Zakonca Rozman o težki poti posvojitve dečkov iz Afrike

Alenka Planinc Rozman in Igor Rozman sta avtorja presunljive knjige Srce bije v dvojini, v kateri opisujeta pot posvojitve danes osemletnih dvojčkov iz Gvineje Bissau Izaqueja in Jacója.

O Gvineji Bissau nista vedela veliko. Le to, kar sta izvedela na internetu. Da je bila država nekdaj portugalska kolonija, da na severu meji na Senegal, na vzhodu in jugu na Gvinejo, na zahodu na Atlantik. V nekem trenutku jima ni pomenila nič, v drugem pa eno največjih prelomnic v njunem življenju. V državi, kjer se kar dve tretjini dobrega milijona prebivalcev bojujejo s hudo revščino, sta bila dva temnopolta otroka, za katera sta upala, da ju boste nekoč klicala ata in mama. »Ko gre za opisovanje največjih življenjskih sanj, so besede odveč ... Tišina je sama po sebi dovolj zgovorna, le z jokom sreče lahko še najbolj potrdim, da je bila pot do Izaqueja in Jacója vredna vsake kapljice potu ... V svoji drugačnosti sta popolna. Otroka radovednih oči, čistega srca in svojstvenih talentov,« zapišeta v knjigi. O težki poti posvojitve in sprejemanju drugačnosti smo spregovorili z Alenko. 

V posvojitev sva se podala s skrbno izdelanimi načeli in pravili. Ko sva se leta 2011 odpravila na pot raziskovanja, sva glede na informacije, ki sva jih zbrala, zmotno ocenila, da bo posvojitev najlažje in najhitreje izvedljiva prav v Afriki. Kako sva se zmotila. 

Zakaj sta se z možem odločila, da bosta napisala knjigo o posvojitvi sinov? Ker je bila zgodba tako močna, da ste jo hoteli deliti z drugimi? Morda zato, ker je ta del vajinega življenja preprosto moral na dan s knjižnimi platnicami?

Knjigo sva začela pisati že po prvi poti v Afriko, ko sva na letališču v Casablanci čakala let za Milano. Zdelo se nama je, kot da sva v filmu. Se nama to res dogaja? Ko sva kasneje bližnjim velikokrat pripovedovala o tem, skozi kakšne preizkušnje morava, jih je veliko pripomnilo, da so res zanimive. Ko sva se nato knjige resno lotila, je na naju delovala terapevtsko. Začela sva se pogovarjati o marsičem, za kar prej morda ni bilo časa. Mogoče se nama je zdelo samoumevno. A ko začneš zapisovati občutke in dogodke, se začne pravo raziskovanje. Kasneje sva pomislila tudi na to, da fanta potrebujeta neke vrste dediščino, pot do svoje identitete, ki jo bosta spoznavala prav s knjigo, ki sva jo napisala tudi zanju. V njej je napisano veliko, a lahko, če jo skrbno bereš, uvidiš tudi marsikaj, kar ni. Prav to je včasih še bolj pomenljivo. Knjiga je ne samo zgodba o tem, kako je bilo, je tudi nauk o sprejemanju različnosti, priložnost za odpiranje tabu tem. V njej ne govoriva samo o posvojitvi, temveč predvsem o odločitvah, o tem, kako sva se kot partnerja znašla na vsakem od korakov. Morda bo za koga navdihujoča kot pripoved o neki posvojitvi, a sama jo predvsem vidim kot zgodbo o dialogu dveh, ki sta se morala znajti v okoliščinah, ki jima niso bile vedno naklonjene. 

Zakaj ste za posvojitev izbrali prav Afriko?

V posvojitev sva se podala s skrbno izdelanimi načeli in pravili. Ko sva se leta 2011 odpravila na pot raziskovanja, sva glede na informacije, ki sva jih zbrala, zmotno ocenila, da bo posvojitev najlažje in najhitreje izvedljiva prav v Afriki. Kako sva se zmotila … Knjiga ni priročnik, saj so okoliščine posvajanja danes gotovo drugačne, kot so bile takrat. 



