Vsi poznamo zavetišča za živali in vemo, kaj je njihov namen. A kam gredo ljudje, ki so se jih drugi naveličali, ki so se izgubili, za katere ne želi nihče »skrbeti«? Kje so ta zavetišča za ljudi, ki se nimajo kam zateči? Če pred samim seboj in pred okolico zapreš edina vrata, ki jih imaš, edini prostor, kamor bi se lahko zatekel, svoje srce, kam potem greš? 


Začasni obliž

Ljudje smo bitja odnosov. Zamislimo si odnose z ljudmi v obliki družin, sodelavcev, ljubimcev, sobivamo z živalmi … Kljub temu, da nimamo časa, da bežimo že sami pred seboj, pride v naše življenje oseba, katere namen je zbuditi tisto speče v nas. Vidimo se z osebo, ki je ob nas, izrečemo ji vse možne besede, ki nam jih šepeta vesolje, odnos se začne stopnjevati, poglabljati. Po dolgem času je nekaj spet živo, je nekaj resnično, ni virtualno. A pride do točke, ko se ustrašimo občutkov, dogajanja in odrežemo osebo, ki nam je bila blizu, ker situaciji nismo kos, ker ne znamo oziroma si ne upamo naprej. Ni pomembno, ali se odnos konča ali ne, ampak kako se konča. Kaj naredimo: se poslovimo veličastno ali kot razvajen otrok. In kaj se dogaja z drugo osebo, ki je bila začasni obliž? Izrabljena, izkoriščena, odvržena po uporabi … Kam gredo vse izgubljene, zapuščene osebe? V katero zavetišče? Zaprejo se vase, v svoj svet, toliko močneje, kot so to storile pred dogodkom. V tem zavetišču si sam, ni drugih oseb, v tem zavetišču te nihče ne more prizadeti, ker ni vstopa za druge, ker je na skrivni lokaciji, o njem se ne govori, čeprav je najbolj razširjeno zavetišče današnjega časa. Velikokrat se mu reče depresija ali beg v svoj svet. 

Kar se dogaja v nastalih okoliščinah, je nesprejemanje odgovornosti odnosov. Nekako so nas naučili z zakoni, da smo odgovorni za naše otroke do njihovega 18. leta, da smo odgovorni za hišne ljubljenčke, da smo odgovorni za naše materialne stvari, da smo odgovorni na delovnih mestih, v šolah. Pravzaprav nosimo odgovornost le tam, kjer nas zakon ali pravila opozarjajo na to, sicer bi bili kaznovani, sankcionirani. 



Kako je z odgovornostjo v odnosih?  

Nikoli slišali za to? Nikoli pomislili na to? Odgovorni smo za odnose, ki jih imamo z ljudmi, skupaj z njimi krojimo jutrišnji dan, skupaj z njimi gradimo svet za naše otroke. In ja, odgovorni smo, če se tega zavedamo ali ne, a ker živimo na planetu svobodne volje in ker delujemo po načelu udobja in ugodja, lahko preprosto odidemo od ljudi in iz okoliščin, ki smo jih ustvarili z njimi, ker nam preprosto niso prijetne, ker nas nič ne omejuje, noben zakon, nobene sankcije ne bo, se pravi, to lahko storimo. Začnemo delovati po formuli razvajenega otroka, ki pač gre, ko mu kaj ni v redu. A to je le potuha današnjega časa in iluzija, ki so nam jo predstavili kot nekaj normalnega in sprejemljivega. 

In tako delujemo in se tega niti ne zavedamo. Navzven igramo super pomembne poslovne moške, ženske, s popolno urejeno hišo, na videz nasmejanimi otroki, dobrimi avtomobili, urejenim življenjem, delujemo kot osebe, ki obvladujemo vse razmere. A ko pridemo v odnose, ki jim nismo kos, začnemo uporabljati razne blažilce, obliže, si omislimo negovalne sestre, imenovane ljubice ali prostitutke, serume in čudežne napoje, imenovane kemične droge, različne oblike rekreacije, velikokrat imenovane beg pred nastalo situacijo, družbena omrežja, na katerih lahko preprosto prikažemo, kako srečni smo. A ko vse to damo na stran, zvečer ko se uležemo, ko odstranimo vse maske, ostanemo sami s seboj.



Kakšne tatuje vi rišete drugim?

In vsa ta odgovornost do odnosov, ki je nismo želeli sprejeti, od katere smo pobegnili, se pojavi v svetu kot dogodek. V odnosih smo vse od rojstva pa do smrti in še dlje. Vse življenje smo prepleteni z ljudmi in odnosi, če nam je to všeč ali ne, če to želimo ali ne, in če se zapremo vase in vse ignoriramo, je še vedno tako. 

Ko boste naslednjič zbežali od odnosa, ki ste ga sami ustvarili, ko boste zaprli vrata nekomu, postregli le drobtine, a imate zase polno mizo, se vprašajte, kakšen pečat puščate na drugih ljudeh, saj smo vsi tetovirani in vsi smo tetovatorji. Kakšne tatuje vi rišete na druge? So lepi, prijazni ali ostanki okostnjakovih kosti? In vprašajte se, kam gredo vse te prizadete, zapuščene osebe, ki so velikokrat takšne zaradi nas, ker ne sprejemamo odgovornosti za odnose z njimi. Naši otroci si ne želijo igrač iz trgovin, želijo si odnosa z nami, a kaj ko temu v današnjem času velikokrat nismo kos in spet bežimo in jih puščamo same v njihovih malih zavetiščih. 

In naj sklenem, da je vsak odnos, ki ga imamo z drugimi, odslikava odnosa nas z nami samimi, in če bežimo sami pred seboj in ne sprejmemo odgovornosti za same sebe, kako bomo to odsevali v svetu?