Prim. Vojko Didanovič, dr. med.

Verjeti v svojo ozdravitev je odločilno

Previharjena življenjska pot bi ga lahko vrgla na snežne strmine, morske valove, atletske stadione ali velodrome; lahko bi postal vrhunski smučar, deskar, atletski prvak, kolesarski šampion. Svet presežkov, samodiscipline, prizadevnega dela in adrenalina mu je domač. Izbral je medicino in prisegel Hipokratu. Vojko Didanovič, Delova osebnost leta, se od mladih let napaja z izzivi. Obsedenega s športom ga je življenje pripeljalo k operacijskim mizam, kjer rešuje zapletene primere po poškodbah glave in vratu, rakaste spremembe ustne votline, nosu, prirojene deformacije itn. Tako v vrhunskem športu kot pri posegih v človeško telo so potrebni brezhibnost, perfekcionizem, pogum. Naključij ni, popravni izpiti niso zaželeni, štejejo popolnost, izkušnje in veliko znanja.

Foto: Mavric Pivk

Ste zelo samokritični, nikoli povsem zadovoljni. »Vedno je lahko še bolje,« pogosto rečete. Gre to pripisati športnemu duhu, ki živi v vas, ali stroki, ki ste ji zavezani – rekonstruktivni kirurgiji obraza, kjer štejejo detajli, teženje k optimalnim izboljšavam?

Gre za preplet obojega. Perfekcionizem me navdihuje tako pri športu kot v medicini, je vodilo napredka. Zato smo danes dosegli to raven razvoja in dosežkov, bodisi v športu bodisi medicini. Teženje k popolnosti je sicer lahko videti zelo trdo in neizprosno, a izkušnje so tiste, ki ti pomagajo začrtati meje. Pri doseganju rezultatov si je vendarle treba postaviti objektivna merila. Tudi za dosežek v medicini je potrebnih več različnih dejavnikov: kirurško delo, stadij bolezni, splošno zdravstveno stanje pacienta, tako da idealno vedno ni dosegljivo. Idealno je sovražnik dobrega, pogosto se moramo zadovoljiti z zadnjim – dobrim. Naj navedem primer: ko je nekdo že osem ur na operacijski mizi in je pri tem izgubil že precej krvi, se ob tehtanju, ali bi zaradi dodatne korekcije še nadaljevali poseg, zaradi morebitnega pooperativnega zapleta na določeni točki raje ustavimo. Kdaj je nekaj dobro, povedo izkušnje – kirurgije se ne da učiti le iz knjig.

Ponoči se mi redno dogaja, da se prebujam in razmišljam, ali sem pravilno ravnal pri operaciji. Športno udejstvovanje mi je pri tem vsekakor v pomoč; veliko je že to, da prikolesarim do službe in nazaj domov, da prevetrim misli in samega sebe. 

Do zdravnikov in njihovega opominjanja imamo ljudje zelo ambivalenten odnos. Bolezni se bojimo kot hudič križa, tudi zdravnikov se otepamo, ko pa vas potrebujemo, ste za nas bogovi. Kako vi doživljate to razdvojenost v družbi, večni minus in plus?

Ko smo zdravi, imamo sto želja in nočemo niti slišati za zdravnika, ko pa zbolimo, si želimo le eno: da bi bili spet zdravi. Preventiva je vsekakor pomembna in prav je, da vemo, kako lahko preprečimo določeno bolezen, vendar je v dandanašnji poplavi vseh mogočih informacij, tudi s področja zdravja in medicine, treba ločevati med strokovnimi in nepreverjenimi viri. Ko ljudje zbolijo, začnejo ceniti svoje zdravje, zato je odnos do zdravnika, ki ti bo povrnil zdravje, vedno emocionalen. Poskrbeti je treba, da je tudi realen. Predvsem pa mora biti iskren.



Vaše področje – maksilofacialna in oralna kirurgija – je zelo specifično. Ste eden redkih, ki ima dve specializaciji. Oskrbujete poškodbe in izvajate kirurško ter plastično korekcijo pridobljenih in prirojenih anomalij v predelu glave in vratu, zdravite rakasta obolenja. Domnevam, da je v Sloveniji malo takšnih strokovnjakov.

Menim, da smo v Sloveniji na področju onkološke in rekonstruktivne kirurgije glave in vratu na zelo visoki ravni. Nedvomno lahko pacientom s takšnimi obolenji omogočimo vrhunske rezultate, tako kot jih lahko samo v najbolj razvitih državah. V svetovnih krogih so nad našimi dosežki navdušeni. V Sloveniji imamo tri institucije, kjer izvajajo omenjeno kirurgijo glave in vratu: Otorinolaringološki oddelek v Ljubljani in Mariboru, Oddelek za maksilofacialno kirurgijo in Onkološki inštitut, kjer izvajajo obsevanja in kemoterapije. Rekonstruktivna kirurgija je pri nas vrhunska še iz časa plastičnega kirurga dr. Marka Godine, razvijati se je začela v poznih 70. in na začetku 80. let preteklega stoletja, ko je postala ena vodilnih v svetovnem merilu in taka ostala vse do danes. Specializacija za maksilofacialno kirurgijo traja sedem let; kandidati morajo po evropski direktivi pred specialističnim izpitom končati še vzporedno fakulteto (študij medicine oziroma stomatologije). Specialistično področje se je začelo razvijati na začetku 20. stoletja, ko sta takšne primere obravnavala zobozdravnik in splošni zdravnik; zlasti v prvi svetovni vojni sta ranjence oskrbovala v duetu. Do današnjih dni je naredilo skokovit razvoj. Je pa Slovenija majhna država in je zato število strokovnjakov, ki se ukvarjajo z določenim področjem, vedno omejeno.

V operacijski dvorani se pravzaprav umirim. Ko sem enkrat tam, vem, da drugega ni in da me ne bodo motili telefonski klici, tudi cukanja za rokav ne bo. Tam delam to, kar znam in kar počnem že 30 let. 

Končati vaš delovni dan ni isto kot zaključiti blagajno, zapreti vrata pisarne, parkirati avtobus v garažo ... Podobe pacientov, zlomljenih ličnic, čeljusti, različnih poškodb in veliko prelite krvi se v vaših možganih še naprej procesirajo. Kako se izklopite? Nekateri potrebujejo meditacijo, drugi veliko spanca, tretji rekreacijo, nekateri mir in tišino ...

Zame je na prvem mestu šport, ki me že vse življenje spremlja. To je moj izklop. Vseh posameznih primerov, medicinskih posegov, ki sem jim priča, ne morem preprosto izklopiti, nekako jih nesem s sabo, domov. Dobro je imeti zdrav odmik, vendar vedno ni mogoče. Težko je po eni strani sporočiti pacientu slabe novice in ostati z njim empatičen, po drugi strani pa vse skupaj izklopiti. Če gre denimo za daljšo in naporno operacijo, je temu primerno tudi stres večji. To se zelo spreminja ekvivalentno s starostjo; ko si mlajši, imaš s tem nekoliko manj težav, laže poiščeš ventil, ki te odvrne od miselnega naprezanja, z leti pa to breme žal postaja večje.

Ljudje se iz rutine navadno »iztirimo« le občasno (ko imamo javni nastop, smo pred zahtevnim izpitom, obiščemo adrenalinski park ipd.). Vi imate dnevno opravka z veliko zahtevnejšimi izzivi – pri tem se prelije veliko adrenalina. Kako to občuti vaš organizem? Koliko časa po operaciji potrebujete, da se spet umirite, sprostite in vam kri normalno steče?

V operacijski dvorani se pravzaprav umirim. Ko sem enkrat tam, vem, da drugega ni in da me ne bodo motili telefonski klici, tudi cukanja za rokav ne bo. Tam delam to, kar znam in kar počnem že 30 let. Sama operacija niti ni tako stresna, stresni so določeni segmenti pri operativnem posegu. Zelo napeti trenutki so na primer, ko se resecira tumor in pride do večjih krvavitev in ko nato preverjamo, ali smo vse potrebno odstranili. Enako velja za rekonstruktivno kirurgijo, ko dvignemo reženj in ga nato na novo postavimo na njegovo mesto ter poskrbimo za prekrvitev. Zame je to vedno zelo poseben trenutek, na katerega se še nisem navadil. V teh dolgih operativnih posegih se tudi napetost stopnjuje, zato je ključna sestava dobre ekipe, v kateri uspešno sodelujemo, tako na medčloveški kot strokovni ravni. Čez dan se, razumljivo, nakopiči precej stresa in adrenalina in navadno je treba kar nekaj ur po operaciji, da se ponovno preklopiš v resničnost. Ponoči se mi redno dogaja, da se prebujam in razmišljam, ali sem pravilno ravnal pri operaciji. Športno udejstvovanje mi pri tem vsekakor zelo pomaga; veliko je že to, da prikolesarim do službe in nazaj domov, da prevetrim misli in samega sebe. Na daljši rok pa potrebujem dopust, ko se po nekaj dneh tudi dejansko izklopim in za nekaj časa odmislim strokovna vprašanja.



Aldous Huxley, veliki vizionar in avtor antiutopične novele Krasni novi svet, ki se je v mladosti resneje spogledoval s svetom znanosti, je nekoč izjavil: »Človek verjame v stvari, ker je predestiniran, da verjame vanje.« Morda kdaj razmišljate, da se na določeni točki življenja prepričamo tudi o svoji bolezni? So denimo ljudje, ki imajo fiksno idejo, da bodo umrli za rakom, potem pa umrejo zaradi srčnega infarkta?