Presunil me je trenutek, ko opisujeta biološko mamo, ki je na sodišču podpisala, da gresta njuna otroka v posvojitev. In nato sodno dvorano zapustila s sklonjeno glavo. Trpko je bilo brati ta del.

Ob tem je treba vedeti, da se to, kako gledamo na posvojitev mi in kako gledajo nanjo v Gvineji Bissau, bistveno razlikuje. Že odnos do vzgoje otrok je drugačen. Če pridete k nam na obisk, vam niti na pamet ne bi prišlo, da bi vzgajali najine otroke, tudi če se v vaši družbi po vaši presoji ne bi vedli, kot bi se morali. V Afriki je drugače. Pri vzgoji sodeluje vsa skupnost. In če nekaj ni sprejemljivo vedenje, bodo odrasli to jasno povedali, tudi če otrok ni njihov. Seveda med kulturami obstajajo razlike v vrednotah, tradiciji, a predvsem ta, kako razumejo družino, kdo vse sodi med tiste, ki lahko vzgajajo tvoje otroke, no, to je za naše razumevanje nekaj povsem svojskega. Tudi zato je knjiga sestavljena iz dveh delov: iz zapisa o tem, kako sva dogajanje doživljala midva, in zapisa, kako ga je najverjetneje biološka mama. Če bi ona ostala na vasi, bi bila njuna zgodba najbrž drugačna, ker bi zanju poskrbela skupnost. A ker se je v preselila v urbano okolje, je bilo življenje zanjo mnogo težje, tako zelo, da zaradi bolezni in revščine ni bila več sposobna nahraniti svojih otrok. V posvojitvi je videla pot, da preživita. To, da sva posvojila fanta, ni nekaj, kar naju dela rešitelja ali mater Terezijo, nikakor. Sva samo njuna starša.

Ko se pogovarjava, v ZDA potekajo protesti. Po nasilni smrti Georgea Floyda zaradi 20 dolarjev ponarejenih bankovcev je država na nogah. Policijsko nasilje, ki je očitno povsod, postavlja pod vprašaj vseprežemajoč problem rasizma. Kako spremljate novice, ki prihajajo od tam?

Grozno se počutim. Nedavno sva znancema povedala, da bo kmalu izšla najina knjiga. Debata je prišla tudi do Trumpa, ki ga, sva jima povedala, doživljava kot rasista. Znanca sta se takoj uprla, trdila, da se motiva. Pogovor smo hitro končali. Ob vsem tem imam veliko skrbi, če sem iskrena. Skrbi me, kako bo aktualno dogajanje vplivalo tudi na najina otroka. Midva verjameva, da štejejo vrednote in da si spoštljiv drug do drugega, da potem ni pomembno, katero barvo kože imaš, katere narodnosti si. A ne vem, ali je to dovolj. Ker sinova zelo rada rišeta, se sprašujem, kako naprej, če je že zdaj prepovedano s kredo risati po asfaltu. Potem se doma pojavi vprašanje, ko govorimo o barvah, katera barva je kožna barva. In ugotoviva, da mislita, da le ta, ki jo imava midva z možem. 

Opazila sem, da prav starši velikokrat ne vedo, kaj bi s to drugačnostjo. Nekoč ju je sošolec, najbrž je to slišal od staršev, vprašal, ali sva ju domov prinesla v vrečki, kot nakup iz trgovine. 

Kako doživljata prav to?

Fanta zase velikokrat rečeta, da sta temna. Barvo kože nekoliko različno dojemata, enega ne zanima tako zelo, kaj drugi mislijo, drugemu pa je mar. Ko smo ju vpisovali v šolo, je Izaque celo vprašal: Pa vedo, da sem črn? 

Ilustracija: Izaque

Midva verjameva, da štejejo vrednote in da si spoštljiv drug do drugega, da potem ni pomembno, katero barvo kože imaš, katere narodnosti si. A ne vem, ali je to dovolj. Ker sinova zelo rada rišeta, se sprašujem, kako naprej, če je že zdaj prepovedano s kredo risati po asfaltu. 

