Hrbtno plavam do sosednjega zalivčka in občudujem odsev sonca v kapljicah morja, ki jih katapultiram s stopali. Kako bogata sem. Na stotine briljantov morja na sekundo je mojih. Potem si grem izbrat bor in ležem v zavetje njegove veličastne sence. Poslušam petje galebov s spremljevalnimi vokali škržatov. Kako bogata sem. Najiskrenejši ansambel igra samo zame. 

Čeprav tako lepo igrajo, se jih počasi naveličam in postanem rahlo lačna. Sprehodim se do najbližje trgovine, ki je kakšnih trideset metrov oddaljena od plaže, z namenom, da si bom kupila arašide. Kar bosa in v kopalkah grem, niti pomislim ne, da bi si morala ob morju še kaj nadeti. A takoj ko se oddaljim od plaže le za nekaj korakov, za seboj zaslišim grob nagovor nemirnega Hrvata: »Ej, ti, ženska, ej, ti, alo!« Ni mi všeč njegov ton, ne obrnem se. On pa vztraja: »Ej, a slišiš, ženska, alooo!« Vdam se, se obrnem in ga pogledam. Moški, ki je vzklikal za menoj, sedi na mopedu, v kratkih hlačah in majici, ob njem pa njegov kolega na kolesu, samo v kratkih hlačah oziroma kopalkah, brez majice. 

Zdaj, ko ima mojo pozornost, moški na mopedu nadaljuje: »Ne moreš takšna hoditi naokrog.« Debelo ga pogledam. »A slišiš, ne moreš takšna hodit okoli, alo, pokrij se!« Takrat se mi posveti, da sem nekaj metrov stran od vode in četudi ni bilo nikjer znaka, da nismo več na plaži in moraš imeti trup pokrit, najbrž ne bi smela biti samo v kopalkah. Pretresena mu že skoraj ponudim opravičilo, ko se moj pogled znova ustavi na njegovem spremljevalcu, ki ima mimogrede prsi skoraj tako velike kot jaz, pa se vseeno sprehaja naokrog zgoraj brez. Zdrznem se in ker kreganje ni v moji navadi, mu v izmišljenem jeziku odgovorim, da ga ne razumem ter nasvidenje. V glavi pa se mi zatakne misel, v kako nepravičnem svetu živimo. 

Imel je joškice, jaz v kopalkah, on zgoraj brez, v prekršku sem bila jaz!?!  

Pripetljaj v trenutku zamori moje navdušenje nad svobodo poletja, nad mojim domom, nad tem planetom ... Poznam bonton in denimo ne bi v kopalkah sedla v lokal. Razumem, da obstajajo nenapisana pravila, ki jih je treba spoštovati. Ampak, zaboga, naj bodo vsaj pravična. 

Rada se počutim spoštovano. Vsak človek ima pravico biti spoštovan. Danes se ne čutim spoštovano. Vsaj med ljudmi ne. »Zakrij se, ne sme se ti videti trebuha in zgornje tretjine dojk,« mi je rekla družba. Odvratno. 

Grem v vodo, odvreč težo šovinističnega sranja, grem tja, med ribe, kjer smo tudi ženske lahko odkrite. Kasneje pa v družbo škržatov, njih ego ni zj****.