Z možem se nisva nikoli zaljubila, najin zakon je kot posel

Z možem se nisva nikoli zaljubila. Spoznala sva se preko posla in ker sva se tu zares dobro ujela, sva kar spontano prešla v zvezo. Zgodilo se je na poslovni poti, čisto naravno, brez metuljčkov ali velikih besed in dejanj.

Zdaj sva skupaj že 25 let. Zadnja leta sicer vsak od naju živi po svoje in si dovoliva zakonsko svobodo, kar pomeni, da nobeden ne sitnari. Sicer si nisva nikoli zares postavila pravil ali povedala, kaj pričakujeva drug od drugega, kar nekako sva se sporazumela brez besed. Mož je do mene spoštljiv in vljuden, a, ravno zato, ker se ne pogovarjava o najinem odnosu, ne vem, kaj vse on počne, ko me ni. Od kolegov slišim, da jih zdaj mikajo mlajše, a da preveč stanejo, vendar ima moj mož dovolj, je preskrbljen, tako da mu to verjetno ne bi bila ovira.

Sama trenutno nimam zveze poleg moža, a sem nekako prazna in naveličana tega načina. Rada bi doživela še kaj, preden ostarim. Pred časom sem se vpisala na tečaje, kjer se učim duhovnih vaj. Vse bolj spoznavam, da živiva življenje, ki to ni. Imava vse, a ni tistega pravega občutka. Da nekomu pripadam. Možu sem omenila razhod, in se strinja. Kot bi šel v trgovino po kruh. Takoj je bil za.

Otrok skupnih nimava, jaz imam enega od prej. Ne vem. Počutim se samo. In sploh ne vem, s kom sem toliko let živela. Mogoče naju je najina svoboda uničila. Ne vem več, ali sem sploh še sposobna biti v normalni zvezi z normalnim načinom življenja. Prosim vas za komentar in nasvet. Ali je že prepozno? Naju je udobje uničilo, kot pišete strokovnjaki?

Draga gospa,

ko se sprašujemo, kaj je bistvo in osnovna poanta življenja, v različnih življenjskih obdobjih na to prejmemo raznolike odgovore. A vselej lahko rečemo, da je rdeča nit vseh teh vprašanj naš notranji svet in naše počutje v njem. Torej, ključnega pomena je, kako se v neki situaciji počutimo in se, skladno s tem, razvijamo. Nekdo je lahko srečen z nekom celo življenje in nima večjih stremljenj in potreb. Nekdo drug v sebi nosi nemir in ne najde mesta, kjer bi se počutil doma. In skladno s pestrostjo človeške nravi iščemo in si ustvarjamo okoliščine, ki nam bolj ali manj ustrezajo.

Kot pišete, se je vaš zakon zgodil spontano, brez viharnih čustev in je bil že v samem izhodišču racionalno poslovno naravnan. Kot opisujete, se v letih ni kaj dosti spremenilo, razen tega, da sta na neki točki prav tako brez večjih razprav dorekla »dvojno« življenje, kjer lahko vsak od vaju počne, kar želi. Za poslovni odnos velja, da nas vežejo pogodbena razmerja in poslovna etika, in zakon je v tem oziru prav tako odnos, ki ga vežejo zaobljube. Težava tu je morda v tem, da nista nikoli natančneje dorekla, kaj ta vajina »zakonska svoboda« pomeni. Omenite mlajše ženske, sami pa ste v zrelejših letih, trenutno brez dodatne zveze. To, da ima, kot sklepate, vaš mož razmerja z mlajšimi ženskami, morda sodi v njegovo razumevanje vajinega »zakonskega pogodbenega razmerja«. Kako ga razumete sami, niste zapisali.

Pravite pa, da pogrešate pristnost, bližino, povezanost in pripadnost. Nedvomno drži, da smo ljudje različno inteligentni. In kar se tiče čustvene inteligence, se morda šele kot vrsta učimo jezika čustvene abecede. Seveda so nekateri ljudje veliko bolj empatični in subtilni, a svet, v katerem živimo, gradi na naših materialnih jazih, duhovni vidiki pa se pogosto zanemarjajo. Pri vas se pokaže, da vas je pot »duhovnega iskanja« ozavestila do te mere, da vas vse bolj zanima vaš notranji svet. Kot pišete, ste premožni, torej ste mnogo let vlagali čas in napor za pridobivanje izkušenj in znanj o minljivem, materialnem svetu. A človek je veliko več kot materialni jaz. In ljubezen globlja in zahtevnejša od postavitev parametrov skupnega življenja, torej imetja in žetja. Bistvo ljubezni dveh je, da govorita jezik ljubezni, kar pomeni, da se podpirata in ujemata na mnogih ravneh. Da skupaj raziskujeta življenje in vse dimenzije čudežev, ki se skrivajo v majhnih stvareh in pozornostih. In ta stik, to duhovno povezanost nadgrajujemo vsak dan; z objemi, pogovori, dotiki, ljubljenjem …

Svetujem vam, da se z možem odkrito pogovorita. Tudi njemu pripada srčna ljubezen in če morda še nikoli ni slišal za drugačne vidike sočutnega odnosa z žensko ali razmišljal o tem globlje, bo zagotovo na novo definiral te pojme, saj ga boste »prebudili« s svojimi uvidi. Ločitev ste predlagali vi, kar je dokaj pogosteje; moški se dostikrat sprijaznijo in težje »podrejo, kar so zgradili«, četudi je struktura majava in so v njej nesrečni. Vi ste se začeli spreminjati, saj je vaša duša poiskala pot mimo vaše volje. Soočila vas je s praznino, ki je tu, da se pozdravi. Seveda se lahko obrnete po pomoč k svetovalcem, ki vam bodo pomagali pri odkrivanju sebe. Srečno!