In ja, naslednje leto bom bolšja oseba, naslednje leto bom bližje sebi. V vsako leto vstopim z bolj odprtim srcem, v vsakem letu dam več ljubezni, z vsakim letom dobim več ljubezni. Včasih imam občutek, da mi bo nekega lepega dne kar razneslo srce. 

Včasih sem za vse krivila sebe in se konstantno opravičevala, tudi če nisem bila prav nič kriva. Zdaj sem že boljša, se znam ugrizniti v jezik. Bi pa rada prekinila takšno razmišljanje in občutek, da sem dolžna objasnjevati svoja doživetja in življenje. 

Všeč mi je novo leto, ker si še lažje vizualiziram, kako puščam preteklost v preteklosti. Ko odbije polnoč, zaprem oči, globoko vdihnem in izdihnem vse tegobe v lansko leto, v novega pa vstopim radovedno, lahkotno in veselo. Naslednje leto bom boljša. Dober je zame tisti, ki je vztrajen v svoji prijaznosti, v neprijaznem svetu, ki pravi, da je biti čuteč šibkost. V svetu, ki nas uči, da lahko drugemu izkažeš spoštovanje, takrat ko sebe ponižaš. V svetu, ki majhne otroke pozabi naučiti, da ima srček vedno prav, kadar je v srčku ljubezen. In nikoli se mi ne zdi pot k najboljši različici mene zaman. Vztrajati pri tem je pravi izziv.

Preberite še: Zala Djuric o spopadanju z disleksijo

Se zdi, da je blazno popularno biti »bad guy« (baraba, op. p.). Ko to rečem, pred oči dobim sliko Rizzo iz Briljantine in Instagram objav, z dekleti zgoraj brez in turbanom na glavi, ki v eni roki nosijo steklenico viskija, v drugi pa držijo cigareto. Take slike in liki so mi všeč, Ampak to je karikatura, mogoče ene od karakteristik, ki jo nosi posameznik v sebi. Ni naravno konstantno biti kul. 

Še vedno sem tu in tam zasmehovana, sploh s strani mlajših generacij, ker močno objemam, kadar pač dobim impulz, božam, stisnem, sedem v naročje. Včasih je moje deljenje ljubezni uspešno zastrto, priznam. Moja novoletna zaobljuba je zato: nikomur ne bom dovolila ugašati luči moje ljubezni s cinizmi, posmehi in ostalimi nizko vibracijskimi reakcijami.

Se zdi, da nam družba mnogokrat želi dajati občutek, da nismo dovolj dobri zanjo. S tem najbrž spet ščiti svojo kul podobo. Zato je moja zaobljuba številka dve, da se bom nehala spraševati, ali sem dovolj dobra za okolico, ampak se bom rajši vprašala, ali je okolica dovolj dobra zame. Sicer pa sem v fazi spoznavanja, kako lahko v resnici posameznik okolju pokaže, ga zdresira, kako se pravilno vesti do nje/njega. Zato moraš biti dober vzgled. Novoletna zaobljuba številka tri je tako: tretiraj se kot kraljico, ker to si. Kdo te bo razvajal, če se ne boš sama.

Včasih sem za vse krivila sebe in se konstantno opravičevala, tudi če nisem bila prav nič kriva. Zdaj sem že boljša, se znam ugrizniti v jezik. Bi pa rada prekinila takšno razmišljanje in občutek, da sem dolžna objasnjevati svoja doživetja in življenje. Moja četrta novoletna zaobljuba je zatorej: svetu ni treba vsega vedeti, ali moja dejanja ne potrebujejo vedno razlage.

Hura, 2020, komaj te čakam, ta nepopisani list, zaupam naslednjemu poglavju. Zaupam mu, ker poznam avtorja. Veliko bo ljubezni, to vem, ker brez ljubezni smeri ne poznam. Vsem bralcem pa globoko iz srca želim notranjega miru in da vam hrup možganov ne bi preglasoval melodije srčka.

PROMET

Sem na križišču.
Ne vem od kod, ne kam.
Brez ljubezni
smeri ne poznam.

Na semaforju
luč ni nikdar zelena
brez ljubezni.
Korak je brez pomena.

Ob divji reki
deročega joka
brez ljubezni,
je glasba brez zvoka.

Sem na križišču,
čakam na znak.
A brez ljubezni,
sam mrak, mrak, mrak.