Psihosomatika je vsekakor zelo pomembna, ne verjamem pa v homeopatijo, zdravilne veščine ali zdravila, za katera ni dokazov, da imajo zdravilni učinek. Placebo in psihosomatika absolutno igrata veliko vlogo; to, da ljudje verjamejo v svojo ozdravitev in da se ne vdajo negativnim mislim, da ta ni več verjetna, je odločilno. Prepričanja, da bom zbolel in umrl za isto boleznijo, kot so moji predniki, ne odobravam. Pozitivna drža nedvomno dvigne posameznikov imunski odziv in izboljša kakovost življenja. Upoštevati je treba, da sta se kakovost življenja in medicina precej spremenili: danes o postopkih zdravljenja vemo veliko več, kot smo vedeli pred 30 leti, tudi prepoznati znamo veliko več znakov različnih obolenj. Korak, ki ga je naredila medicina, je tako rekoč nepredstavljiv. O rekonstrukciji nosu bi še pred nekaj desetletji lahko zgolj sanjali, čeprav vemo, da so podobne posege – transplantacije kože s čela – delali že v stari Indiji pred 2500 leti, ko ni bilo ne kirurgije ne lokalne anestezije.

Če govorimo o onkologiji, naj izpostavim, da obstajajo ocene, po katerih je približno 80 odstotkov rakavih obolenj povzročenih z okoljskimi dejavniki, ki bi jih lahko preprečili (kajenje, alkohol, izpostavljenost rakotvornim snovem itn.). Dvajset odstotkov rakov je endogenega izvora; nastanejo zaradi poškodovanega genskega materiala ali različnih mutacij. Še vedno imamo torej dovolj manevrskega prostora, da bi preprečili rakava obolenja in izboljšali kakovost življenja. Avtosugestija pri nastanku raka nima pomena. Glede na to, da se življenje daljša, pa se seveda povečuje tudi možnost, da vsak od nas zaradi raka zboli.

Zdravstveni delavci v resnici nimamo dosti skupnega z zdravstveno politiko in ne odločamo o tem, kaj je plačljivo in kaj krije zdravstvena zavarovalnica. Zaradi neurejenega zdravstvenega sistema se je po nepotrebnem sprožil tudi konflikt med zdravniki in pacienti. 

Se vam zdi, da Slovenci skrbimo za svoje zdravje in v tem duhu vzgajamo otroke ali pa je skrb za zdravo življenje modni slogan? Resnici na ljubo nam namreč vedno primanjkuje časa, ne znamo se ustaviti, si vzeti pol ure za sprehod, pogovor ali zasaditi svoje vrtnine, da bi se zdravo prehranjevali.

Menim, da se v Sloveniji gibljemo med dvema skrajnostma in da nam manjka zlate sredine. To velja tako v svetu odraslih kot pri otrocih. Nekateri so premalo aktivni in preživijo preveč časa pred računalniškimi zasloni, spet drugi pa so preveč aktivni, živeč v obsesiji, da bodo postali najboljši športniki, ohranili najboljše zdravje itn. Naloga celotne družbe je razviti zdrav odnos do fizične aktivnosti in zdravega življenjskega sloga, ravno zato, da bi ozavestili pomen obojega in znali ločevati med tem, kdaj bomo delali in kdaj se bomo zabavali.

Na slovesni prireditvi v Cankarjevem domu ob razglasitvi Delove osebnosti leta ste dejali, da je v Sloveniji veliko negativne energije v odnosu do zdravstva. V zelo kratkem obdobju se je nakopičilo precej negativnih izkušenj (primer Radan, zapleti na pediatrični kliniki), ljudje postajajo nezaupljivi. Izjemen dosežek, nedavna rekonstrukcija nosu, ki ste jo opravili z dr. Urošem Ahčanom in je prvi tak poseg v svetu, razdira razloge za negativizem. Je vodilo in vzor za razvoj ter napredek v slovenski medicini in motivator za obnovo zaupanja.

Prepričan sem, da imamo Slovenci zelo dobro medicino in nam ne manjka strokovnjakov, ki požrtvovalno in uspešno opravljajo svoje delo. Je pa res, da imamo neurejen zdravstveni sistem, ker od osamosvojitve Slovenije na ravni politike in zdravstvenega menedžmenta še vedno ni bilo sklenjenega jasnega dogovora, kakšen zdravstveni sistem si pravzaprav želimo in kako ga bomo zagotovili. Zdravstveni delavci v resnici nimamo dosti skupnega z zdravstveno politiko in ne odločamo o tem, kaj je plačljivo in kaj krije zdravstvena zavarovalnica. Zaradi neurejenega zdravstvenega sistema se je po nepotrebnem sprožil tudi konflikt med zdravniki in pacienti. Naloga zdravnikov in medicinskih sester je strokovno in kakovostno opravljanje dela. Pred novim letom je v UKC Ljubljana potekala slovesnost ob razglasitvi izjemnih dosežkov v medicini za leto 2018 (rekonstrukcija nosu, vsaditev slušne elektrode v centralni živčni sistem, presaditev pljuč, minimalno invazivna vstavitev srčne zaklopke itn.). Teh dogodkov je bilo lani 40, skoraj vsak teden eden. Vse to potrjuje, da smo navsezadnje vrhunska medicinska ustanova v svetovnem merilu, čeprav iz ozadja na nas neupravičeno pada senca zaradi nerazčiščenih dilem, ki so domena zdravstvene politike.



Pripravljate se že na nov kirurški poseg rekonstrukcije nosu iz kosti in mehkih tkiv. Lahko na kratko predstavite, kateri odvzemni predeli človeške kože so poleg nadlakti še primerni za takšne presaditve in rekonstrukcije?

Lahko so na roki, nogi, medenici, hrbtu, čelu, pri čemer ima odvzem mehkega tkiva ali kosti z navedenih predelov vedno svoje funkcionalne posledice. O tem se s pacientom pred posegom tudi natančno pogovorimo in v skladu z njegovo željo in dejavnostjo, ki ji je zavezan, izberemo optimalen odvzemni predel. Če denimo nekdo opravlja težja fizična dela in je pri svojem delu zelo odvisen od moči in mišic v rokah, poiščemo namesto roke drug predel. Presajamo vedno tkiva, ki imajo lastno prekrvitev. Brez prekrvitve je mogoče presajati le tanke sloje kože, manjše delce kosti itn.

O smrti se je s pacienti treba pogovarjati, kakor tudi o življenju, kakovosti življenja in tem, kaj bo ozdravitev za sabo prinesla. Zato bolnikom in družini ob predstavitvi bolezni in zdravljenja ne govorimo o smrti, ampak o zdravljenju in predvsem o kakovosti življenja oziroma ceni preživetja. 

Za konec še o neizbežnem: smrti. Pri svojem poklicu se z njo pogosto srečujete. Je del naravnega ciklusa, vendar smrti in izgube bližnjega pravzaprav nikdar zares ne prebolimo. Menite, da se je o smrti treba pogovarjati, da bi tako tudi bolje razumeli življenje? Kako poteka dialog med življenjem in smrtjo pri vašem poklicu?

O smrti se je absolutno treba pogovarjati. Je sestavni del življenja in slehernega področja v medicini, sploh če govorimo o onkološki kirurgiji. Po splošni statistiki umre približno 50 odstotkov bolnikov z rakom, približno 50 odstotkov pa nam jih uspe pozdraviti. O smrti se je s pacienti treba pogovarjati, kakor tudi o življenju, kakovosti življenja in tem, kaj bo ozdravitev za sabo prinesla. Zato bolnikom in družini ob predstavitvi bolezni in zdravljenja ne govorimo o smrti, ampak o zdravljenju in predvsem o kakovosti življenja oziroma ceni preživetja. V kirurgiji glave in vratu so namreč pogoste velike spremembe po operaciji, ki vplivajo na bolnikovo življenje. Če moramo npr. odstraniti nos, oko, spodnjo ali zgornjo čeljust, jezik, ima vsak tak poseg svoje posledice. Z bolniki se veliko pogovarjamo, kakšne bodo funkcionalne posledice zdravljenja in kaj jim kirurgija trenutno lahko ponudi za izboljšanje življenja. Ne zdi se mi pa smiselno govoriti o odstotkih in možnostih preživetja, saj nihče ne more zanesljivo vedeti, v katero skupino bo padel že pred začetkom zdravljenja. Ko je čas za smrt, jim zagotovimo pomoč in pogovor tudi o smrti. Menim, da je tudi v Sloveniji, kot v nekaterih drugih razvitih državah, že prišel čas, ko lahko rečemo, da je tako družba kot paliativna medicina dovolj razvita, da se bomo kmalu lahko pogovarjali tudi o asistirani smrti in evtanaziji.

Nam lahko zaupate, kako poklic zdravnika, daljšo odsotnost zaradi obveznosti in nenehne poklicne izzive združujete z družinskim življenjem?

Žena in 17-letna hči sta vajeni moje odsotnosti, ker imata polno svojih obveznosti in je verjetno niti ne čutita pretirano. Skupni čas je večer, ko se zberemo ob obroku, ter prosti vikendi in dopusti. Skupnega časa ni veliko, se pa trudimo, da ga čim bolj izkoristimo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE