14.10.2019

Zala Djuric: Zakaj obožujem New York

Zbudila sem se ob šestih zjutraj, skočila pod tuš, odmeditirala z Joejem Dispenzo in se sprehodila do Stumptown Roasters, moje najljubše kavarne na Manhattanu. Čeprav me tja ni bilo že več mesecev, se me barista spomni in razveseli. Sedim ob toplem napitku, pišem kolumno, pred naslednjim sestankom pa bom imela čas še, da skočim na jogo.

Zala Djuric

Igralka, pevka in pesnica

Moj najboljši prijatelj je v New Yorku lastnik francoskega bistroja, ker bo za vikend imel, kot pravi, polno, pa mu bom priskočila na pomoč pri strežbi. To rada počnem. Čeprav se s Colmom nisva videla že več mesecev, se ni nič spremenilo. Kot vsakič, se je tudi tokrat neznansko razveselil mene, bučnega olja in ostalih slovensko-mediteranskih dobrot. S prstom pokaže na steno na drugi strani bara, kjer visita sliki Božidarja Jakca in Vaska Vidmarja, češ: »Vse je po starem.«

In res je vse, tako kot je bilo. New York razume, da nisem konstantno prisotna, a me vseeno upošteva kot svojo prebivalko, in to tudi sem. Tukaj je moj drugi dom, moji prijatelji, agentka, mir in norost. New York je v koraku s časom in razume vpliv globalizacije, krčenja sveta ter to, da človeku ni treba biti venomer fizično prisoten, da bi bil prisoten. Nekaj, kar je v Sloveniji težko razumljivo, saj me prav vsak slovenski znanec vpraša: »Ja, kje si ti zdaj?«

Cenim ljudi, ki so pripravljeni spremeniti svoje mnenje in se ne oklepajo napačnih predstav. To je znak inteligence.  

Takrat me po navadi spreleti občutek nepripadnosti. Najbrž k temu prispevajo tudi predsodki slovenskega naroda. Nikomur nič ne zamerim, saj smo samo ljudje. Bog ve, kaj bi si jaz mislila o mladenki znanih staršev, ki je študirala v Ameriki, se pogumno preizkuša na različnih umetniških področjih in ki jo mediji tedensko blatijo. Vsak otrok išče svoj stil. Eni potihem, drugi (na žalost) transparentno. Ni moja stvar, če spletnim portalom zmanjkuje zgodb in zato pišejo o tem, s kom se druži 18-letni otrok slavnega para, s kom študira 19-letnica in zakaj 22-letna Zala ne razkrije imena svojega fanta.

Pa koga to zanima? Mene že ne bi. Zaradi njihovega pustega nabora vsebine in pogostega pisanja o meni pa izpade, kot da se rinem pod žaromete. Polpismeni, neprimerni in hladni članki vplivajo na bralce, ki me ne poznajo osebno, tako, da tudi mene posledično dojemajo kot polpismeno, neprimerno in hladno. Kar je resnici nasprotno, od tega, kar sem.

Foto: Jaka Vinšek

Neštetokrat se mi je že zgodilo, da v Sloveniji spoznam novo osebo, ki mi po nekaj izmenjanih besedah reče: »Ej, pa ti sploh nisi vzvišena,« ali: »Ej, pa ti sploh nisi razvajena!« Moja najljubša pa je: »Ej, pa ti sploh nisi glupa.« Cenim ljudi, ki so pripravljeni spremeniti svoje mnenje in se ne oklepajo napačnih predstav. To je znak inteligence. New York pa ima rad mene, takšno, kot sem. Kogarkoli spoznam tukaj, takoj spozna mene in ne predstave, ki so jo o meni zapisali časopisi. Nobene iluzije ni, ki bi jo bilo treba porušiti. Takoj preidemo k bistvu in to je tako luštno.

V New Yorku najdeš »svega i svašta« (vse mogoče, op. p.) in če že nisi malo nor, se ti slej kot prej zmeša. Tudi jaz sem rada malo nora. In če sem popolnoma iskrena, nisem vedno popolnoma iskrena. Včasih se tudi malo zlažem. Lažem se, kadar vadim za kakšno vlogo ali avdicijo. In se na primer predstavljam kot starejša, noseča, z ruskim ali ameriškim naglasom. No, s poskusom ameriškega naglasa. Nisem še tam. Se pa trudim, pomagajo pa mi prijatelji in me prijazno opozorijo, kadar napačno izgovorim kakšno besedo. Napake so lepe, napake so oboževane. Tukaj se lahko pogumno izgubljaš, da bi se našel. 

New York vidim kot grleno čakro našega planeta. Deli, ustvarja, se povezuje. Moja lepa rodna dežela pa je srčna čakra. Ker »povsod sem bil, čisto sam. Pot za kruhom vodi vedno drugam. Prevozil sem tisoč cest. Videl blišč in bedo tujih mest. Ta zelena dežela me prevzame, ko vozim po cesti do Ljubljane. Tu imam ljubezen, tukaj sem doma. Pogled na Savo tako me gane, da oko zarosi in v hribe ujame. Solza pravi srcu, da sem tukaj doma,” kot poje skupina Victoy.  

In glej ga zlomka, še med pisanjem te kolumne v New Yorku navežem novo poznanstvo. Simpatični temnolasi gej Tomas me je ogovoril, dobro sva se ujela in zato ga povabim, da se mi pridruži na jogi. Pravi, da z veseljem. Hura!

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE