Zala in Gašper: Veliko ljudi je pripravljenih ugajati drugim

Zalagasper, kot sta te dni poznana v tujini, sta zakoličila še en mejnik. Danes sta izdala svoj prvenec, 27. februarja in 27. marca pa ju čakata še velika koncerta v Ljubljani in Mariboru.

Zalo Kralj in Gašperja Šantla je vesoljna Slovenija spoznala na izboru za pesem Evrovizije in takrat je njuna svojevrstna drža razdelila gledalce na dva pola. Ne glede na to, ali ju imate radi ali ne, pa si pri tako rosni mladosti zaslužita aplavz in spoštovanje, saj iz njunih besed veje modrost, ki je primanjkuje marsikomu starejšemu. 

Vajina prva plošča 4 je izšla danes, na valentinovo. Zakaj sta izbrala ravno ta datum izida? Ima to kaj opraviti z ljubeznijo in dejstvom, da sta par tudi zasebno? 

Zala: Pravzaprav gre za naključje. Najina založba Universal Music ima izide plošč vedno rezervirane ob petkih in ker smo vedeli, da bo plošča izšla februarja, ter je v naslovu tudi številka štiri, je 14. zvenel najboljši datum za to priložnost.

Gašper: Potem smo pa izvedeli, da je ta dan tudi valentinovo. Jaz sem velik ljubitelj tega datuma, tako zaradi izida kot tudi zaradi praznika zaljubljencev, čeprav ga ne praznujeva. 

Zala: V bistvu nisem vedela, da pride valentinovo vedno na isti datum, mislila sem, da je tako kot velika noč ali pust vezan na dan v tednu. Spomnim se, da je bilo neko obdobje valentinovo vedno na torek, zato sem malo pomešala te praznike. Potem pa so mi povedali, da je vedno 14. februarja (smeh).

Zala: Če bi tedaj začela vse svoje frustracije znašati drug na drugega, bi se iskreno povedano razšla. Zdi se mi, da je bilo takrat potrebno utrditi vse odnose, ki sva jih imela od prej, ne samo med nama, ampak tudi z drugimi, preživeti čas z družino, prijatelji iz otroštva, z ljudmi, ki so z nama sodelovali že pred medijskim cirkusom. 

Ampak letos bosta pa praznovala valentinovo? 

Gašper: Za naju je vsak dan valentinovo, zato bova 14. najbolj proslavljala ravno izid plošče.

Je vajina prva plošča namenjena zaljubljencem? Kakšne skladbe čakajo poslušalce? 

Zala: V vsaki skladbi na albumu lahko najdemo komponentno ljubezni, ki pa pomeni mnogo več. V Balonih govoriva o tem, kako izgubiš osebo, ki jo imaš rad, kar ima tudi veliko globlji pomen, saj lahko izgubiš tudi del sebe, del svojega življenja, ki ga zapuščaš, kraj, kjer si živel. Nova pesem Box govori o utesnjenosti, na prvi pogled torej o drugi osebi, ki te utesnjuje, a včasih dušimo tudi sami sebe. O tem sva se med ustvarjanjem z Gašperjem veliko pogovarjala, da je v umetnosti stiska pogosto izražena skozi ljubezen, saj si ljudje lažje razlagamo svoja čustva šele v odnosu z drugo osebo. Lažje si recimo razlagaš, da imaš slab dan, ker je nekdo bil nesramen do tebe, kot pa da se počutiš slabo, ker si bil sam do sebe nesramen. Gašper, povej še, katere tri besede so bile ključne za ta album.

Gašper: Med ustvarjanjem sva ugotovila, da večino najinih del na tem albumu povezujejo ljubezen, voda in barka, skladbe pa so kronološko razporejene in imajo vzporednice z najinim osebnim življenjem. Pri Valovih je bilo odprtih še veliko vprašanj o naju, pri Balonih so se najine poti prvič fizično ločile, v času skladbe S teboi sva se vselila v skupno stanovanje in začela skupno življenje, pri Come to Me sva bila prvič dalj časa narazen. Me & My Boi govori o najinih občutkih v času Evrovizije, ko se je največ dogajalo, Box pa o drugi plati odnosa, ko nista samo ljubezen in veselje.

