sem se vsega. Stvari, ki so bile prej normalne, so postale moja nočna mora. Vsakodnevni boji so bili res težek zalogaj.« 

Razumevanje in pomoč


Monika pripoveduje: »Ne vem, kaj bi brez svojih domačih in partnerja, ki so me spremljali in podpirali na vsakem koraku. Na začetku sem se pretvarjala, da sem močna, da zmorem vse, a žal pride dan, ko se sesuješ in preprosto potrebuješ čas, da se zjokaš, zlomiš in potem greš dalje. Zelo sem hvaležna Europi Donni, ki mi je stala ob strani in me razumela, ko me nihče ni, in še posebej Aniti Štricelj, ki me je ves čas spremljala in me pomirila, ko sem imela milijon paničnih vprašanj ob kakšnem slabem izvidu ali sumu. Hvala tudi sogovornici s facebooka, ki je doživljala podobno usodo, izmenjali sva si zgodbi, povedala mi je o svojem boju in mi odgovorila na nekaj dilem, ki so me begale. Zelo dragoceno je, da se lahko pogovoriš z nekom, ki ima enako diagnozo oziroma podobno izkušnjo. Iskreno želim, da bi imele vse ženske na voljo za pogovor enake možnosti kot jaz. Z veseljem želim vrniti, kar mi je bilo dano, da sem se končno pobrala, fizično in psihično. Decembra 2021 sem imela zadnjo operacijo, pravijo, da je vse dobro. Srčno upam, da tako tudi ostane. Med operacijami sem padla v zeliščni svet in homeopatijo, ki sta po štirih letih raziskovanja in učenja ogromno prispevala k mojemu okrevanju. Sedaj želim pomagati drugim in deliti svoje izkušnje.« 

Glede na to, da so se v Monikini družini z rakom srečale že generacije pred njo (pokojni prababica in babica, prva z rakom črevesja, druga dojk, dedek pa boleha za rakom prostate), se je pred kratkim odločila še za genetsko svetovanje na Onkološkem inštitutu. 

Bolezen jo se spodbudila, da je začela raziskovati moč zelišč, za dušo pa tudi poje in slika.

Covid

»Novembra 2021 smo se srečali tudi s covidom. Najprej je zbolel partner v težji obliki in za njim še jaz v blažji. Kot ljubiteljica zelišč in narave sem se dodobra oborožila z vsem mogočim in skrbela za imunski sistem,« pravi Monika in dodaja, da verjame, da je za vsakogar napisana zgodba, vendar jo mora vsak sam pripeljali do konca, ne glede na vse. Sreča je nepopisljiva in si jo vsak zasluži tudi v najslabših dnevih.