Izpoved Slovenke, ki je zbolela za rakom in izbrala nestandardno zdravljenje

Simpatična, energična črnolaska brez dlake na jeziku, Rebeka Ritlop, prihaja iz Maribora, preseljena v tisti del Slovenije, ki slovi po zlatih žitnih poljih in dobrem vinu, v Apaško dolino. Po izobrazbi diplomirana zgodovinarka, po srcu umetnica in predvsem strastna motoristka. Letošnja jesen bo zanjo še prav posebna, dopolnila bo 30 let. Pri 27 letih je v času covida in čakanja na pregled prejela diagnozo rak, kar ji je obrnilo življenje na glavo, a z voljo, energijo, ki jo premore, in podporo moža Andreja danes živi in si upa sanjati. 

Začelo se je z izostankom mesečnega perila

Rebeka je opazila prve težave marca 2019, ko ji je izostalo mesečno perilo. Ker sta z možem načrtovala naraščaj, sta se potihem že veselila. A ker so bili testi negativni, sta se odločila za pregled pri ginekologinji. »Pri ultrazvoku je opazila manjšo cisto na jajčniku, a naj ne bi bila nevarna in naj bi jo z zdravili uredili. Prosila sem tudi za PAP-bris, tukaj je bilo nekaj težav, saj je iz zdravstvenega zavarovanja krit na tri leta, meni pa so ga odvzeli leta 2018. Po pogovoru z ginekologinjo mi je vseeno odvzela bris in pokazal je manjše spremembe, tako sem morala test ponoviti še dvakrat. Ko je izvid že tretjič pokazal spremembe, so me napotili v kolposkopsko ambulanto. Tam naj bi imela pregled marca 2020, a je bil zaradi covida odpovedan. Na pregled sem čakala vse do julija 2020, ko so opravili biopsijo na materničnem vratu; pokazala je spremembe CIN3, hude spremembe celic in sum na raka materničnega vratu. V septembru sem imela opravljen poseg LLETZ, pri katerem kirurg z električno zanko odreže tisti del materničnega vratu, kjer se s posebnim barvanjem prikažejo spremenjene celice. Na predelu odstranjenega tkiva kirurg krvaveči predel požge z električnim instrumentom. Histologija odstranjenega tkiva je samo potrdila sum, invazivni ploščatocelični karcinom materničnega vratu, gradus 2.« 

Rebeka Ritlop z mami na prvi kemoterapiji. Foto: Osebni Arhiv

Ko ti pri 27 letih povedo, da ne boš mogel imeti svojih otrok

Diagnoze ni sprejela dobro. Bil je šok, podrl se ji je svet. Čeprav v času covida ni bilo dovoljeno, da bi z njo na pregled prišel mož Andrej, so ga poklicali, da ji je stal ob strani. »Ko si star 27 let, ni lahko sprejeti, ko ti zdravnik pove, da nikoli ne boš mogel imeti svojih otrok, saj je bilo zame predvideno radikalno notranje obsevanje. Z načrtovanim zdravljenjem se preprosto nisem strinjala, saj je želja po otroku velika. Po nekajdnevnem joku sem s pomočjo prijateljice, ki je izkušnjo z rakom imela v družini, pogledala strahu v oči. Vedela sem, da moram nekaj narediti in se ne smem prepustiti toku. Začela sem raziskovati.« 

Odločili so se za nestandardno zdravljenje

Rebeka je zaprosila za drugo mnenje. V UKC Maribor so se povezali s prof. Zolajem iz Torina. Rak je lokalno napredoval, a zasevkov ni bilo drugje, bezgavke so bile negativne. Z zdravniki so se dogovorili za nestandardno zdravljenje z ohranitvijo reproduktivnih organov, katerega možnost uspeha je bila od 40 do 60 odstotkov. To je pomenilo, da bo zdravljenje sestavljeno iz treh kemoterapij, če se bo tumor zmanjšal pod 25 milimetrov, potem bi sledila operacija. »Pred zdravljenjem sva z možem opravila postopke za ohranjanje plodnosti. Zarodke sva shranila na Češkem, saj je v Sloveniji prepovedan izvoz ali uvoz reproduktivnega genetskega materiala, prav tako je prepovedano nadomestno materinstvo.« 

Izpoved Slovenke, ki so ji odkrili raka, ko je hotela zanositi: Čisto sem se sesula

Novembra 2020 je Rebeka začela prvo kemoterapijo, ki je bila sestavljena iz treh citostatikov in je tekla tri dni. »Terapijo sem relativno dobro prenašala, prve tri dni je bilo nekaj slabosti, potem je bilo bolje. Med prejemanjem terapije sem se okužila še s koronavirusom, na srečo z lažjo obliko. Nekaj dni me je spremljal precej nadležen glavobol in ostala sem brez voha ter okusa.« Nato so se pokazali stranski učinki kemoterapij – izguba las. Bilo je neprijetno, psihično naporno, zato je prosila moža Andreja, da jo je pobril. Zaradi težav z ožiljem so ji pred drugo kemoterapijo vstavili centralni venski kateter. »Zadnja terapija je bila najtežja, od delovanja citostatikov je bilo telo že utrujeno in splošno počutje slabo. Slabost se je pojavila že prvi dan. Zadnjo terapijo sem končala januarja 2021, sledila je slikovna diagnostika in z njo veliko veselje, saj je rak skoraj v popolnosti odgovoril na kemoterapijo in se zmanjšal nad pričakovanji.«

Sledila je operacija, ki je bila zelo invaziven poseg v trebušno votlino. Preventivno so odstranili 20 bezgavk v predelu dimelj, kar se je kasneje hitro začelo kazati z limfedemom. Kemoterapije so pustile meglo v glavi, pozabljivost in hitrejšo utrujenost. A Rebeka temu pravi malenkosti v primerjavi z življenjem. 

Rebeka Ritlop z možem na božični večer, na katerem je končala drugo kemoterapijo, najlepši božič v življenju. Foto: Osebni Arhiv

Opora moža Andreja in prijateljev

Med zdravljenjem ji je ves čas stal ob strani mož Andrej. Tudi ko je sama podvomila, on nikoli ni. Posvetil se je izključno njej in zdravljenju. Njeno zdravljenje je potekalo v času covida, zato so si z družino dneve krajšali z videoklici. »Na srečo imam ob sebi tudi sosede, Katarino, Kajo in Srečka, ki sta nama z možem v veliko oporo. Soseda Katarina se je z mano prejokala in presmejala ogromno ur, hodila na sprehode, zaupala sem ji svoje še tako globoke strahove. Verjamem, da je vsak od njih delček mozaika, ki mi je pomagal sestaviti sliko, in le z njihovo pomočjo sem prišla do cilja. V veliko oporo pri rehabilitaciji so mi bile tudi punce iz Europe Donne, ki so mi dale občutek pripadnosti, občutek, da nisem sama.« 

Pol poti prehodila, zdaj jo čaka nova polovica življenja

Rebeka je šele dobra začela živeti življenje, ko ji je pot prekrižala bolezen, zato ima še veliko sanj in želja. »Z zaključenim zdravljenjem sem prehodila le pol poti, druga polovica me še čaka. Ker sem imela ob operaciji odstranjen maternični vrat oziroma ga je ostalo zelo malo, njegova naloga pa je ohranjati zarodek v maternici, me še čaka poseg, cerklaža, s katerim bodo zašili maternico, da ne bo spontanih splavov. Sanje so velike, a jaz si upam sanjati, sanjam, da bova tudi midva enkrat obdarjena z najinim majhnim čudežem, otrokom.«

Po bolezni ima večina žensk drugačen pogled na svoje življenje in večina sklene, da jim je bolezen veliko vzela, a veliko tudi dala. »V Europi Donni sem spoznala ogromno deklet s podobnimi preizkušnjami, pa se še vedno veselijo življenja. Po raku gledaš na življenje z drugačnimi očmi, iščeš iskrene ljudi, živiš za majhne trenutke in ne obremenjuješ se več za nepomembne stvari. Veliko željo imam osveščati širšo javnost o raku materničnega vratu. Če s svojo zgodbo lahko pomagam vsaj eni ženski do pravočasne diagnoze in želenega zdravljenja, potem vem, da moja pot ni zaman. Menim, da bi ženskam morali ponuditi več različnih možnosti zdravljenja, če so zanje izpolnjeni pogoji. Nikomur ne bi smela biti odvzeta možnost izbire.«