Preberite še: Zala in Gašper: Rada bi, da se vsi počutimo cenjeni in sprejeti

Zala, praviš, da je za poznavanje samega sebe potrebna druga oseba, kar bi ti pritrdili tudi mnogi strokovnjaki za odnose, ki pravijo, da šele v odnosu z drugim začnemo razreševati svoje probleme, travme, se spreminjati in rasti. Ali to drži tudi za vaju z Gašperjem? Česa sta se naučila drug od drugega? 

Zala: Najin odnos je poseben tudi zaradi tega, ker skupaj delava. Skoraj prepričana sem, da bi se še bolje razumela, če ne bi sodelovala tudi na profesionalni ravni. To namreč ne pomeni samo, da več časa preživiva drug z drugim, ampak tudi, da nama manjka tisti trenutek, ko prideš domov iz službe in drug drugemu potožiš, kaj vse je bilo na delu narobe tisti dan. Zaradi tega težko ločim najino zasebno življenje od najinega dela. Po drugi strani pa sem se prav v najinem odnosu naučila stvari o sebi, ki jih prej nisem vedela. To je seveda lahko frustrirajoče, saj se moraš sprijazniti tudi z lastnimi težavami, ki jih morda drugače sploh ne bi opazil.

Gašper: Še bolj začneš opažati, kaj vse ti gre na sebi na živce. Čeprav, meni je veliko lažje biti z Zalo kot biti sam.

Sem mislila, da boš rekel, kot Zali s teboj. 

Oba se zasmejita 

Gašper: Tega ne vem. Kot par, ki dela skupaj, je za naju velikokrat ključno vprašanje, kdaj se ustaviti. Ura, ki jo posvetiva delu, je pravzaprav ura, ko se oddaljiva drug od drugega.

Si odmerjata čas drug za drugega? 

Zala: Morala bi. A si še nisva.

Gašper: Vsekakor je že boljše. Zdi se mi, da mi je v večini trenutkov jasno, da je najin odnos milijonkrat bolj pomemben kot vse ostalo in tako se poskušam tudi ravnati.

Gašper: Zanimivo se mi zdi, da je toliko ljudi pripravljenih toliko časa, ki ga imamo vsi omejenega, zapraviti za to, da čim bolj ustrezajo lepotnim standardom in čim bolj ugajajo drugim, medtem pa pozabijo biti všeč sami sebi. 

Torej ni nihče od vaju bolj ambiciozen? Da bi na prvo mesto postavljala kariero? 

Zala: Rekla bi, da je Gašper bolj ambiciozen, no, v resnici sem jaz dosti bolj lena kot on. Morda se bo slišalo osladno, a če ne bi bilo Gašperja, bi jaz verjetno še vedno sedela v svoji sobi in mačkam igrala na kitaro. Včasih bi mi to še vedno prijalo, da bi se lahko umaknila v ta prostor, kjer me nihče ne pozna in sem lahko sama svoja oseba. 

A po drugi strani se mi zdi, da je Gašperjeva ambicioznost zelo zdrava. Vse, kar je dosegel, je zato, ker je tako vztrajen pri svojem delu. To zgodbo sem že stokrat povedala, a jo bom še stokrat, ker se mi zdi tako neverjetna. Gašper je šel pri 18 letih sam s kolesom v tujino iskat službo in napisal nešteto mailov različnim studiem, da bi ga nekdo vzel k sebi, ker mu v Sloveniji nihče izmed teh ponosnih ljudi ni hotel dati priložnosti. Šel je delat v Prago in tam delal milijon ur na dan ter ugotovil, da je pri svojih 20 dosegel vse, kar je želel, zato je šel spet na kolo in prekolesaril celo Evropo, da je našel navdih za pesem. Takšno ambicioznost in tako vztrajnost bi tudi sama rada imela.

Gašper, kaj pa si se ti naučil od Zale? 

Gašper: Kot deloholik si zdaj znam vzeti tudi čas zase. Zala je res človek, ki bi bila na mnogo načinov bolj srečna, če bi doma igrala glasbo samo svojim mačkam in ravno to me dopolnjuje, ta pogled »ni ti treba se dokazovat«. To Zala živi in mi sporoča, da se nam dejansko ni treba. Velikokrat se trudiš, narediš vse, kar ti pade na pamet, vložiš vso energijo, da dosežeš neki cilj, pa na koncu ugotoviš, da si pravzaprav že od začetka imel vse. Zala je ta zen.

