Delo med dopustom – posledica notranje ali zunanje prisile?
Večina ljudi med dopustom ne odgovarja na službene klice, prenosni računalnik pa pustijo doma. Toda nekateri tega ne morejo narediti.
Razlogi za to so različni, pravi certificirana integrativna psihoterapevtka Katja Selčan. »Nekateri imajo občutek, da morajo delati. K temu jih žene zunanja prisila - pričakovanja oziroma zahteve delovne organizacije, stalna dosegljivost, skrb za zaposlene v lastnem podjetju, boj za eksistenco pri razvoju lastnega podjetja, strah pred preveliko obremenjenostjo po dopustu.«
Lahko pa jih k temu žene tudi notranja prisila. »Trdo delo je vrednota, identiteta, občutek koristnosti, prepričanje, da počitek ni dovoljen, večji občutek samopodobe.« Psihoterapevtka doda, da za marsikoga pomeni odsotnost od dela zaradi dopusta tudi slabše pogoje ob vrnitvi in nižji mesečni zaslužek.
Storilna naravnanost je zaželena
Delo je v sodobni družbi zelo cenjeno in se povezuje z uspehom, zato marsikdo z njim potrjuje lastno vrednost.
»V družbi, kjer je storilna naravnanost prepoznana kot znak uspeha, že kot majhni otroci v mnogih družinah dobivamo sporočila, da je delo častno, da moramo biti koristni, stisniti zobe, pomagati drugim. Če se ne vedemo v skladu z družinskimi vrednotami, smo označeni kot poredni, ne dovolj sposobni, pomembni, vredni,« pojasnjuje Katja Selčan.
PREBERITE ŠE -> Ves čas zaposleni: rešitev ni v zmanjšanju dela, temveč v razumevanju zasvojenosti
Toda iskanje potrditev z dosežki in delom ima svojo ceno. »Ker otroci nujno potrebujemo pohvale, potrditve in občudovanje, se nenehno trudimo s pridnostjo, z dosežki, s pozornostjo, z ugajanjem, da bi to dobili. Na ta način pa ne prejemamo občutka ljubljenosti zaradi samih sebe, zato se takšni, kot smo, nimamo radi niti v odraslosti. Vrednotimo se le na podlagi dosežkov in na osnovi količine pohval,« pravi psihoterapevtka.
»Neprestano delo, pretirano angažiranje, tudi perfekcionizem so usmerjeni v to, da so drugi z nami zadovoljni, da nas sprejemajo in občudujejo. Prepričanje, da sem v redu le, kadar delam, nas žene, da se navdušeno lotevamo projektov in smo neprestano v akciji,« doda Katja Selčan.
Odpor do lenarjenja in počitka
Psihoterapevtka je pri nekaterih klientih opazila, da ne znajo počivati, saj to povezujejo z lenobo. »Ogromno ljudi šele med raziskovanjem samega sebe prepozna, koliko stvari počnejo, ker imajo občutek, da jih morajo. Ne zmorejo reči ne, ker se v tem primeru počutijo slabe, lene, nekoristne, nevredne.«
»Več klientov pravi, da jim poležavanje na kavču predstavlja grozo. Ko se že mogoče usedejo, vidijo goro prahu na mizici, motijo jih postrani postavljene knjige, razmišljajo o tem, kaj vse še morajo narediti. Občutek nemiru jih spet spravi v aktivnost, saj le ta nekaj velja. Po navadi prepoznamo, da jih vodi prepričanje, da je počitek za lenobe,« pravi Katja Selčan.
Zgodbe njenih klientov so različne. »Klientki, ki si poleg službe, naloži še nešteto opravil, obisk, sploh nenapovedan, sproži tesnobo. S tem ko jo nekdo zmoti pri njenem načrtu, da čim prej vse opravi sama, ne prepozna svoje osamljenosti, ampak oviro pred dokazovanjem, da je močna ženska in da so njene potrebe na zadnjem mestu.«
Tudi izbira prostočasnih aktivnosti je zelo pomembna, opozarja Katja Selčan. »Zanimiv je primer klienta, ki pravi, da saj si poleg trdega dela večkrat vzame čas zase in ne razume, da je še vedno močno utrujen. Ko pove, da v tem času teče maratonske razdalje ali piše priročnik, ugotoviva, da so to aktivnosti, ki v bistvu ne sprostijo njegovega telesa, ne polnijo njegovih telesnih baterij.«
Psihoterapevtka zato priporoča, da se večkrat vprašamo, kaj si želimo, namesto kaj moramo početi. »To velja tudi za prostočasne aktivnosti, saj nas le te morajo razbremenjevati, če želimo doseči ravnovesje.«
Delovna izčrpanost in izgorelost
Če niti med dopustom ne moremo povsem odmisliti službenih obveznosti, lahko to vodi v izgorelost.
»Na izgorelost vpliva več dejavnikov in ne le stres na delovnem mestu, preveč zadolžitev ali odgovornosti, ampak k razvoju izgorelosti pomembno prispevajo tudi naše osebnostne poteze, življenjski stil, strategije spoprijemanja s težavami in realne psihosocialne obremenitve,« pojasnjuje psihoterapevtka.
»Pomembno je tudi ločiti med delovno izčrpanostjo in izgorelostjo. Delovna izčrpanost je normalno stanje in je posledica daljšega intenzivnega delovnega napora, ki se kaže kot preutrujenost in frustriranost, pogosto se pojavljajo delovne poškodbe in stresne bolezni, kot so povišan krvni tlak, prebavne težave.«
Kot ključno preventivo pred izgorelostjo Katja Selčan priporoča uravnoteženo razmerje med obremenitvami in razbremenitvami. »Kajti velja pravilo, da je treba hkrati s povečevanjem obremenitev ustrezno povečevati tudi počitek in dejavnosti, ki nas razbremenjujejo.«
Kdaj poiskati pomoč?
Marsikdo presliši opozorilne znake telesa, saj je preplavljen z adrenalinom, zato pomoč poišče prepozno. To opaža tudi Katja Selčan. »Pomoč se večinoma poišče dokaj pozno, predvsem takrat, ko nam telo ne omogoča več opravljati vseh dejavnosti kot po navadi.«
Priporočljivo je, da smo pozorni na nekatere znake. »Poleg telesnih simptomov - utrujenost, nemirnost, povišan krvni tlak, alergije, panični napadi, motnje spanja, glavoboli, padec energije, upad libida, tudi na čustvene - tesnoba, razočaranje, nemoč, jeza, občutek krivde, sram, strah, kognitivne - težave s spominom in koncentracijo, nihanje občutka samopodobe, izguba smisla, izguba občutka za čas, in vedenjske znake - upad delovne sposobnosti ob deloholizmu, odmik od ljudi, zanikanje utrujenosti, dajanje prednosti željam in potrebam drugih, negativizem, nezmožnost odločanja, obup, nihanje med deloholizmom in izčrpanim mirovanjem.«
PREBERITE ŠE -> Psihiater Borut Škodlar: Kdor ne zmore, danes nemudoma dobi oznako motnje
Če prepoznamo, da potrebujemo pomoč, je priporočljivo obiskati osebnega zdravnika, da ugotovi, v kateri stopnji izgorelosti smo. »Večinoma nas napoti k psihiatru, če izgorelost spremljajo pridružene psihične težave kakor tudi zaradi izdaje mnenja in diagnoze, na podlagi katere lahko zdravnik predlaga izgorelega bolnika komisiji ZZZS za podaljšan stalež.«
Katja Selčan pravi, da je prvi smiselni ukrep bolniški dopust, ki omogoča človeku, da se odpočije, poskrbi za ustrezno prehrano, telesno aktivnost, spanje ter premisli o svojem življenjskem slogu.
»Da bi v prihodnosti zaživeli bolje, pa priporočam obisk psihoterapevta. V varnem terapevtskem okolju ima posameznik podporo pri raziskovanju samega sebe. Lažje poišče nove načine dela, se odloča za bolj zdrave odnose, postavlja nove odločitve ter vzpostavlja prijaznejše vzorce.«
Prekarni delavci so v slabšem položaju
Prekarni delavci nimajo pravice do plačanega dopusta, zato je njihova situacija težja in negotova, česar se dobro zaveda tudi psihoterapevtka, ki poudarja, da bi bilo treba to problematiko večkrat nasloviti na državne odločevalce v gospodarskem sektorju.
»Tudi sama sem zaposlena v poslovni obliki S. P., kjer nismo v enakovrednem položaju z zaposlenimi v delovni organizaciji v smislu socialnega varstva - ni zakonsko določene pravice do dopusta, regresa, bolniški dopust je upoštevan šele od 20. dneva naprej. Še vedno dobro premislim, kdaj in kako na dopust, čeprav se zavedam skrbi zase, ne nazadnje je dopust tudi moja pravica.«
Toda to pravico si mora privoščiti sama. »V času dopusta ni finančnega priliva, mesečni stroški pa ostanejo po navadi enaki kot vsak ostali polno delovni mesec - plačilo prispevkov, akontacije dohodnine, najemnine, ostali stalni stroški. Sploh na začetku poslovne poti je prisotno veliko skrbi in strahov, povezanih s finančno negotovostjo v prihodnosti, in je pomembno zavedanje tudi o tem, kako bomo reševali odsotnost z dela.«
Katja Selčan prekarnim delavcem svetuje, da si ustvarijo določene finančne rezerve v času, ko delajo, če je to mogoče. »To nam lahko nudi varnost za obdobje, ko je manj dela oziroma ne delamo zaradi dopusta ali bolniškega dopusta. Treba je pretehtati prioritete in postaviti meje, ko gre za obveznosti. Razlikovati je treba med pomembnimi in nepomembnimi ter med nujnimi in manj nujnimi obveznostmi. Še toliko bolj pa je pomembno postaviti tudi mejo med delovnim in prostim časom.«
