Vsak se kdaj znajde v situaciji, ki bi jo lahko v tistem trenutku poimenoval brezizhodna. Kako hitro boš priplaval na površje, pa je v veliki večini odvisno tudi od tega, kako boš nanjo pogledal. Če jo dojamem kot brezizhodno, se potunkam. Če se prepustim depresivnim mislim, zabredem še globlje. Tako si rečem, da imam slab dan in poskusim čim manj analizirati. Duhovnost ne pomeni vedno do potankosti razumeti, kaj se z nami dogaja ali biti nasmejan štiriindvajset ur na dan. Pomeni vero. In če se nam kakšen dan zgodi, da ne zmoremo verjeti vase, ne znamo biti tu zase, bodimo tu za nekoga drugega. Ker ljubezen bo vedno našla pot nazaj k nam. Vedno se vrne in nas ponovno napolni, obljubim. 

Včasih prav čutim, kako si prizadeva skozme prodreti iskrica pozitivnih občutkov. Nekdaj sem jo z razmišljanjem prestrašila in nenamerno odgnala, danes jo povabim ven, ji dovolim zanetiti kres. Ker vem, da moje telo hoče biti srečno, samo dovoliti mu moram, da je srečno. 

Brez fanta in ostale družine, meditacije in športa bi bil padec bolj boleč. Fant me je vsak dan spomnil, da je vse dobro. Tako sem se osredotočala nanj in verjela in čakala, da mi bo kmalu spet v užitek skrbeti zase in se bom imela lepo v svoji koži. Pa sem dočakala ta čas. Ponovno živim za zdaj, kar je najlepše, ker preveč misli na prihodnost povzroči tesnobo, premlevanje o preteklosti pa depresijo. Zdaj pa je varen, brezskrben in lep.

Včasih prav čutim, kako si prizadeva skozme prodreti iskrica pozitivnih občutkov. Nekdaj sem jo z razmišljanjem prestrašila in nenamerno odgnala, danes jo povabim ven, ji dovolim zanetiti kres. Ker vem, da moje telo hoče biti srečno, samo dovoliti mu moram, da je srečno. Pred nekaj dnevi sem se urezala med sekljanjem čebule, tekla je kri in bolelo je. A ko sem danes pogledala ta prst, sem videla že skoraj popolnoma zaceljeno rano. Nasmehnila sem se in kar na glas rekla: »Pridno telo, ti hočeš, da sem zdrava in vesela, a ne? Potem te pa jaz z mislimi živciram. Oprosti.« Mogoče zveni trčeno, ampak res sem bila hvaležna, ko sem se zavedla, da se narava okoli nas in znotraj nas trudi biti vesela, da jo »j**ejo« samo naši možgani.

Mlada sem in po malem neumna in sem si pač dovolila zapraviti nekaj tednov za nejevoljo. Ampak vse je dobro. Zdaj sploh, ko sem vesela, žareča in ljubeča. Sem se že morala zrušiti, da sem se lahko ponovno sestavila. Se spomnila na pravi smisel življenja in pridobila izkušnje. Zdaj vem, kaj narediti, ko se ne počutim najboljša jaz. Svoje bolečine ne bom več pripisovala sebi. Ker Zala je vsemirna. Zaprla bom oči in si predstavljala, kako se srebrna energija iz mojega srca pretaka skozi glavo in čisti brezvezne misli.


PO ROBU

Kadar hodim po robu

prepada nemirnih vprašanj

o koncih, začetku, času in usodi,

me na varno potegne

spomin na vonj njegove brade.