Citiral si eno izmed vajinih besedil »ni ti treba se dokazovat«. Torej to, kar pojeta, tudi živita? Oziroma pišeta pesmi iz osebnih izkušenj? 

Zala: Ko smo se približevali roku zaključka albuma, sem si prvič v življenju rekla, da bom napisala pesem o določeni temi, zadala sem si, kakšen bo naslov in katere besede hočem vključiti v refren. No, to sem si potem govorila še tri mesece, pa mi ni uspelo napisati nič in sem mislila, da nikoli več ne bom nič napisala. Šele ko sem se začela zavedati, kako se počutim, je steklo in sva nato v enem dnevu ustvarila skladbo. Saj si želim, da bi lahko pisala o stvareh, za katere se odločim, a podzavestno vem, da se z njimi ne bi mogla poistovetiti in zato na tak način iz sebe ne morem spraviti pravih besed. Če pišeš o tem, kar čutiš, postanejo pesmi kot fotografije, ki hranijo tvoje spomine.

Gašper: Veliko stvari se v življenju spreminja, a ostajajo stalnice, ki so venomer s teboj. To so stvari, o katerih je meni najbolj fino pisati, saj se lahko v katerikoli situaciji življenja najdem v njih. Služijo kot opomnik samemu sebi.

Zala: Okolje, v katerem sem odrasla, uspeh še vedno meri z izobrazbo osebe. Še zdaj imam trenutke, ko se mi zdi, da sem zamočila, ker nisem nadaljevala študija, čeprav počnem to, kar si resnično želim. 

Je tako tudi z novo skladbo Ubijalci sanj, pri kateri sta sodelovala z Nipkejem in Ezro? Vama je morda opomnik, da se ne ozirata na nesramne komentarje, ki so se vsuli po zmagi na Emi? 

Zala: Sporočilo te pesmi se naju je tako dotaknilo, da sva se odzvala povabilu Dravle Records k sodelovanju. Ubijalci sanj so tisti, ki pljuvajo, pa tudi ljudje, ki so nam blizu, a ne verjamejo dovolj vate, te morda želijo zaščititi.

Gašper: Pa tudi sami smo lahko ubijalci svojih sanj.

Verjetno je bila ena izmed težjih preizkušenj v vajinem življenju doslej Evrovizija, ko so bile medijske luči ves čas uperjene v vaju. Kako sta se takrat spopadla s tem in predvsem, ali je trpel tudi vajin odnos? 

Zala: Ironično je bil najin odnos takrat res dober. Ker je bilo toliko zunanjih dejavnikov, da sva, pa naj se spet sliši osladno, postala kot ena oseba in si naredila utrdbo okrog sebe. Če bi tedaj začela vse svoje frustracije znašati drug na drugega, bi se iskreno povedano razšla. Zdi se mi, da je bilo takrat potrebno utrditi vse odnose, ki sva jih imela od prej, ne samo med nama, ampak tudi z drugimi, preživeti čas z družino, prijatelji iz otroštva, z ljudmi, ki so z nama sodelovali že pred medijskim cirkusom. Mislim, da naju je prav to rešilo pred količino zunanjega pritiska, ko si naenkrat vsem na očeh in ne moreš iti več na ulico z mastnimi lasmi ali v pižami v Mercator. Še dobro, da sva bila kar vržena v to situacijo, ker si niti ne predstavljam, kako bi se pripravila na nekaj takega.

Gašper: Malo zamerim vsem tem ljudem, ki mislijo, da je situacija na zaposlitvenem trgu enaka kot pred 60 leti. Ogromno poklicev, ki so bili takrat, danes ni več. Če vkorakaš v glasbeni studio in jim poveš, da si diplomiral iz glasbe, te samo čudno pogledajo.

Pa saj z mastnimi lasmi in pižamo ni nič narobe, sploh ker smo gledalci ob vama dobili občutek, da se z videzom ne obremenjujeta preveč. 

Gašper: Zadnjič nama je nekdo pod eno objavo napisal, da sva po enem letu še vedno enako oblečena. Na to bi rad dodal samo, da se res trudiva kupovati čim manj oblačil, saj ne podpirava množične potrošnje in ustvarjanja odpadkov, ko pa lahko nosimo dobre kose, ki nam služijo več let.

