Izpoved Slovenke, ki je zbolela za rakom dojk: Spoznala sem, da imam zlatega moža

Manca Tetičkovič, diplomirana varstvoslovka, je februarja 2022 dopolnila 40 let, prihaja s Ptuja in končuje magisterij javne uprave. Je aktivna članica združenja in namestnica Podružnice Podravje Združenja Europa Donna Slovenija. Maja 2019 je med tuširanjem zatipala bulico v levi dojki, ki je bila na otip zelo trda. »Sočasno sem jo zatipala tudi na desni strani pod pazduho. Čas se mi je ustavil. Še isti dan sem poklicala svojo ginekologinjo in takoj naslednji dan sem imela mamografijo na Ptuju.« A mamografija ni pokazala ničesar, zato jo je sestra iz ambulante poslala domov z besedami, da je vse v redu. Mance te besede niso prepričale, zato je vztrajala, da ji naredijo še ultrazvok. Po ultrazvoku sta sledili biopsija in diagnoza – invazivni duktalni karcinom. 

Manca pol leta pred diagnozo, brez zavedanja, kako se ji bo življenje spremenilo. Foto: osebni arhiv

Diagnoza je ni obremenjevala 

Manca se je vedno znala ukvarjati z ovirami in kako jih premagati. Ker se je vse skupaj dogajalo zelo hitro, ni bilo časa premišljevati in iskati novih vprašanj in odgovorov. »Imela sem ohranitveno operacijo. Sledilo je šest ciklov kemoterapij. Po končanih kemoterapijah sem zaradi povišane izraženosti receptorja HER2 prejela 18 terapij herceptina in 25 obsevanj. Še vedno prejemam zoladex na štiri tedne in terapijo nolvadex, ker imam hormonsko odvisnega raka. S svojo ginekologinjo se dogovarjava o odstranitvi jajčnikov, ki je predvidena jeseni.« 

Sprejemanje diagnoze 

»Bil je šok, spoznanje minljivosti in zavedanje sebe sem doživela ob prvem pogledu v ogledalo, ko so mi izpadli lasje po prvi kemoterapiji. Takrat sem sprejela bolezen, zdravljenje in spoznala, da imam zlatega moža, ki mi ves čas stoji ob strani. Na najinem prvem srečanju sem vedela, da je moja sorodna duša. Potrditev sem dobila, ko sem pogledala njegovo sveže pobrito glavo po svoji prvi kemoterapiji, takrat sem vedela, da sva drug za drugega tukaj, za vedno in da to ni samo moj boj, ampak najin.« 

Manca in njen partner Damjan skupaj živita in cenita vsako minuto življenja v naravi in družbi prijateljev že deset let. Nista dolgo čakala, da bi si ustvarila družino, a po nekaj letih truda in tudi z IVF-postopki žal nista bila uspešna, zato sta se odločila, da začneta postopek posvojitve. »To odločitev sva sprejela tri mesece, preden mi je bila postavljena diagnoza. Zdaj to zgodbo nadaljujeva in komaj čakava, da nama življenje še bolj napolni najina mala sreča.« 

Diagnozo je Manca sprejela kot nov začetek v življenju, ne kot konec. Fotografija je nastala med prejemanjem tretje kemoterapije. Foto: osebni arhiv

Med zdravljenjem v študijskih klopeh 

Ko je Manca prejela diagnozo, je bila na polovici magistrskega študija. Kljub zdravljenju je redno hodila na predavanja in opravljala izpite. »Trenutno končujem pisanje magistrske naloge. Magisterij zahteva ogromno truda, odrekanja in ravno to me je med zdravljenjem tako zaposlilo, da sem se ukvarjala s šolo, in ne stranskimi učinki zdravljenja.« 

Manca je edinka in ne predstavlja si bolečine, ki sta jo doživela starša, ko jima je morala povedati diagnozo. Bila sta in sta še vedno njena velika opora. »V njunih očeh nikoli nisem zaznala strahu. Nikoli nista dovolila, da bi kadar koli podvomila o svoji zmagi.« Poleg svojih staršev je imela med zdravljenjem tudi veliko oporo moževih staršev. Tašča je njeno diagnozo sprejela drugače, saj je tudi sama pred 20 leti zbolela za rakom rodil. Njun pogovor je bil drugačen. Razumela je počutje po kemoterapijah in pogovor z njo ji je dal moči med zdravljenjem. 

Hvaležna za prijatelje in sorodnike 

Manca ima rada naravo, dobro družbo. Prijatelji so njej in partnerju ves čas stali ob strani, ju obiskovali ali se z njima pogovarjali po telefonu. »Prva, ki sem jo poklicala po prejetem rezultatu biopsije, je bila prijateljica Mihaela. Nikoli ne bom pozabila njenih spodbudnih besed: »Nisi sama. Tukaj smo. Skupaj bomo premagali.« V oporo si je postrigla lase na kratko. Pogosto se je pripeljala 60 kilometrov daleč na Ptuj, da sva hodili na sprehode. Ne bom pozabila, en dan mi je skuhala ribjo juho, ker sem vedno govorila, da bi jo rada pokusila. Ker po kemoterapijah nisem imela okusa in ker mi je bilo nerodno povedati, da jedi sploh ne okušam, sem ji zelo odločno povedala, da je krompirjeva juha odlična, ona pa mi je odvrnila, da verjame, ampak mogoče katera druga, kajti ta je ribja. Na ta račun sva se smejali ves popoldan. Prijateljica Tea, ki je medicinska sestra, je redno spremljala moje stanje po kemoterapijah in me bodrila, hodili sva na sprehode in imeli dolge pogovore. Hvaležna sem za prijatelje in sorodnike, da so v mojem življenju, kajti vsak ima svojo vlogo, preživljali smo sprostitvene dopuste na morju, izlete po Sloveniji in preživeli lepe dni. Za te spomine sem neizmerno hvaležna in verjamem, da kar človek dobrega naredi, dobi povrnjeno.« 

Zdravljenje je potekalo brez težav 

Manca je kemoterapije prenašala zelo dobro. Prve dni je bila utrujena, imela malo slabosti, zato je več počivala. Ko so bili prvi dnevi za njo, je veliko hodila na sprehode in nabirala z njimi novih moči. Po prejemanju herceptina je izgubila moč, bolečine so upočasnile njen življenjski tempo. Že po 18 mesecih zdravljenja se je vrnila v službo za polni delovni čas. Kar nekaj časa pa bo prejemala še hormonsko terapijo zoladex in nolvadex. 

Diagnoza ni toliko vzela, kot ji je prinesla 

Poleg družine in prijateljev je imela ob sebi tudi nove prijatelje, čudovite ženske, ki jih je spoznala med zdravljenjem. Včlanila se je v Združenje Europa Donna Slovenija, kjer je dobila veliko uporabnih informacij in odgovorov na svoja vprašanja in spoznala, da bi želela tudi sama osveščati širšo javnost o pomenu zgodnjega odkrivanja raka. 

Manca ni prva, ki pove, da ji diagnoza ni toliko vzela, kot ji je prinesla. Naš pogled se ob diagnozi in z zdravljenjem spremeni. Zaradi diagnoze je spoznala čudovite ljudi in spletla nove vezi, diagnoza ji je dala iskrene prijatelje in spremenila njen pogled na življenje. »Spoznala sem sebe, ne obremenjujem se več z malenkostmi, kajti življenje je prekratko, zato živim in ustvarjam čudovite spomine.« Manca, želimo ti, da bo vajino življenje kmalu napolnilo še tisto, kar si sama najbolj želita.