Pot, ki vodi proti središču osebnosti, je temna in neznana, zato jo mora človek na začetku prehoditi s pomočjo nekoga, ki jo že pozna. Če se za ta korak odloči, lahko v sebi odkrije novo dimenzijo. Ko nazadnje njegovo potovanje prispe k cilju, zagleda v temi luč, ki v njem sproži neizmerno veselje in občutek miru. 

Tako med drugim pravi dr. Andrej Zaghet v knjigi Bolezni in motnje – zrcalo naše duše, v kateri nam razgrinja svoje znanje o psihosomatiki v povezavi z grafologijo. Bolezni in motnje so zanj izraz življenja in ustvarjalnosti, in ne trpljenja in bridkosti. Na videz kontradiktorna trditev je zato, ker smo svet vajeni gledati z razumom, in ne s telesnega zornega kota. Torej, trdi dr. Zaghet, če s svojim notranjim središčem vzpostavimo stik, se nam odprejo vrata v dimenzijo, v kateri sta duša in telo eno in v kateri vsaka telesna celica izraža duševno počutje. 

Za ljudi preprosto nisem imela več moči. Zmanjkovalo mi je zraka. Ko sem šla v prvo službo, sem zdržala natanko pol leta. Izgubila sem tla pod nogami, hrbtenica ni več zmogla. To traja skoraj dve desetletji. Delam po štiri ure od doma. Moja diagnoza je fibromialgija. 

Osebna pričevanja 

Anka B., 39 let: »Sama sem pet let v primežu fibromialgije. Vse informacije sem tako rekoč pridobila sama. Po mojem gre za oksidacijski stres v celicah ob genetski predispoziciji. Vrsto let sem bila deloholičarka, kot fotografinja sem bila vedno na razpolago, šlo je za neverjetne fizične napore, moje življenje je potekalo od projekta do projekta, kot svobodnjakinja nisem imela ne bolniške ne dopusta. Kronično mi je manjkalo spanja. V našem poklicu že tako malo spiš, saj morajo biti slike zjutraj v uredništvu. Poleg tega sem se neredno prehranjevala in telo nenadoma ni zmoglo več. Danes vem, da tega stresa ne samo ne zmorem več, ampak si ga tudi ne želim. Gorenjska trma me je po eni strani gnala, da sem zmogla tak tempo, kasneje mi je pa ravno ta trma pomagala, da sem se izvlekla iz najhujšega.«


Andreja M., 35 let: »Od malega sem imela nalogo, da skrbim za druge. Najprej za mamo, ki je bila žrtev nasilnega očeta, nato še za mlajši sestri. Kasneje sem imela občutek, ali pa sem tako izbirala, da so mi na pot vedno prihajali ljudje, ki sem jih morala reševati. Ob tem se nikoli nisem spraševala, ali zmorem, ali imam dovolj moči. Vedno se je nekako izšlo, pri čemer nisem mislila nase. Ves ta čas mi je telo pošiljalo signale, na katere se nisem odzivala, saj nisem utegnila – prišel je namreč nov izziv – dokler bolečine niso bile prehude. Sčasoma sem postajala čedalje bolj utrujena, dokler nekega dne nisem zmogla več vstati iz postelje. Po vseh preiskavah so ugotovili, da gre med drugim za popolno izgorelost. Še danes okrevam in delam od doma. Hudo mi je, saj sem še mlada, počutim pa se, kot bi imela sto let.«

Janja P., 50 let: »Doma smo imeli turistično kmetijo, pri nas počitka nismo poznali. Na prvem mestu so bili vedno gostje. Če danes pomislim, sem bila do štirinajstega leta že popolnoma izgorela. A mlada po letih in stara v duši sem uspešno končala šolanje in se podala na študij. Tudi tega sem uspešno končala, kasneje še doktorat. Študirala sem tudi zato, da sem lahko opravičila izostanek obiskov domačih in njihove klice po pomoči na kmetiji. Za ljudi preprosto nisem imela več moči. Samo misel na goste mi je dodatno povzročila bolečine v rokah, nogah, mišicah, po vsem telesu sem čutila mravljince in težko dihala. Zmanjkovalo mi je zraka. Ko sem šla v prvo službo, sem zdržala natanko pol leta. Izgubila sem tla pod nogami, hrbtenica ni več zmogla. To traja skoraj dve desetletji. Delam po štiri ure od doma. Moja diagnoza je fibromialgija.« 


Spremljevalke telesnih bolečin

To so le trije primeri iz slovenske zdravniške prakse, ki govorijo o izgorelosti, kronični utrujenosti in fibromialgiji. Vsem skupaj je enaka bolečina v telesu oziroma omejene telesne funkcije kot posledica teh bolečin. Ni odveč poudariti, da so psihične bolečine, ki fizične spremljajo, običajno posledica slednjih, in ne nasprotno. Redko kdo je najprej depresiven in nato začuti telesne bolečine, če poenostavimo. Kot je zapisal slovenski pesnik in poznavalec človeške duše Esad Babačić: »Vsak otrok je lep, ko se rodi.«

Seveda je osebnost tudi po psiholoških parametrih vedno skupek okolja, stopnje samouresničitve in genov. Genetika je sicer v zadnjih desetletjih zelo napredovala, a je še vedno precej neraziskana, še bolj pa to velja za psihiatrijo, vedo torej, ki naj bi bila zdravilišče za dušo. Kot takšna je precej širok poligon za umeščanje različnih telesnih občutij, ki so še kako povezana z dušo, ne pa zgolj z motnjami, ki jih je izjemno težko diagnosticirati.

Kaj pa samouresničitev?

Pogoj zanjo je spodbudno okolje, v katerem ima slehernik možnost uresničiti tisto v sebi, v čemer je najboljši. Žal pa se je v družbi, ki nagrajuje iznajdljivejše posameznike, bolj vešče v komunikaciji in polju številk, težje uresničiti onim, ki jim je narava dala več daru za umetniške poklice. Zatorej ni čudno, da je marsikje moč zaslediti, da je konec koncev tudi depresija posledica prepada med tem, kar posamezniki smo in česar smo sposobni, ter tem, kar smo postali, oziroma bolj natančno tistim, česar nam ni uspelo uresničiti.

Se nadaljuje jutri ...