Zala: Na nek način je prav prisrčno, ko te nekdo želi užaliti s komentarjem, ki pravzaprav potrdi to, v kar verjameš. Meni bi bilo kul tudi če bi imela samo eno majico, ker iskreno, kaj več pa potrebujemo? Saj se je fino vsako sezono oblačiti v nove smernice, pa fino bi bilo, če bi imeli na voljo neomejeni prostor na tem našem planetu. Takrat meči stran stvari. A to ni najina ideologija. Tudi svojih prvih pesmi, ki objektivno niso tako kakovostne, ne bi vrgla stran, ker so me pripeljale do tu, kjer sem.

Gašper: Zanimivo se mi zdi, da je toliko ljudi pripravljenih toliko časa, ki ga imamo vsi omejenega, zapraviti za to, da čim bolj ustrezajo lepotnim standardom in čim bolj ugajajo drugim, medtem pa pozabijo biti všeč sami sebi. Zdi se mi pomembno, da je človek zadovoljen sam s seboj in da ceni svoje prijatelje, ki cenijo tudi njega nazaj. Tako si ustvari okolje, v katerem se dobro počuti.

Zala: Tukaj bi omenila še izkušnjo iz novoletne oddaje na nacionalki. Takrat sva se malo lepše uredila pa so spet padali komentarji v stilu, tisto prej je bila samo igra, zdaj pa sta pokazala svoj pravi obraz, da se rada uredita. Vmes sem imela krizo, kaj pomeni, da si zvest samemu sebi. Sem zvesta sama sebi, če zdaj nosim perlice, ko jih pa pred enim letom nisem? Na Emi sva se pač oblekla, kot sva se, ker sva takrat to čutila, zdaj pa se na koncertih odeneva tudi v bleščice, če nama to sede. Ljudje, ki so si oblikovali mnenje o naju, da sva zvesta sama sebi, ker ne nosiva ličil in dizajnerskih oblek, se motijo. Zvesta sva sama sebi, ker naju ne definira tisto, v kar sva oblečena. Zadnje čase mi paše biti naličena, ali nositi ogrlice moje babice, Gašper pa recimo trenutno nosi samo žamet.

Gašper: Zala je dobro povedala že takoj po Emi, če bova hotela perje, bova nosila perje, če bleščice, pa bleščice.


Generacije današnji mladih so na družbenih omrežjih bolj kot kdaj koli doslej izpostavljene uspehu vrstnikov. V tujini zaslovijo vedno mlajši ustvarjalci, pa tudi pri nas, navsezadnje sta vidva rosno mlada doživela velik glasbeni preboj. Sta čutila pritisk vrstnikov, da je treba že zelo mlad uspeti? 

Zala: Okolje, v katerem sem odrasla, uspeh še vedno meri z izobrazbo osebe. Še zdaj imam trenutke, ko se mi zdi, da sem zamočila, ker nisem nadaljevala študija, čeprav počnem to, kar si resnično želim.

Gašper: Midva sva za mnoge iz tega zornega kota totalno neuspešna.

Zala: Del mojih sorodnikov bi bil recimo stokrat bolj ponosen, če bi lani diplomirala, kot pa da sem nastopila na Evroviziji. Saj razumem, včasih je bila izobrazba luksuz, še vedno se mi zdi zelo pomembno, da se ljudje izobražujejo in se seznanjajo s tem, kar se dogaja v svetu, a jaz se na svojem področju več naučim, ko nisem v šoli, ker počnem to, kar delam. Nikoli nisem čutila pritiska, da moram postati uspešna, sem pa čutila pritisk, da moram čim prej končati fakulteto in se zaposliti.

Gašper: Malo zamerim vsem tem ljudem, ki mislijo, da je situacija na zaposlitvenem trgu enaka kot pred 60 leti. Ogromno poklicev, ki so bili takrat, danes ni več. Če vkorakaš v glasbeni studio in jim poveš, da si diplomiral iz glasbe, te samo čudno pogledajo. V kreativnih sektorjih žal izobrazba ne pomaga veliko. 