Majhna mesta, si mislim, so še prav poseben izziv.

Kjer živimo, nam je dobro. Naš mali kraj se je spremenil, ko sta vanj prišla Izaque in Jacó. Saj smo se s sosedi že prej veliko pogovarjali, a zdaj ko sta pri hiši otroka, no, zdaj se še bolj zanimamo drug za drugega. Doživljamo obilo prijaznosti.

Ne glede na to, kje se gibamo, smo kot bel par s temnopoltima otrokoma vsem v očeh. Še posebno ko sta bila še zelo majhna, smo bili prava atrakcija. Edino, kar je bilo resnično neprijetno, je to, da so se ju številni hoteli dotikati, jima tipati lase. Nekajkrat sem morala vmes poseči z vprašanjem, kako bi se oni počutili, če bi jih začela brez vprašanja otipavati. Najbolj sem se ujezila na potovanju v tujini, ko nas je skupina Azijcev dobesedno obkolila, vsi so se hoteli slikati z nami in ju otipavati. Začel me je prežemati bes. Vmes je moral poseči vodnik, da je »navdušence« na koncu le pregnal. 



Kakšni pa so bili na začetku odzivi otrok, sošolcev in njihovih staršev?

Opazila sem, da prav starši velikokrat ne vedo, kaj bi s to drugačnostjo. Nekoč ju je sošolec, najbrž je to slišal od staršev, vprašal, ali sva ju domov prinesla v vrečki, kot nakup iz trgovine. Sicer pa niti v vrtcu niti zdaj v šoli zaradi njune različnosti nimamo slabih izkušenj. Veliko se pogovarjam z otrokoma in verjamem, da bi vedela, če bi ju kaj mučilo. Mislim, da se v družbi sošolcev dobro počutita in imata vsak svojo vlogo. Čeprav je Izaque nižje rasti, je hitro, ker se rad druži, postal vodja skupine. Jacó pa, ki je večji, je punce branil pred drugimi. (Smeh.)

Omenili se, da se pogosto vprašate, s čim lahko drugim daste misliti. Mi lahko poveste več o tem?

V družbi čutim veliko omahovanja, prepričanja, da se ničesar ne da spremeniti, da nič nima smisla, nočem razmišljati enako. Če bomo vsi govorili, da ni nič mogoče, potem je vse že vnaprej izgubljeno. Nočem se vdajati občutku, da se nič ne da. Poglejte, s tem, ko sva posvojila otroka iz Gvineje Bissau, sva z možem zavestno prevzela neko tveganje. Verjameva, da bosta fanta v življenju zadovoljna. Že zdaj sta. Dobro se počutita. Vem pa tudi, da bosta postavljala vedno več vprašanj o tem, od kod prihajata. Nameravamo se učiti portugalsko, uradni jezik njune rodne dežele. Da bosta, ko bosta šla na obisk, znala govoriti »svoj« jezik. 

Ilustracija: Jacó

Potem se doma pojavi vprašanje, ko govorimo o barvah, katera barva je kožna barva. In ugotoviva, da mislita, da le ta, ki jo imava midva z možem. 

Koliko že vesta o ženski, ki ju je rodila?

Že dolgo vesta, da sta rojena v Afriki, in s tem sta bila do nedavnega zadovoljna. Z možem sva veliko prebrala o tem, kako ravnati ob zahtevnejših vprašanjih o njunem izvoru, in njuni starosti primerno jima odgovarjava. Danes vesta tudi, da sama ne morem imeti otrok, da sva ju posvojila in rodila ju je druga gospa. Ne kaževa jima še fotografij njunega bivanja v Afriki, naj bo njuna domišljija na delu. Nekje sem zasledila misel; na vprašanje: »Kakšni so moji rodni starši,« je odgovor: »Poglej se v ogledalo in v njem boš videl njih.«

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE