Na družbenih omrežjih se posameznik trudi dajati vtis najboljše različice sebe in se zato temu pravzaprav oddaljuje. Oddaljujemo se od napak, spontanosti in iskrenosti. Zato, ker se vsi nehote primerjamo. Pa tudi na drugi strani tiči problem. Konstantno »scrollanje« (premikanje po zaslonu), podzavestno odklepanje telefona, ko na semaforju zagori rdeča luč, joj.

Vsako nedeljo sem uvedla dan brez telefona, ko ga popolnoma izključim in pospravim v predal. Ukrepala sem zato, ker sem se želela znebiti občutka, da mi manjka organ, kadar ob sebi nimam pametnega telefona. 

Zavedam se, da bližina mojega mobilnega telefona slabo vpliva tudi na mojo spontanost. Preden bi se s kolesom sicer zapeljala do kafiča in morda tam srečala kakšnega znanca, pogledam na internet, da vidim, ali je še odprt, in ker ni, se vrnem domov. Manj naključji, oziroma usod, se zgodi na ta način. Nikoli več se ne izgubim in spoznavam krajev na ta način. Smešno mi je, ko se spomnim, kako so nas starši včasih svarili pred televizijo, češ da slabo vpliva na socialno življenje. Danes mnogim družinam višek socializacije predstavlja istočasno zrenje v isti ekran. Ne družijo nas več televizijske oddaje in serije, ker si vsak pač želeno vsebino pogleda ponoči, ko ima čas.

Moj prvi detoks ukrep je torej bil, da sem prenehala slediti vsem profilom, ki na moje življenje ne deluje izključno blagodejno. Ker vse te informacije, ki jih hote ali nehote, vedoč ali nevedoč, absorbiramo, spreminjajo našo frekvenco. Zato zdaj sledim le še duhovnim profilom, zanimivim dejstvom, aktivistom, umetnikom in prikupnim živalim. Selektivno permeabilna sem torej. Sprejmem dobro, ker si to tudi zaslužim. Rajši kot provokacijo in nesmisle, delim umetnost in ljubezen.

Naslednji korak, ki sem ga v svojem razstrupljanju uvedla, je bil dan brez telefona. Vsako nedeljo ga popolnoma izključim in pospravim v predal. Najbližje sem o tem obvestila, ostali svet pa se verjetno zaradi mojega detoksifikacijskega dneva ne odvija prav nič drugače. Ukrepala sem zato, ker sem se želela znebiti občutka, da mi manjka organ, kadar ob sebi nimam pametnega telefona. Razmišljam, da bi uvedla še večerni tek. Da bi vsak dan tekla toliko minut, kolikor mi iPhone pravi, da sem jih čez dan zapravila na družbenih omrežjih.

Pametni telefoni so dar evolucije, ki jim ne gre ubežati. So dvorezen meč, s katerim se lahko zaščitimo ali pa poškodujemo. Jaz bom dala vse od sebe, da se zaščitim z znanjem, umetnostjo in ostalimi pozitivnimi vibracijami, namesto poškodujem z duševnimi boleznimi ali prehladi, slabo držo in nejevoljo. Ni mi treba biti produktivna, da bi bila dober človek. Še manj pa je treba ostalim vedeti, da sem produktivna, da bi bila produktivna.

In drugim ni treba vedeti, da sem lepa oseba, da bi bila lepa oseba. Sem bitje z mnogo dimenzijami. Sem mnogo več, kot bo lahko moj Instagram profil kadarkoli zajel. Hej, dovolj smo!