Pred nekaj meseci so se končale zimske olimpijske igre v južnokorejskem Pjongčangu in že ste na sredozemskih igrah v španski Tarragoni. Je vaše terapevtsko delo drugačno glede na to, da gre za druge discipline?

Delo je zagotovo drugačno, saj gre za specifične težave in poškodbe. Za razliko od olimpijskih iger je tukaj tudi vseeno bolj sproščeno že samo zaradi mediteranske klime. Na igrah sodeluje 178 slovenskih športnikov, ki jih pokriva devet terapevtov, tako da je tempo zagotovo hitrejši in delo specifično.


Za koga skrbite na sredozemskih igrah, katere discipline?

Sem vodja terapevtov in skrbim za vse športnike, razen ekipnih, ki imajo svoje terapevte. Kljub temu tudi njim priskočimo na pomoč, saj so zelo obremenjeni. Vsak terapevt ima v vasi svoje prostore, kjer je na voljo ves čas.


Ste si po olimpijskih igrah lahko vzeli kaj prostega časa zase?

Žal ne, saj imam v Ljubljani svojo ambulanto, kjer mora delo potekati tekoče. Sledita pa oddih kmalu po prihodu s sredozemskih iger in polnjenje baterij s svojo družino.



Kako je videti vaša najljubša sprostitev, česa se najbolj veselite v prostih dneh? Kaj najraje počnete, da ostanete zdravi in fit?

Najbolj se sprostim in veselim časa z družino, zato vse ostale aktivnosti potekajo v njenem krogu. Obožujem več športov, od hoje po vrvi, teka, plezanja do obešanja na gimnastičnih orodjih. Ob tem ne manjka spustov po toboganu in skejt parku s sinom. Vsak trenutek poskušamo preživeti skupaj, zato nimamo televizorja in ne spremljamo nepotrebnih informacij v medijih.


Kdaj vas je začelo zanimati fizioterapevtsko delo - ste od nekdaj vedeli, da boste delali v športni fizioterapiji?

Fizioterapija me je začela zanimati, potem ko sem diplomiral (smeh). Učni sistem na fakulteti zame ni bil primeren, saj je bilo preveč nepotrebnih predmetov. Če ne bi začel že med časom študija delati v športnih klubih, zagotovo ne bi dokončal študija. Naš šolski sistem je zelo podhranjen in rešitev so bila podiplomska izobraževanja v tujini, kamor hodim pet- do sedemkrat na leto.


Kaj bi bili po poklicu, če ne bi bili fizioterapevt?

Zagotovo zgodovinar ali arheolog. Preteklost je zanimiva, saj lahko iz nje predvidiš marsikatero situacijo v prihodnosti in nas hkrati uči, opozarja, česa ne smemo početi.


Če ne bi začel že med časom študija delati v športnih klubih, zagotovo ne bi dokončal študija. Naš šolski sistem je zelo podhranjen in rešitev so bila podiplomska izobraževanja v tujini, kamor hodim pet- do sedemkrat na leto.


Vaš urnik je zagotovo dinamičen - si sploh predstavljate običajen delovnik?

Z leti se naučiš, da 12- do 14-urni dnevni delovnik ni najboljši za tvoje zdravje, zato na dan delam od 8 do 10 ur, odvisno od dneva. Pri svojem delu skoraj ne uporabljam terapevtskih naprav, zato več kot osmih strank na dan ne moreš obravnavati kakovostno. Vsekakor pa se prilagajam ljudem in prilagajam termine glede na njihove potrebe.



Kako naporna so za vas potovanja na drugi konec sveta? Koliko energije vam to odvzame, glede na to da morate biti najbrž takoj po pristanku na voljo varovancem?

Uf, ko moram na potovanje na drugi konec sveta, je najhujše pakiranje (smeh). Sploh če ne veš, ali lahko določene terapevtske materiale kupiš v državi, kamor potuješ. Imeti moraš zalogo in vedno pomisliti na najbolj črne scenarije. Ne smeš si privoščiti, da ti pred finalom v judu zmanjka bandažnih trakov ali ogrevalne kreme pred finalom mnogoboja. Ni pa nobena težava, če začnemo z delom takoj po pristanku, saj smo na tekmovanjih navajeni delati brez premora.


Zadnja leta je veliko govora čakalnih dobah v fizioterapiji. Kakšno je vaše mnenje: zakaj se na terapije čaka tudi do pol leta, saj ko nastopi težava, vendarle potrebuješ takojšnjo obravnavo?

To je zelo obširna tema, ampak na kratko: dokler bodo terapevtom določali, koliko terapij morajo narediti na dan, se stanje ne bo popravilo. Postavitev letne norme na začetku leta? Kako lahko vemo, koliko fizioterapij ali operacij bo potrebnih? Če se lahko posvetiš pacientu in rešiš težavo v petih terapijah, se bo hitreje sprostilo mesto za naslednjega. Vsi zdravstveni delavci potrebujejo več časa za kakovostno izvedbo svojega dela in manj pritiska tistih, ki določajo norme. Preprost odgovor, ki pa ima kompleksno finančno ozadje.


Tudi šolski sistem, razen posameznih izjem, ne omogoča zdravega športnega razvoja otrok. Otroci potrebujejo igro, gibanje, kulturo in šola bi jih morala na tej poti podpirati.


Zasledili smo, da nasprotujete prezgodnji specializaciji otrok v športu. Kaj se po vašem dogaja med mladimi?

Res je, upad športnega udejstvovanja med mladimi je ogromen. V določenih športih je upad v času od starejših dečkov do mladincev tudi prek 90-odstoten. Razlogov je ogromno, od nezmožnosti istočasnega posvečanja šoli in športu do pretiranega treniranja pri osmih ali devetih letih, prevelike želje staršev ... Tudi šolski sistem, razen posameznih izjem, ne omogoča zdravega športnega razvoja otrok. Otroci potrebujejo igro, gibanje, kulturo in šola bi jih morala na tej poti podpirati.



Pogosto je slišati, da šolski sistem in vrhunski šport pogosto ne gresta skupaj?

Gresta, če imajo na šoli za to posluh in je športnik zelo organiziran. Vendar ima danes učenec 5. razreda osnovne šole popoldne več šolskih obveznosti kot jaz, ki vodim svoje podjetje. Obstajajo seveda vrhunski športniki, ki so odlični v šoli, kar je spoštovanja vredno. Velika težava so tudi starši, saj svoje neizživete sanje preusmerjajo na otroka, po drugi strani pa so prav starši tisti, ki lahko razumejo svojega otroka in ga pametno spodbujajo. Z njihovim razumevanjem je mogoče istočasno usmerjati tako šolo kot šport. Izobrazbo potrebujejo! Vse je mogoče, ampak ujeti se mora kakšnih 10.000 dejavnikov, da uspe.


Si boste poleti privoščili daljši oddih, mi zaupate, kam jo boste mahnili?

Bomo, vsaj tri tedne, destinacija še ni znana ... ponavadi se odločimo nekaj dni prej (smeh).