Moram vas pohvaliti, v krasne barve ste odeti – poleg črno-bele kombinacije imate na sebi turkizne in ognjene odtenke. Katera je od nekdaj vaša najljubša barva?

Največkrat sem bila v plavem. Modra barva se mi zdi zares zanimiva. Lahko je tako hladna kot topla, prijazna. Svoje življenje bi lahko opisala z odtenki modre.

Včasih je prav tako otožno, žalostno?

Tudi. O tem je težko govoriti. (Se malce prestrašeno nasmehne.) Pa saj bi nam bilo dolgčas, če bi bilo vse v redu.

Že od sedemnajstega leta ne hodim več v cerkev. Takrat je bila moja zadnja spoved. Duhovniku bi morala povedati svoje grehe, a jih tako rekoč nisem imela. On pa je še kar silil vame in namigoval na spolnost, tako kot bi hotel, naj kar z njim grešim. Bilo je grozno. Sredi spovedi sem odšla in se nisem več vrnila. 

Večina vaših del je sicer obarvana sivkasto in rjavkasto ter z motivom lutk – zmanipuliranih marionet, vpetih v svet. Presenetljivo aktualno. Ali človek sam lahko potrga nitke sistema, da bi postal svobodnejši?

Nemogoče. Svet se že predolgo vrti v isto smer, da bi lahko dosegli korenito spremembo. Tako pač je. Ko sem se nazadnje sprehodila po svoji retrospektivni razstavi (na ogled bo do 16. februarja v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, op. a.), me je navdalo veliko čudenje, kaj vse sem naredila in kako. (Nasmeh.) Nekoč so me vprašali, zakaj počnem, kar počnem, pa sem odgovorila, da zato, ker mi je tako laže.

Ste se ob doživljanju slabega, ko so vas ljudje razočarali, zatekli v umetniško dejavnost?

Verjetno res. Zdelo se mi je, da bolj živim. Ne vem, kaj bi naredila, če tega ne bi mogla delati.

Kritiki so vam ob prvih razstavah očitali hermetičnost, zaprtost, sčasoma pa je ta postala celo močna smernica v likovnem izražanju. Ali ni krivično, da je dober umetnik pogosto nerazumljen?

Vedno je tako, tudi na drugih področjih. Človeku, ki je v razmišljanju pred svojim časom, pogosto ne damo priznanja. Takšni smo pač ljudje. Bojimo se sprememb, resnice, dobrih idej.



Kako ste vi prispevali svoj kamenček v prebujanju dobrega?

Tega pa ne vem. (»Gospa je preskromna,« poudari mag. Breda Škrjanec, pri pogovoru navzoča avtorica razstave Zdenke Golob, op. a.) Najlepše je, da sem lahko delala, kar imam rada. Največkrat ponoči, ko so otroci spali. Zelo sem uživala tudi v kolonijah v Bosni, v naravi. Ta se skriva v vsakem od nas. Tako rastline kot živali. Kako se mi smilijo, ko tako grdo delajo z njimi!

Menda imate zelo radi pse. Vaš zadnji vam je bil še posebno pri srcu.

Res je. Bibi. (Oči ji zažarijo.) Vse je čutila. Umrla je dva dni, preden sem zbolela in so me odpeljali v bolnišnico. Tik pred tem je bila kljub visoki starosti še zelo živahna. Tistega dne pa se je zavlekla v luknjo na vrtu in ni prišla ven. Peljali smo jo k živinozdravniku in ga vprašali, ali bo pri tistem, kar nameravajo početi z njo, da bi jo ohranili pri življenju vsaj še nekaj časa, trpela ali ne. Prikimal je in dejal, da bo tudi dolgo trajalo ter da psu lahko da injekcijo, saj živalim ni treba trpeti, le nam ljudem je.

Je naloga pravega umetnika v prvi vrsti biti iskren ali ugajati?

To drugo seveda ne. V časih, ko me kot umetnice niso sprejeli, sem vedela, da bi morala delati tako, kot oni hočejo. S tem bi postala marioneta. Za preživetje sem zato rajši delala še kje drugje.

Možu sem rekla, da bom, če se ves čas tako trudi iskati, s kom sem bila, nekega dne to res morala narediti. Na koncu, ko ga še vedno nisem prevarala, je sam odšel z mnogo mlajšo. 

Med drugim v knjižnici na Inštitutu Jožefa Stefana, leto dni pa je bil vaš poklic celo varovanje galerije, kajne?

(Prikima.) Nekoč je vstopil likovni kritik in me presenečen vprašal: Kaj pa vi tukaj delate? Sem odvrnila: Ja, čuvam! Pa se je začel na ves glas krohotati, ali mi ni žal za čas in zakaj rajši ne delam česa svojega. Nisem mu ostala dolžna in sem rekla: Ja, če mi vi daste denar, ki ga potrebujem, da nahranim hčerki, lahko! Moj mož (Bogdan Borčič, op. a.) je bil sicer uspešen slikar, veliko bolj kot jaz, a ni prodal toliko slik, da bi lahko od tega preživeli.

Kakšen je bil? Menda precej ljubosumen?

Zelo. Groza ga je bilo, če je samo pomislil, da bi šla s kakšnim drugim moškim. Vsako moje dokazovanje, da nima razloga za ljubosumje, je bilo zaman. Sicer sva se imela vrsto let zelo lepo.

Ste mu bili v trideset let trajajoči zvezi vedno zvesti?

(Smeh.) Možu sem rekla, da bom, če se ves čas tako trudi iskati, s kom sem bila, nekega dne to res morala narediti. Na koncu, ko ga še vedno nisem prevarala, je sam odšel z mnogo mlajšo.

No, lepo. Ste bili potem še s kakšnim moškim?

(Hitro odgovori.) Za stalno ne. So prihajali in odhajali. Večkrat sem se še zaljubila, saj je ljubezen nekaj najlepšega. Še zdaj mi godi, če dobim kompliment, pa sem stara že več kot šestdeset. (Spomnimo jo, da je v 86. letu.) No, malo sem zamešala številke. (Igriv nasmeh.) Tukajšnji fantje znajo biti tudi hecni, zabavni. Kljub temu si želim, da bi se vrnila domov. Toliko sem že stara, da bi bila rada še nekaj dni doma.



Vaša serija likovnih del, imenovana Zavrženo, s konca sedemdesetih, kjer so lutke raztrgane brez milosti, izraža prav izgubo doma, izkoreninjenost, izgubljeni občutek za sočloveka. Od kod navdih?

Tega nisem počela zavestno. Morda je končno privrelo na dan, ker so me kot štiriletno deklico iz rodne Sv. Trojice v Slovenskih goricah poslali samo živet k teti, mamini sestri v Avstrijo. Moji starši so se razšli, ker je oče zakockal vse imetje. Prej smo bili premožni oštirji, potem so nam pobrali prav vse.

So vam povedali, da greste živet k teti?

Ne, rekli so, da grem le na obisk, sicer ne bi hotela oditi. V Avstriji sem bila skoraj pet let, toliko da se je mama spet finančno postavila na noge in me je lahko vzela nazaj k sebi. Najprej je bila služkinja, potem pa je odprla novo gostilno. Mama je vedela, da sem nesrečna, čeprav me ni videla. Nikoli nisem zaspala, ne da bi prej jokala. Oče je po ločitvi odšel s prijateljem v Maribor, kjer se je drugič in še tretjič poročil. Druga žena je bila menda dobra ženska. Spodbujala ga je, naj se bolj ukvarja z menoj, on pa ni dal zame niti cekina. To so bili res težki časi.

Tudi v komunizmu sem zavrnila povabilo, da bi aktivno sodelovala v družbenih akcijah. Politika je začarani krog. Tudi enega od glavnih vstajnikov iz Maribora, ki ga osebno poznam, so spodbujali, da bi šel v politiko, pa je dejal, da ne gre, ker je nemogoče kaj zares spremeniti. Preveč slabih ljudi je zadaj. Ne vem, kdo jih je naredil takšne. 

Kaj pa menite o sedanjosti, spremljate politiko?

Včasih sem, zdaj že dolgo ne več. Tudi v komunizmu sem zavrnila povabilo, da bi aktivno sodelovala v družbenih akcijah. Politika je začarani krog. Tudi enega od glavnih vstajnikov iz Maribora, ki ga osebno poznam, so spodbujali, da bi šel v politiko, pa je dejal, da ne gre, ker je nemogoče kaj zares spremeniti. Preveč slabih ljudi je zadaj. Ne vem, kdo jih je naredil takšne. (Medtem ko se pogovarjamo, se iz bližnjega prostora zasliši skupinska molitev.)

Vi ne greste k obredu?

Že od sedemnajstega leta ne. Takrat je bila moja zadnja spoved. Duhovniku bi morala povedati svoje grehe, a jih tako rekoč nisem imela. On pa je še kar silil vame in namigoval na spolnost, tako kot bi hotel, naj kar z njim grešim. Bilo je grozno. Sredi spovedi sem odšla in se nisem več vrnila.

Še zadnje vprašanje – če sva pogovor začeli z barvami, pa ga tako tudi končava. Leta 1976 ste v enem od intervjujev dejali, da se vam bela nikakor ne zdi optimistična. Kaj pa črna?

(Odgovori brez obotavljanja.) Obe sta pomembni, a črna te najbolj spodbuja k ustvarjalnosti. Med vsemi barvami je najbolj skrivnostna.