Tema pogovora je bila torej smisel življenja. In naš tokratni sogovornik je nekdo, ki se je o njem že zdavnaj nehal spraševati, saj ga vendar vsak dan živi. Vsaka njegova celica vibrira v predanosti zdravilski metodi, ki jo je postavil in ubranil kljub vsej demonskosti opozicije. V svoja zlata leta tako zre s ponosom in nalezljivo pomirjenostjo – in to kljub močnemu strahu za naše skupno preživetje. Bliža se sedemdesetletnici, a Zdenko Domančić ostaja naravna sila brez primere. In svarila te naravne sile lahko zanemarimo samo na lastno velikansko tveganje. 

Kaj bi svetovali ljudem, ki se sprašujejo o smislu življenja?

Morda to, da se najprej vprašajo, ali si to sploh lahko privoščijo. Najosnovnejši smisel življenja je preživeti. Tisti, ki se borijo za vsako naslednjo skorjo kruha, si še niso izbojevali privilegija, da bi se spraševali o smislu življenja. List, ki ga nosi hudournik, se pač lahko ukvarja samo s hudournikom. Takih listov pa je z vsakim dnem več. Privilegij, ki ga predstavlja pot smisla, si je treba najprej izboriti.

Če bo globalna temperatura narasla še za pičli dve stopinji, se bomo vsi scvrli. Temperatura pa raste zaradi izginjanja ozona, kar se dogaja zaradi človekove blaznosti. 

Prav imate, da je tako spraševanje pravzaprav velik luksuz.

In bojim se, da bo ta luksuz čedalje manj dostopen tudi celotni človeški rasi. Ponavljam, prvi in najosnovnejši smisel življenja je predvsem preživeti. Ob vsej tej naši silni učenosti in znanosti pa se strašljivo malo ukvarjamo z ozonom. 

Z ozonom?

Vidite, tudi vi ste presenečeni, da ga omenjam. A ozon je filter, ki naš planet ščiti pred tem, da bi ga sonce scvrlo in spremenilo v Mars. Ta zaščita je velik privilegij, ki je bil namenjen življenju na Zemlji.

Zanimivo, problem ozona v javni debati sploh ni več tako prisoten in kočljiv, kot je bil.

Veste kako. K meni na terapijo prihajajo tudi vodilni svetovni znanstveniki. In kot oni od mene nekaj dobijo, tudi jaz od njih nekaj vzamem. Vedno so me zanimale predvsem informacije. Ste morda opazili, da smo že krepko sredi novembra, pa imamo zunaj sedemnajst stopinj?

Problem je v tem, da vlada v vesolju zakon, da je treba vse dolgove enkrat poplačati, tako na individualni kot kolektivni ravni. In če ne bomo nehali uničevati ozona, bomo plačali vsi. Luknje v ozonu lahko pojmujemo tudi kot vrhunsko poetično metaforo. 

Seveda sem opazil. In se nisem do zdaj prav nič pritoževal.

Pa bi se morali. Če bo globalna temperatura narasla še za pičli dve stopinji, se bomo vsi scvrli. Temperatura pa raste zaradi izginjanja ozona, kar se dogaja zaradi človekove blaznosti. Vprašali ste me o smislu življenja. Morda bi lahko rekli, da je na tej točki smisel življenja za našo raso, da obrzda svoj pohlep. Vladajo nam tisti, ki bi za prgišče evrov poteptali vsak zadnji žarek osnovne človeške plemenitosti in dobrote. Po mojem mnenju pomenijo ti posamezniki ultimativno duševno degeneracijo. Kaj bo nekomu še deset milijonov evrov, če jih ima že tristo? Saj vendar vsak večer ne morejo požreti šestih večerij! A zdi se, da si najbolj od vsega želijo prav to. Problem pa je v tem, da vlada v vesolju zakon, da je treba vse dolgove enkrat poplačati, tako na individualni kot na kolektivni ravni. In če ne bomo nehali uničevati ozona, bomo plačali vsi. Luknje v ozonu lahko pojmujemo tudi kot vrhunsko poetično metaforo.

Metaforo za kaj?

Te luknje so luknje v avri našega planeta. Luknje v našem skupnem spiritualnem telesu. 

Pa je ta naravni ščit še mogoče obnoviti?

Moji sogovorniki – ki so, ponavljam, vrhunske avtoritete na svojih področjih – preprosto ne vedo. Vsekakor drži, da se bo ščit, če ga nehamo uničevati, obnovil. A bolni idioti, ki vladajo svetu, informacije o naši ogroženosti skrivajo pred javnostjo. Namesto da bi razmišljali o obnovi, se raje pripravljajo za vojno. Za vojno! Vsak dan smo ji bliže. To zelo jasno čutim.

Če je res tako, potem nam lahko pomaga samo še Bog. Vi vsekakor verjamete v njegov obstoj?

Ne gre za to, da vanj verjamem, temveč zanj preprosto vem. Seveda je pri tem pomembno razumeti, da Bog pač nima brade.

Kako to mislite? Kaj ne pravi stara ljudska modrost, da je Bog najprej sebi ustvaril brado?

Kakšna neumnost. Kakšen krasen primer ohole zablode, da lahko Boga opišemo z besedami in pojmi, ki so lastni človeku. To preprosto ni mogoče. Bog je splet povsem nepredstavljive inteligence in energije, ki vlada že milijarde in milijarde let. Bog je polje neskončnih možnosti. In to polje nas želi naučiti, da sta sodelovanje in prijateljstvo neprimerno boljša kot bojevanje in ropanje. V vsakem trenutku znova nam je vljudno ponujena priložnost, da izberemo dobro ali zlo. Pri tem se velja čim bolj jasno zavedati: če izbereš zlo, to vedno plačaš.

V vsakem trenutku znova nam je vljudno ponujena priložnost, da izberemo dobro ali zlo. Pri tem se velja čim bolj jasno zavedati: če izbereš zlo, to vedno plačaš. 

Ste o tem povsem prepričani?

Seveda. Menjavajo se narodi in kulture, samo ta temeljni zakon vesolja ostaja ves čas nespremenjen. In to je v bistvu poštena igra. Še en zelo konstruktiven način razmišljanja o smislu življenja bi bil, da je ta smisel v sprotnem izbiranju tistega, kar za nas želi Bog. Ki se kot džentelmen neposredno ne želi vmešavati. Nam pa vedno znova ponudi priložnost, da izberemo človečnost. Naj ne bo odveč, če bralce še enkrat posvarim. Ko je človek zagrešil zlo, se je s tem avtomatično kaznoval. Le da do nastopa kazni pogosto mine še nekaj časa.

Vaša vizija vesoljne pravice seveda nujno upošteva reinkarnacijo, kajne?

Jasno. Tudi o tem ni nobenega dvoma. Kot sem že večkrat rekel, vsako naše življenje je samo en korak v zelo zelo dolgem sprehodu. Moderna znanost je že zdavnaj dokazala, da energija ne umre, temveč se samo transformira. Na dolgi rok se bomo vsi spremenili v nekaj boljšega. In zlo v tem vesolju ne bo nikoli prevladalo, to vam obljubim. Pa če se »rogonja« še tako trudi.

Ha ha, kako ljubek izraz. Rogonja je seveda hudič, kajne?

Rogonja je provokator, ki ga je Stvarnik poklical, da bi izzval reakcijo dobrega. V sistemu ima torej zelo jasno funkcijo. 

In si glede na stanje sveta očitno vsak dan sproti piše kup nadur. Kako pri vsem skupaj vidite vlogo trpljenja?

Trpljenje je eno osnovnih orodij naravne sile, ki jo imenujemo Bog in ki nas ves čas potiska proti dobremu. Ne obstaja človek, ki ne trpi. Mi smo tu zato, da trpimo. Tudi to ima konkreten namen. V tej dimenziji je tako, da siti zelo težko razume lačnega. Dokler ga usoda ne prisili, da sam okusi trpljenje siromakov, bo kaj hitro prhnil: »Bah, sami so krivi za to, da jim je slabo!« Zato taka nesočutna oseba preprosto potrebuje izkušnjo trpljenja.

Nihče, pravite, ne pobegne pendreku usode?

(smeh) Ne, na dolgi rok prav res nihče. A tu bi opozoril na zelo pomembno reč.

Povejte.

Med preprostimi ljudmi iz mojega rodnega okolja se je uveljavil pregovor »Dobar čovek – gotova budala.«

Ne obstaja človek, ki ne trpi. Mi smo tu zato, da trpimo. Tudi to ima konkreten namen. V tej dimenziji je tako, da siti zelo težko razume lačnega. Dokler ga usoda ne prisili, da sam okusi trpljenje siromakov, bo kaj hitro prhnil: »Bah, sami so krivi za to, da jim je slabo!« Zato taka nesočutna oseba preprosto potrebuje izkušnjo trpljenja. 

Dober človek je potrjen bedak.

Tako je. In veste, ta pregovor ni brez svoje modrosti. Če si samo dober po srcu, stojiš takole. (Mojster Domančić vstane s stola in si dramatično razpre srajco.) Gol in bos in povsem odprt za vse zlo tega sveta. Ki te lahko zaradi tvoje odprtosti zabode kamor koli. Koliko ljudi je že propadlo čisto samo zaradi svoje dobrote.

Hočete reči, da je dobrota …

… lahko celo škodljiva, če je ne upravlja razum. Razum je naš oklep, razum je alfa in omega vsega uspeha pri manevriranju skozi življenje. Med drugim nam pomaga, da nam je jasno, s kom imamo v danem trenutku opravka.

Kot da nam ves čas namigujete, da je smisel življenja, da se trudimo ne biti neumni.

Tudi tako bi lahko rekli, vsekakor! Ena naših osnovnih nalog je, da skozi življenje ne frčimo kot obglavljena muha. Bogve, da takih muh ne primanjkuje. Zadnje čase pogosto rečem: »Danes je težko biti budala.« In potem me vsi čukasto pogledajo, češ, kaj ta človek vendar govori. Zakaj bi bilo težko biti budala? Jaz pa se jim samo nasmehnem in odgovorim: »Ker je konkurenca tako velika.« 

Kako lahko najučinkoviteje krepimo razum?

Želim si, da bi več pametnih ljudi svetovalo tistim, ki še niso zmožni trezno oceniti situacije. Se lepo usedli z njimi in jim prijazno razložili, kaj se lahko zgodi. Recimo, kaj konkretno se lahko zgodi, če na volilnih lističih obkrožijo kako še posebno obupno opcijo. Se spomnite tiste lutke, ki je pred nekaj leti visela z mariborskega mosta z napisom »Gotof je!« okrog vratu?

Seveda se spomnim.

Težko je verjeti, ampak ta človek zdaj spet kandidira. Upam lahko samo, da je ljudstvu ostala vsaj trohica razuma, ker če bomo kolektivno padali celo na tako preprostih izpitih, potem nas bodo kaj hitro vrgli iz šole. Vsi skupaj moramo narediti vse, kar je v naši moči, da se izognemo novi veliki vojni. Samo nekaj jedrskih eksplozij in ozonski ščit se bo dokončno sesul.

Ko je človek zagrešil zlo, se je s tem avtomatično kaznoval, le da do nastopa kazni pogosto mine še nekaj časa.  

Spet omenjate vojno. Ampak koga proti komu?

Svetovna geostrateška slika se je v zelo kratkem času skoraj povsem postavila na glavo. Nepovrnljivo so minili časi, ko si je Zahod lahko privoščil ropati ves svet – vsakogar, ki si je drznil resneje ugovarjati, pa so preprosto ubili. In to s polnimi usti demokracije. Največji divjaki nam pridigajo o človekovih pravicah, lepo vas prosim! No, na srečo tako ne bo šlo več naprej.

Zakaj ne?

Glejte, Američani še vedno mislijo, da so nekaj, kar preprosto niso več. Kitajska je postala velika svetovna velesila. V tej državi številne svoje poslovneže, ki se spravijo krast skupnosti, preprosto likvidirajo. Saj zato se je Kitajska v zadnjih petdesetih letih tako dvignila! Še pred pol stoletja je bila gola in bosa. Tudi Rusija je močnejša kot kadar koli. Ima najnaprednejše jedrsko orožje, ker ni imela druge izbire, kot da ga je razvila. Ko ti novi velesili združita moči, Zahod nima možnosti. Amerika se tega vsaj na neki ravni celo zaveda in se zato boji vsega in vsakogar. Celo Mehičanov, pred katerimi bi radi zgradili kar zid. 

Prav imate, ko opozarjate, da je svet bolj podoben sodu smodnika kot kdaj koli prej. Za konec naj vas vprašam: v svojih zlatih letih gotovo razmišljate o tem, da bi napisali avtobiografijo.

Nekega dne jo bom gotovo napisal. A ni še čas. Takrat bom končno povedal vso zgodbo. Kam vse sem se kot mladenič odpravil po znanje. In od kod vse sem črpal, da sem lahko postavil svojo metodo.

Na dolgi rok se bomo vsi spremenili v nekaj boljšega. In zlo v tem vesolju ne bo nikoli prevladalo, to vam obljubim. Pa če se »rogonja« še tako trudi. 

Se vam že svita, kako bi bilo knjigi lahko naslov?

(Z nasmeškom na ustnicah sprejme izziv.) Hm ... Morda kar Muke moje ljubljene. Vsekakor sem prestal hude muke, a se jih vseeno spominjam z veliko ljubeznijo in spoštovanjem, saj sem se zaradi njih marsikaj naučil.

Kateri je bil najbolj dragoceni nauk vaših ljubljenih muk?

Morda to: ko nekomu nekaj damo, smo s tem vedno najbolj obdarovali samega sebe. In to ne le zato, ker samo darovanje razveseli dušo. Naj z bralci delim še zadnji nasvet. Nikar naj ne molijo k Bogu, da jim oprosti za zagrešeno zlo. To ne deluje tako. Raje naj se podvizajo, da s svojimi dejanji čim prej popravijo, kar so naredili narobe. Na dolgi rok jim lahko pomaga samo delovanje v službi dobrega. Dobre novice pa so, da je, tako kot je velikanska kazen, velikanska tudi nagrada. Človek, ki je delal dobro, bo vedno nagrajen z dobrim. O tem ni diskusije. Tisti, ki še naprej služi rogonji, naj pa raje zelo močno stisne ritnice. No, saj ne, da mu bo to kaj pomagalo! (smeh)