A naj dvigne roko, komur ni padla čeljust ob spremljanju prenosa finala svetovnega nogometnega prvenstva v Rusiji. Pravzaprav se je ob posnetkih hrvaške predsednice Kolinde Grabar-Kitarović – na tribuni stadiona v Moskvi in kasneje na zelenici med slovesno podelitvijo priznanj so jo kamere lovile (in seveda ujele), kako se v prepoznavnem rdeče-belem dresu na krilih Ognjenih prepušča eksploziji čustev – zganil ves svet. Mreža njenih oboževalcev na družbenih omrežjih se je razširila bliskovito. In da, komentarji so bili pohvalni. Všečkane so bile scene slavja (ali častno sprejetega poraza), kako do kože premočena hrvaška predsednica evforično razdaja objeme in poljube najprej vsem svojim srebrnim nogometašem, potem še nogometašem Francije in nazadnje poljubi še pokal svetovnih prvakov.

Tako se nabirajo simpatije, privrženci, podpora, glasovi. Tu je na mestu popolna primerjava med športom in politiko: oboje je biznis, velik biznis! 

Si hrvaška predsednica zasluži zlato kolajno za sproščenost? Ljudem je očitno všeč, da so državniki človeški, odprti in ne politično zadržani, no, vsaj ko gre za najpomembnejšo stvar na svetu in druge postranske. Ali je vendar šla v razposajenosti predaleč in se je preveč razgalila – in to na največjem, svetovnem odru? Janja Božič Marolt, predsednica Inštituta za raziskovanje trga in medijev Mediana, za Ono nedvoumno pove: »Vse za Ognjene, domovino in glasove na predsedniških volitvah, ki bodo prihodnje leto, bi lahko bil najkrajši opis vedenja hrvaške predsednice Kolinde Grabar-Kitarović. Izstopajoče pojavljanje z modnimi dodatki rdeče-bele šahovnice v družbi največjih je obšlo naše kraje že na srečanju Nata, na fotografiji s Trumpom.« Sogovornica spomni, da je hrvaški Story ekskluzivno objavil njen emotivni fotodnevnik po tekmah z Dansko in Rusijo, tudi iz slačilnice hrvaških nogometašev, kar je postal viralni hit. »Pozirala je z Medvedjevim in Infantinom. Menim, da je že vse opisano bilo vrhunec, vsako priložnost je izkoristila sebi in volilni podpori v prid. Vrhunec, ki se je kar nadaljeval v boju za prvo mesto in simpatiziranju z Macronom. Zakaj pa ne, tudi on je navijal sproščeno, po moško – pa se verjetno nihče ne sprašuje, ali mu pritiče. Že samo dejstvo, da so jo spremljale kamere, lahko je ne bi, pove vse: njena igra je bila v koraku z igro njenih nogometašev – zmagovita in srce parajoča! Tako se nabirajo simpatije, privrženci, podpora, glasovi. Tu je na mestu popolna primerjava med športom in politiko: oboje je biznis, velik biznis!«


Foto: AFP


Biznis se je treba znati iti. V politiki si tudi znati prizadevati za priljubljenost. Z aktivnostmi, ki zadenejo tako razum kot čustva. In pri tem ostati prepričljiv. Avtentičen. Vsi tega ne obvladajo. »Kitarovićeva je profesionalka! Ima Natovo šolo, zdaj pa krmari med izzivi domače politike, zlasti s prizadevanjem za zajezitev odseljevanja mladih, med vplivi ZDA in Rusije, ki je v Agrokorju. Ni ji lahko. GDP na prebivalca, denimo, je štirikrat nižji kot pri nas,« oriše Janja Božič Marolt. In doda: »Uspelo ji je zaigrati mater naroda do popolnosti, morda celo malce čez. Težko rečem, ali je pri njej prevladala njena nrav ali profesionalizem. Tako kot veliki uspehi niso stvar naključij, tudi velike igre niso stvar spontanosti. Kitarovićeva je izrazila sebe na njej značilen način.«