Vprašajte strokovnjaka
Z možem se nisva nikoli zaljubila, najin zakon je kot posel
Z možem se nisva nikoli zaljubila. Spoznala sva se preko posla in ker sva se tu zares dobro ujela, sva kar spontano prešla v zvezo. Zgodilo se je na poslovni poti, čisto naravno, brez metuljčkov ali velikih besed in dejanj.
Zdaj sva skupaj že 25 let. Zadnja leta sicer vsak od naju živi po svoje in si dovoliva zakonsko svobodo, kar pomeni, da nobeden ne sitnari. Sicer si nisva nikoli zares postavila pravil ali povedala, kaj pričakujeva drug od drugega, kar nekako sva se sporazumela brez besed. Mož je do mene spoštljiv in vljuden, a, ravno zato, ker se ne pogovarjava o najinem odnosu, ne vem, kaj vse on počne, ko me ni. Od kolegov slišim, da jih zdaj mikajo mlajše, a da preveč stanejo, vendar ima moj mož dovolj, je preskrbljen, tako da mu to verjetno ne bi bila ovira.
Sama trenutno nimam zveze poleg moža, a sem nekako prazna in naveličana tega načina. Rada bi doživela še kaj, preden ostarim. Pred časom sem se vpisala na tečaje, kjer se učim duhovnih vaj. Vse bolj spoznavam, da živiva življenje, ki to ni. Imava vse, a ni tistega pravega občutka. Da nekomu pripadam. Možu sem omenila razhod, in se strinja. Kot bi šel v trgovino po kruh. Takoj je bil za.
Otrok skupnih nimava, jaz imam enega od prej. Ne vem. Počutim se samo. In sploh ne vem, s kom sem toliko let živela. Mogoče naju je najina svoboda uničila. Ne vem več, ali sem sploh še sposobna biti v normalni zvezi z normalnim načinom življenja. Prosim vas za komentar in nasvet. Ali je že prepozno? Naju je udobje uničilo, kot pišete strokovnjaki?
Naveličana