Ko sem delal v Pragi, me je šef šele po dveh ali treh mesecih bežno vprašal po izobrazbi in če imam narejeno srednjo šolo. To se mi je zdelo res dobro. V dveh letih sodelovanja s svetovno znanimi producenti tam pa me tega ni vprašal nihče, res jim ni bilo pomembno. Da se vrnem najprej k prvotnemu vprašanju, ali sva čutila pritisk, da morava uspeti. Niti ne, ker se mi zdi, da v umetnosti ni tako važno, koliko si star, če ustvarjaš nekaj, kar ima čustveno vrednost za poslušalca. Bolje, da usmeriš svojo energijo v svojo umetnost, kot pa da se ukvarjaš s tem, kako daleč na karierni poti bi moral biti. Pomembna je vztrajnost, sploh za mladega človeka, ki mu je potrpežljivost tuja in mu že en mesec ali leto predstavljata ogromno časa, a za obdobje kariere to ni dolga doba.

Po drugi strani pa vedno več mladih danes zavrača izobrazbo in stremi k podjetništvu, da bi v čim krajšem času zaslužili čim več denarja. Kaj pravita na to vrednoto? 

Zala: V zadnjih letih je to postalo lažje, saj lahko vsakdo svoje ideje prodaja na internetu, konec koncev tudi samega sebe, svoj videz. Veliko mladih se zaplete v posle z blagovnimi znamkami, začnejo sodelovati z enim podjetjem, pa jih nato kontaktira novo in so naenkrat v tem začaranem krogu, ko postanejo samo še oglasne deske. To je postal že poklic, slišala sem, da obstaja celo šola za influenserje (spletne vplivneže, op. p.).

Gašper: Dobro je, ko si čim prej finančno neodvisen. Ni najbolj pomembno, je pa gotovo fino, a vseeno je dobro, da imaš, ne glede na to, kaj delaš, strategijo na dolgi rok. Če ti je cilj na stara leta uživati pokojnino, si naredi načrt, kako boš prišel do tega.

Zala: Malo bi se vrnila v to svoje zavetje sobe, kitare in mačk. Midva sva oba najbolj srečna, ko imava ugasnjene telefone in izbirava besede, iščeva melodije ter sva v ustvarjalnem procesu. 

Veliko glasbenikov poleg lastne kariere piše besedila in glasbo tudi za druge ustvarjalce. Kje se vidita vidva čez nekaj let? 

Zala: Iskreno povedano, bi najraje pisala za druge. Malo bi se vrnila v to svoje zavetje sobe, kitare in mačk. Midva sva oba najbolj srečna, ko imava ugasnjene telefone in izbirava besede, iščeva melodije ter sva v ustvarjalnem procesu. Doslej sva za nekoga drugega napisala le eno pesem, a sva se pri tem zelo zabavala. Vidim se v tem, saj imam že zdaj rajši obdobja, ko ustvarjava, kot pa ko nastopava. 

Gašper: Kakršne koli rutine, ki si jo ustvariš, naj se ti zdi še tako sanjska, se lahko hitro naveličaš, če ni ravnovesja v tvojem življenju. Prednost najine poti je, da lahko trenutno izbirava, kaj počneva. Najboljši občutek je, ko imaš res čas, da ustvarjaš glasbo in se ne obremenjuješ z izidi.


Na novem albumu si se Zala lotila tudi oblikovanja, tvoja je ilustracija ladjice s štirico za jadro. Se vidiš kot multiustvarjalko? 

Zala: Zelo me zanima ilustracija, a žal trenutno nimam znanja in navdiha, da bi počela stvari, ki so mi zelo všeč. Rada ilustriram, čeprav še ne znam.

Gašper: Zala tudi zelo rada pakira naročila z naše spletne strani.

Zala: Rada pišem naslove in zavijam pakete, zato sem se pa tudi vpisala na bibliotekarstvo, ker sem mislila, da bo več urejanja in sortiranja knjig, pa ni bilo tako. Zanima me veliko stvari, preden sem začela ustvarjati glasbo, sem denimo pisala poezijo, všeč mi je vezenje, pa ustvarjanje z glino. Različne veje umetnosti se tako združujejo in takrat nastanejo najlepše stvari. Tudi najina skladba Signals ima poseben video, ki sta ga animirala oblikovalca, Gašperjev brat Luka Šantl in njegovo dekle Tatjana Kotnik, in to je bil eden izmed naših najbolj prisrčnih projektov, saj sta naredila tudi plakate, ki so bili prvi izdelek v najini spletni trgovini, in smo prodali že pol zaloge.

Gašper: Jaz pa se ne strinjam z Zalo. Videl sem njene ilustracije in ima že veliko dobrih, samo nerodno ji je še, da bi jih pokazala. 


Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE