Vonj mandarin me ponese v svetlorjavo klop učilnice osnovne šole Prežihovega Voranca. Preden nas prevzame učiteljica b razreda, Marija prižge luči. Kdor je dežuren, deli malico. Razveselim se sirove štručke, mandarine pa si prizadevam zamenjati s kakšnim sošolcem, za še eno štručko. Težka igra, a vseeno vsakič znova poskusim.

Če bodo vsi moji letošnji projekti prestavljeni, se nimam namena smiliti sama sebi, temveč si bom poiskala začasno delo izven mojega področja, ki ga lahko opravljam tudi v času omejitev gibanja in snemanja. Z veseljem bi pomagala na kmetiji, na primer.  

V resnici mandarin ne maram preveč, nikoli jih nisem imela rada. Sploh tiste šolske so se mi zdele nekako kisle. A kaj, ko je tako sladek spomin. Vsak ključ, ki mi tako odpre vrata do nekih drugih, preprostejših časov, je svet. Oboževati in poveličevati preteklost je tako pomirjujoče in nekako varno. Čeprav vem, da se ni smiselno drogirati s spomini, ko je vsak trenutek ponujeno platno, da si naslikamo nove. 



Tudi, ko se znajdem v težkem obdobju, iščem lepoto. Ker vem, da je vse tako, kot mora biti, in da težkemu obdobju nima smisla nalagati dodatne teže. Tako zdaj, ko ne vem, kaj bo jutri, lažje živim za danes. Tako sem v zahtevnih časih v resnici še bolj navzoča. Pogled naprej, v neznano, me, medtem ko stojim trdno prizemljena, veseli.

Seveda se zgodi, da mi včasih z egom navdano telo, brez dovoljenja zdravega razuma, spusti stresne hormone, ki me silijo v to, da bi jim nasedla, in me nagovarjajo v strah in tesnobo. Takrat se prisilim pretrgati ta miselni vzorec in skrenem s smeri tesnobe k navdušenju. Veselim se in navdušim nad naslednjim poglavjem, ker poznam avtorja, ki mojo zgodbo piše. Naj bo korona ali ne, nikoli ne bo več tako, kot je bilo. Osebna ali gospodarska kriza se nikoli ne zgodita ob pravem času. Vedno pa je čas pravi za duhovno rast in lepoto. Ne bojim se sprememb, veselim se jih. V isto reko niti ne želim stopiti dvakrat.



Sem v industriji, ki se bo, kot kaže, ponovno zagnala med zadnjimi. Če bodo vsi moji letošnji projekti prestavljeni, se nimam namena smiliti sama sebi, temveč si bom poiskala začasno delo izven mojega področja, ki ga lahko opravljam tudi v času omejitev gibanja in snemanja. V tem primeru bi pač namesto posnetih glavnih vlog, preostanek 2020 preživela na njivi. Z veseljem bi pomagala na kmetiji, na primer. Sebe ne morem izgubiti, tudi če izgubim projekte, denar, poznanstva, ki ustvarjajo mojo figuro. Ker jaz nisem status. Moje poslanstvo me že še čaka. Jaz samo sem. In ne bom zaradi poveličevanja določenega dela ali idealiziranja preteklosti omalovaževala tega trenutka, ki je edini, ki obstaja.

Ko se s fantom odpraviva na dogodek dneva, sprehod, se mi smeji, medtem ko voham to opojno pomlad, slišim dialog ptičkov in čebljanje malčkov. Meni je tako neznansko lepo. Ustavim se pri češnji. Na njej najdem majhne zelene plodove in si mislim: »Nariši češnjam nov spomin, češnje ga še nimajo.«