Jure Leben in Katja Gaspari Leben

Za naju neplodnost ni tabu

O svoji intimni izkušnji, bitki z neplodnostjo, govorita odkrito, brez dlake na jeziku. »Poskusila sva vse, kar bi nama lahko pomagalo, da bi dobila biološkega otroka, a brez uspeha. Občutek je podoben, kot da se z vso vnemo pripravljaš na izpit, pa znova in znova pogrneš,« razlagata Katja in Jure Leben petletno obdobje pričakovanj, upanja, a vedno tudi razočaranja in obupa. V objem na njihovem vrtu v okolici Škofljice jima priteče deklica; Iamara Tisa, ki sta jo posvojila iz Gvineje Bissaua. S tem se je njun boj končal. Srečna družina so in zavedata se, da to ni nekaj samoumevnega.

Živahna in družabna deklica, vajina Iamara. In zelo zgovorna za svojih pet let!

Katja: Ja, zelo. Bogsigavedi, kaj vse pove v vrtcu o naši družini. (smeh) Otrokom je z našo knjigico Metka v Gvineji Bissauu tudi že predstavila rodno deželo, ki je velika izvoznica manga in indijskih oreščkov. Sicer pa je ne želiva delati drugačne, tudi ne poudarjava ji na vsakem koraku, da prihaja iz Afrike. Tega se seveda zaveda, ve pa tudi, da je zdaj Slovenka. Vsi si želimo biti del nečesa; in ona je pač najina hči.

Jure: Midva sva njena starša, v Afriki pa živi ženska, ki jo je rodila. Ta terminologija je zelo pomembna, da otrok razume, da ima samo eno mamo in očeta – ta, ki skrbita zanj. Stvari ji razlagava letom primerno in njej razumljivo, da z njimi odrašča in jih razume. Vzgajava jo povsem normalno; tudi ona mora pospraviti svojo sobo, tako kot sem jo moral jaz.

Katja: Strahovi, kaj bo potem, ko posvojiš otroka, so nesmiselni. Mislim, da narava poskrbi za to, da se zaljubiš v svojega otroka. Čeprav Iamare nisem nosila pod srcem, jo nosim globoko v srcu.

Pred posvojitvijo sta se pet let spopadala z neplodnostjo, vse pogostejšo težavo modernega sveta, ki v Sloveniji pesti že vsak šesti par. Kdaj sta prvič pomislila, da nekaj ni v redu, da otroka ne moreta spočeti po naravni poti?

Katja: Mene je zelo presenetilo, da nisem takoj po poroki zanosila. Mama in oče sta mi vedno govorila: »Imej varne spolne odnose. Najprej je treba končati fakulteto in si urediti službo, potem je šele čas za otroka.« Ker sva se poročila po pol leta najinega poznanstva, sva bila sveže zaljubljena in spolni odnosi so bili še pogostejši, in ko po enem letu še vedno nisem zanosila, je bilo že malo čudno. Najprej nisem razmišljala, da bi bilo kaj narobe, se pa spominjam, da sem začela kupovati ovulacijske teste, ko sem bila pri Juretu, ki je takrat delal v Angliji.

Jure: Občutki, ko se odločiš za otroka, imaš redne spolne odnose, pa žena ne zanosi, so zelo neprijetni in negativni. Na srečo je imela takrat Katja prijateljico, ki se je prav tako soočala z neplodnostjo, in ona nama je odprla oči, da imava morda težavo. Prej nisva razmišljala, da bi bilo kaj narobe. In tudi potem sva še kar upala; saj bo, saj bo ... Čez čas pa sva ugotovila, da očitno ne bo in da morava za to narediti kaj več. Je bilo pa psihično zelo hudo.

Po kolikšnem času sta opustila upanje in se odločila poiskati strokovno pomoč?

Katja: Do zdravnika sva se odpravila po približno letu nezaščitenih spolnih odnosov, kar se tudi šteje za neplodnost. Če je par star nad 35 let, pa mora zdravnika obiskati še prej, saj po tem letu rodnost močno upade. Jaz sem takrat štela 31 let, ampak bodimo stvarni, tudi to niso najbolj rosna leta. Naša rodna doba je na vrhuncu v zgodnjih 20. letih, potem se postopoma zmanjšuje. V modernih družbah pa rojstvo otroka pomikamo v vse poznejša življenjska obdobja in tudi midva nisva bila nobena izjema. Vse sva delala po pravilih; najprej poroka, kredit, potem stanovanje, kariera, varnost in tako naprej.



Pa vendar, Janet Jackson je rodila pri 50.!

Katja: Ja, samo to so zvezdnice, ki telovadijo, skrbijo za svojo formo in ne živijo tako kot mi, za računalniki. (smeh) Kakor koli že, prepričana sem, da biološka ura ne prizanaša nikomur in da je čas dragocen.

Po trditvah nekaterih psihologov naj bi neplodnost bolj prizadela ženske, saj se že kot majhne deklice igrajo z dojenčki, materinstvo pa naj bi dojemale kot najpomembnejše poslanstvo. Se strinjata?

Jure: Ne vem, ne bi rekel. Zame je bilo vse to obdobje, ko sva poskušala postati starša, zelo žalostno, pa ne zato, ker sem neploden, ampak ker sem si želel družino z otrokom. In ko nama je uspelo, ko sva dobila Iamaro, sem bil tako vesel, da sem jokal od sreče. Mislim, da ima veliko moških podobne občutke, samo zaradi neke trdne moškosti o njih ne želijo govoriti. Že iz zgodovine izhaja, da mora moški zagotoviti naraščaj in priskrbeti hrano; biti mora močan in trden. Menim, da se marsikateri zaradi teh družbenih vzorcev sramuje neplodnosti; ko sva hodila v bolnišnico na preiskave, sem opazil, da vsi gledajo v tla. Kar ni prijeten občutek. In jaz sem si takrat rekel, da nimam nikakršnega problema s tem – takšen sem kot človek, nimam se česa sramovati.

Katja: Saj nisva nič kriva, nič slabega nisva storila, da sva neplodna. Če bi bili pari o tem pripravljeni bolj odprto spregovoriti, bi se pogled na neplodnost spremenil. Ne bi bila več tabu. Nekateri pa jo skrivajo celo pred starši, ker jih nočejo razočarati, in se je sramujejo. Zakaj? Nekdo ima sladkorno bolezen, drug je pač neploden.

Jure: V nekem obdobju se mi je resnično zdelo, da ljudje nama pripisujejo krivdo, da ne moreva imeti otrok. 

Kako sta doživljala neuspehe, razočaranje?

Katja: Neplodni pari se z vsakim neuspehom soočamo kot z neke vrste žalovanjem. Ko sva šla prvič na umetno oploditev, sva bila prepričana, da bova čez štiri tedne prišla iz iste ustanove z veselo novico, da nama je uspelo. Žalost, ko sem po desetih dneh dobila menstruacijo, je bila neznosna.

Prijateljica Kristina Modic, ki je prebolela limfom, mi je povedala, da je bilo zanjo soočanje z neplodnostjo psihološko veliko težje kot zdravljenje raka. Želja in žalost, ki ji sledi, sta res ogromni. Težko je za oba; včasih se mi zdi, da je bilo Juretu celo teže kot meni. Je pa res, da sem se jaz na neuspehe bolj čustveno odzivala, veliko sem jokala, on pa se je bolj zapiral vase, postal je molčeč, med nama je bila tišina.

Vsekakor je to velika preizkušnja za partnerski odnos. Sta se vmes kje izgubila? Sta imela krizo?

Jure: Ja, seveda, odnos je tisti, ki v tem procesu najbolj trpi, in tudi midva sva se v nekem obdobju zelo veliko kregala. Po drugi strani pa lahko ta izkušnja zvezo okrepi. Treba se je pogovarjati, tu ne bi uporabil besede psihoterapija, ki ima že negativno konotacijo, ampak pogovor med partnerjema, lahko s pomočjo terapevta, kar sva potrebovala tudi sama. Pari naj se ne pripravljajo preveč na postopke umetne oploditve, naj ne bo to zanje breme, ampak stvar kot katera koli druga, čeprav je težko. Moški naj spremljajo žene na vseh pregledih, ker to ni težava enega, ampak obeh. In če ni medsebojne podpore, nima smisla.

Katja: Res je, midva sva se že na začetku dogovorila, da greva skupaj v to, a kljub temu sva ob vseh pregledih in postopkih povsem pozabila nase, na najin odnos. Živela sva samo še za to, da bom zanosila, pogovarjala sva se samo še o tem, kdaj bo naslednja umetna oploditev. Kaj morava jesti in piti med postopki. Začela sva se zapirati vase in vsak zase brskati po spletu, kaj še lahko poskusiva, da nama bo uspelo. Povsem sva se odtujila, imela sva resne težave, dokler nisva obiskala terapevta in se pri njem ponovno naučila pogovarjati. Takrat sva ugotovila, da sva skupaj zaradi naju, in ne zaradi otroka. Spoznala sva, da sva čisto v redu, da se imava rada, da ni s tem, da ne moreva imeti otrok, nič narobe, bova pa potovala in malce drugače živela.



Pa ste se kdaj, Katja, počutili neprijetno, ko ste opazovali prijateljice in kolegice z nosečniškimi trebuhi ali bili na obisku pri parih, ki nimajo težav z zanositvijo?

Katja: Ne, jaz osebno nisem nikoli čutila zavisti ali ljubosumja do žensk, ki so takoj zanosile, nasprotno, vesela sem bila zanje. Me je pa prizadelo, če mi tega niso povedale, ker so mislile, da bom jezna ali žalostna, saj jim je uspelo, medtem ko meni ni. Prizadelo me je, da so mi že določile čustva in da so potem skrivale to srečo pred mano iz sočutja.

Pokroviteljski odnos.

Katja: Ja, jaz pa nisem hotela usmiljenja. Vse, kar sem potrebovala v času soočanja z neplodnostjo, je bilo, da se ljudje z mano odkrito pogovarjajo, ne da me spodbujajo, ampak da me poslušajo. Ker takrat te vse prizadene. Predvsem pa je narobe, če te tolažijo z besedami: »Saj bo, saj bo.« To je najhuje in mislim, da si tega nihče od neplodnih parov ne želi slišati. Ker ta »saj bo« vsi čakamo, pa ga za nekatere ni.

Jure: Meni je bilo zelo zanimivo, kako so se drugi odzivali na najino neplodnost. Nikoli ne bom pozabil, ko sva na neki košarkarski tekmi srečala mojega sošolca iz srednje šole in naju je vprašal tisto tipično: »Kaj pa otroci? Kaj še čakata?« In jaz sem zelo neposredno odvrnil: »Ne, midva pa ne moreva imeti otrok.« In moj sošolec je bil tako vidno šokiran nad mojim odgovorom, da sploh ni vedel, kaj naj odgovori. Na koncu je bilo nerodno njemu, in ne meni. (smeh)

Katja: Spominjam se, da mi je, ko sem jo prvič vzela v naročje, tako lepo dišala. Nisem vedela, ali jo lahko stisnem in poljubim, koliko mi je dovoljeno, ali je zdaj že malo moja. 

V Sloveniji se po postopkih zunajtelesne oploditve rodi nekaj več kot štiri odstotke otrok, kar nas uvršča v sam evropski vrh, neposredno za Dansko. Za vaju so bili neuspešni, tudi vzroka neplodnosti niso ugotovili. Sta kdaj pomislila, da je psihološki, morda stres, preveč dela? Katja, vi ste grafična oblikovalka, vi, Jure, pa državni sekretar.

Jure: V nekem obdobju se mi je resnično zdelo, da ljudje nama pripisujejo krivdo, da ne moreva imeti otrok. Že to je bilo nekaj neobičajnega, da sem leto dni po poroki živel v Londonu, Katja pa me je obiskovala. Ampak, takšna pač sva. Nikoli nisva imela osemurnega delavnika, službo imava razporejeno čez dan, takšna je narava najinega dela in to nama je všeč. In tisti, ki me poznajo, vedo, da sem, ko sem doma, zelo malo pod stresom. Mislim, da je stres bolj izgovor in ignoranca vseh drugih dejavnikov, ki so lahko vzrok neplodnosti.

Katja: No, jaz pa mislim, da sem ves čas malce pod stresom, vedno imam v glavi, kaj moram še postoriti, pa malce službe, pa kredite je treba odplačevati. Saj to počnemo vsi, kajne. Ne vem, ali je stres vzrok. Najbolj hecno mi je bilo, ko so nama govorili: »Ko se bosta sprostila, bo pa uspelo.« Verjemite, midva sva povsem sproščena, a to pri naju ne deluje. Mislim pa, da vsak par enkrat doseže fazo, ko nehata polniti svoji telesi s hormonskimi terapijami in umetnimi oploditvami, in midva sva jo dosegla po šestih poskusih umetne oploditve, kolikor jih brezplačno omogoči država. Takrat sva si rekla: Dovolj je. Ne bova se več zdravila. In potem je prišel tisti preobrat v najinem življenju, ko sva dobila možnost za posvojitev.



Kako sta spoznala Iamaro? Kakšen je bil vajin prvi stik z njo?

Jure: Prišla sva v stik z gospo iz Gvineje Bissaua, h kateri ljudje pripeljejo otroke, za katere ne morejo skrbeti, in ji sporočila, da bi rada posvojila otroka iz te dežele. Potem sva uredila vse potrebne dokumente in začela postopek posvojitve. Vprašali sonaju, ali imava kakšno željo pri spolu, pa sva odvrnila, da nama je vseeno.

Katja: Res pa je potem Jure v avtu priznal, da si zelo želi deklico, kar me je pravzaprav presenetilo. In res, čez nekaj dni nama sporočijo: »Deklico imamo.« Tako sva bila srečna! Prosila sva, ali nama pošljejo kakšno njeno fotografijo, da bova laže potrpela do trenutka, ko se srečamo. In potem sva čakala na tisto sliko; sedela sva v pričakovanju, da zazvoni elektronska pošta, in nato tekla vsak za svoj računalnik, kliknila, in ko sva jo zagledala – zagledala sva jo sočasno –, so se nama ulile solze. Čisto sva bila ganjena. Jaz sem tisto sliko nosila povsod in jo nenehno gledala, tako mi je bila lepa. Potem pa, ko sva prišla dol in ko sva jo prvič zagledala ... Tisto je bilo pa ...

Jure: Nepopisno. Jokala sva kot majhna otroka.

Katja: Ja. Bila sva tako iz sebe, da so naju vprašali, ali je kaj narobe, pa sva odvrnila: »Ne, samo srečna sva.« In spominjam se, da mi je, ko sem jo prvič vzela v naročje, tako lepo dišala. Nisem vedela, ali jo lahko stisnem in poljubim, koliko mi je dovoljeno, ali je zdaj že malo moja. Teh občutkov ne bom nikoli pozabila. Jaz ne vem, kako je, če rodiš otroka, ampak čustva, ki sem jih občutila takrat, so bila tako intenzivna, po drugi strani pa sem čutila tolikšno olajšanje. To je najin otrok! Kako je lep, kakšno srečo imava, da sva dobila prav takšnega otroka! In potem, na letu v Slovenijo, se spomnim tistega Juretovega pogleda. Solze so mu tekle in rekel je: »Končno, to je to. Najina je.«

Jure: In takrat mi je odleglo, da je ves ta »boj« za otroka za nama. To so bili res eni najlepših občutkov.

Katja: Še stokrat bi prehodila isto pot, samo da bi prišla do najine Iamare. In prav nič me ne moti, da je nisem jaz rodila, ker vidim, da je pri posvojitvi vse isto; isto pričakovanje, ista ljubezen, le pot je nekoliko drugačna. 

Še vedno pa sta povezana z Iamarino rojstno deželo; prek ustanove Toka Toka Žani z različnimi donacijami pomagata šoli v vasi in pediatrični kliniki v Gvineji Bissauu, prav tako imata stike z Iamarino biološko mamo. Katja, vi pa ste tudi ena od pobudnic kampanje Spregovorimo o neplodnosti, s katero želite pare ozaveščati o neplodnosti, jim ponuditi ustrezne informacije in podporo.

Jure: Ja, res je. Ker spoštujeva Iamarin izvor, želiva pomagati otrokom iz Gvineje Bissauu s šolanjem in ustrezno zdravstveno oskrbo. Letos jim s pomočjo dobrih ljudi prvič pomagamo z donacijo šolnin za 51 najbolj nadarjenih in socialno ogroženih otrok. Treba je vedeti, da je v tej državi okoli 50 odstotkov nepismenih ljudi, kar je ogromno.

Katja: V okviru kampanje Spregovorimo o neplodnosti pa ravno zdaj pripravljamo priročnik, v katerem bodo zajeti vsi potrebni podatki za pare, ki se soočajo z neplodnostjo. V sodelovanju s štirimi klinikami je na voljo tudi spletna stranwww.neplodnost.net. Izdali pa smo tudi knjigo Larimar – za vedno ljubljena, napisala jo je psihologinja Nataša Banko, ilustrirala sem jo jaz, ponuja pa smernice za odnos med starši in posvojenimi otroki.



Se je z Iamaro vajina bitka z neplodnostjo končala?

Katja: Ne razmišljava več o umetnih oploditvah. In ko gledam nazaj, se mi zdi, da je vse potekalo čisto prav. Še stokrat bi prehodila isto pot, samo da bi prišla do najine Iamare. In prav nič me ne moti, da je nisem jaz rodila, ker vidim, da je pri posvojitvi vse isto; isto pričakovanje, ista ljubezen, le pot je nekoliko drugačna. In tudi ti strahovi, kaj bo potem, ko posvojiš otroka, so nesmiselni. Mislim, da narava poskrbi za to, da se zaljubiš v svojega otroka. Čeprav Iamare nisem nosila pod srcem, jo nosim globoko v srcu.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE