Holesterol je v človeškem telesu nepogrešljiv. Težave nastanejo le, kadar ga je preveč. S tem pa še zdaleč nismo povedali dovolj. Holesterol sestavlja membrane, ki obdajajo celice, skrbi, da ostajajo prepustne, in ohranja »vodoodpornost«, tako da lahko v celici in zunaj nje potekajo različne kemične reakcije. Danes se že ve, da je od njega odvisna sposobnost rasti novih sinaps v možganih, kajti prav holesterol lepi skupaj celične membrane, da lahko signal šine skozi sinapso. Je tudi ključno potrebna sestavina mielina, ki ovija nevron, saj dovoljuje hiter prenos informacije.

Jalov napovedovalec

Holesterol ostaja predmet precejšnjih nesoglasij. Napisane so mnoge knjige, ki poskušajo razplesti resnico o njem in o tem, ali – in predvsem kako – je povezan s srčno-žilnimi boleznimi. Na žalost je v vlogi napovedovalca srčno-žilnih bolezni v najboljšem primeru nezanesljiv. Med ljudmi z visokim holesterolom jih je mnogo, ki se tem boleznim ognejo, po drugi strani pa doleteli marsikoga, ki je na njegove nizke vrednosti celo zelo ponosen. Znanost nam zatrjuje, da je HDL holesterol »dobri«, LDL pa »slabi«. A kaj to v resnici pomeni? Raven holesterola v krvi odražata predvsem dve vrsti lipo­proteinov: LDL (low density lipoproteins) – lipoproteini majhne gostote, ki vsebujejo beljakovine in veliko holesterola, ter HDL (high density lipoproteins) – lipoproteini velike gostote, pri katerih prevladuje beljakovinski del.

Res prava zmeda

Naš sogovornik v uvodnem članku priloge, biokemik Robb Wolf, pove svojo zgodbo: »V času, ko sem delal s policisti in gasilci na kliniki v Renu, sem videl mnogo razmeroma mladih ljudi, ki so imeli holesterol OK, a so bila njihova srca kot tiktakajoče bombe. Pri njih je šlo, kot se reče, za 'neskladnost'. Imeli so nizko do normalno raven holesterola, a zelo visoke lipoproteine, še posebno LDL-P. HDL in LDL se razvažata po telesu v lipoproteinih (HDL-P, LDL-P), in ko si človek pogleda, kako je s temi, opazi, da so v veliko večji korelaciji z možnostjo pojava srčno-žilnih bolezni. Žal pa večina zdravnikov, s kardiologi vred, sploh ne ve za ta test. Nasploh si želimo, da bi LDL-P ostajali pod 1000 mmol/L. Če so pri kom tam nekje okrog 1500, velja, da je na meji tveganja, tisti, pri katerih znaša LDL-P več kot 2000 mmol/L, pa so v območju visokega tveganja.« Obstaja pa seveda veliko dejavnikov, ki lahko vplivajo na količino LDL-P. Šibko delovanje žleze ščitnice, okužbe (prepustno črevo) in inzulinska rezistenca lahko prispevajo vsak svoje k njihovi višji vrednosti. »Videl sem ljudi, ki so spremenili prehrano in se jim je dramatično popravila odzivnost na inzulin in zmanjšali vnetni procesi – počutili so se bolje kot kdove koliko let pred tem –, a njihov LDL-P je šinil kvišku!« nadaljuje Wolf. »To je sicer redko, a se zgodi. Jasno je, da je dobro, če se raven krvne glukoze spusti z višin diabetesa ali prediabetesa. Ni pa tako jasno, kako naj gledamo na vzpostavljanje inzulinske rezistence in vnetje ob hkratnem dvigu LDL-P.« Ko ga ljudje vprašajo, kaj naj si potemtakem mislijo o podatkih, ki jih pokaže osnovno testiranje holesterola, Wolf odgovori, da to večinoma ne pove kaj dosti o tveganju za srčno-žilne bolezni. Doda, da so ključni rezultati testiranja na LDL-P.


Ko govorimo o maščobah, je nujno, če želimo biti zdravi, omejiti vnos nasičenih in transmaščobnih kislin, ki pomembno vplivajo na raven holesterola LDL in pojavnost bolezni srca in ožilja.

Kaj pa, če je krivo vnetje?

Ideja, da bo agresivno zbijanje ravni holesterola čudež, ki bo dramatično zmanjšal tveganje za srčni napad, se počasi kaže kot zmota. Med najpomembnejšimi dejavniki tveganja v zvezi s srčnim napadom, na katere je mogoče vplivati, so predvsem kajenje, čezmerno pitje alkohola, pomanjkanje aerobne telesne vadbe, debelost in prehrana, ki je bogata z ogljikovimi hidrati. O tem smo lahko brali v tudi pri nas izjemno uspešni knjigi ameriškega nevrologa in nutricista dr. Davida Perlmutterja Požgani možgani. Trdi, da danes vse več ljudi začenja dojemati, da ima koronarna arterijska bolezen, ki je poglavitni vzrok srčnega napada, dejansko več opraviti z vnetjem kakor z visokim holesterolom. To tudi pojasnjuje, piše, kako da aspirin ob tem, da zmore redčiti kri, s pridom zmanjšuje tveganje ne le srčnega napada, temveč tudi možganske kapi. »Holesterol je kritično možgansko hranilo, ključno za delovanje nevronov, in ima temeljno vlogo kot gradivo za celične membrane,« piše.

Ne devajmo ga v nič

»Deluje kot antioksidant in prekurzor (izhodna spojina) za pomembne elemente, ki so v oporo možganom, na primer vitamina D, pa tudi steroidom sorodnih hormonov (se pravi, spolnih hormonov, kakršna sta testosteron in estrogen),« nadaljuje Perlmutter. Najbolj pomembno pa je, da je holesterol nevronsko gorivo. Nevroni sami po sebi namreč ne morejo proizvajati znatnejše količine holesterola; zato se zanašajo na holesterol, ki ga prejemajo iz krvnega obtoka prek posebne beljakovine prenašalke. »Zanimivo je, da prav to prenašalsko beljakovino, LDL, devajo v nič, češ da je 'škodljivi holesterol',« nadaljuje. »V resnici LDL sploh ni molekula holesterola, najsi dobrega ali slabega.« Kakor smo zapisali uvodoma, je lipoprotein nizke gostote, po Perlmutterju v njem ni absolutno nič škodljivega. »Temeljna vloga LDL v možganih je,« pravi, »da prestreza življenjsko pomembni holesterol in ga prenaša k nevronu, da tam opravlja svoje kritično nujne funkcije.«