Vlasta Veselko in Emiliano Alcaraz: Za ženske je danes velik izziv prepustiti se

Vlasta Veselko je Slovenka, ki je na ulicah Buenos Airesa spoznavala globine argentinskega tanga, Emilian Alcaraza pa Argentinec, ki je opustil študij medicine, da je sledil notranjemu glasu, ki mu je narekoval popolnoma drugačno usodo. Spoznala sta se v Buenos Airesu, kjer ju je povezal tango, ki ga še danes živita in poučujeta.

Ko jo je zagledal v parku Lezama, je brala, ob pogledu na njene lepe dolge vitke noge je pomislil, »oh, kako lepa ženska«. Ko je prvič zaplesala z njim, je drhtela, saj jo je v objemu držal izjemni učitelj, profesionalec. Letošnjega oktobra sta na delavnicah v Ljubljani in Mariboru delila svojo ljubezen do tanga z nadobudnimi tečajniki. 

Vlasta, Emiliano, najprej naj povemo, kako smo se lani spoznali, ker to razkrije veliko o vajinih osebnostih.

Vlasta: Šla sva na Rožnik, nato na čaj, in ko sem se vrnila s stranišča, Emiliana ni bilo od nikoder. Malo pred tem mi je razlagal, da želi sodelovati s fotografom.

Emiliano: V mislih sem sicer načrtoval, da to izpeljem, ko bi se vrnil v Berlin.

Vlasta: In nato je spoznal vas, ko ste ravno nekoga fotografirali. Sama nikoli ne bi pristopila. Emiliano je zelo odprt za okoliščine, ki mu jih prinaša življenje. Tudi sama sem začela to vaditi, navdihnjena pri njem. Na cesti se večkrat nasmehnem naključnemu mimoidočemu. Neverjetno, kako ljudje to lepo sprejmejo.

Emiliano: Moji domači, prijatelji so mislili, da se mi je zmešalo, ko sem se odločil opustiti študij in se preseliti v Buenos Aires. Odšel sem brez denarja, s strahovi, a obenem sem v srcu čutil neverjetno silo. Prve tedne v velikem mestu sem se zvečer vračal v revno najeto sobo, jokal sem kot otrok, skrbelo me je za prihodnost. 

Druži vaju ljubezen do tanga. Kaj vama osebno pomeni ta ples?

Vlasta: Tango je moj način življenja, gre za komunikacijo in povezanost. Zame sta to tudi najmočnejši značilnosti tega plesa.

Emiliano: Odvisno od obdobja. Enkrat samozdravljenje, drugič boljše zavedanje, vedno pa je moje orodje za povezanost s samim seboj in obenem z ljudmi na moji poti.

Kdaj sta se prvič srečala s tangom?

Vlasta: Ko sem pred leti kot plesalka sodobnega plesa v Ljubljani sodelovala pri nekem plesnem projektu, me je sostanovalec povabil na milongo (prireditev, na kateri se pleše samo tango, op. p.). Sprejela sem vabilo, čeprav do triintridesetega leta nisem imela nikakršnih izkušenj z družabnimi plesi. Tudi ven običajno nisem hodila, saj sem si zelo mlada ustvarila družino in mi je bilo družinsko življenje prioriteta. Bila je izredno zanimiva izkušnja. V nekem trenutku sem le hodila, z rokami, položenimi na prsi zelo prijaznega plesalca. Hodila sva v krogu, ves čas sem imela zaprte oči. Moje telo, moj um, celotno bitje je vibriralo.

Emiliano: Začelo se je z žensko, ki me je prosila, ali bi hodil z njo na plesni tečaj. Imel sem 23 let in prej nisem nikoli zares plesal, če izvzamem skakanje po hiši ob gledanju videospotov Michaela Jacksona. V šoli sem treniral ragbi in sem, ker so bili vsi večji in močnejši od mene, tam vadil, kako pobegniti, sicer bi me poteptali. (smeh) Morda se mi je ravno zato leta kasneje, ko sem prišel na prve ure tanga, zdelo tako zelo lahkotno … 

Vlasta: Ko sem začenjala, sem rekla, »ne, ne, pri meni gre samo za ples«, a po nekaj letih sem dopustila, da začutim tudi seksualno energijo, ki je zdrava in jo je igrivo uporabiti v plesu, ne da bi jo bilo treba prenesti v kakršno koli nadaljevanje odnosa, ter nima nič s tem, da bi bil dejansko intimen s svojim plesnim partnerjem. Gre za življenjsko energijo. 

Kje je to bilo?

Emiliano: V mestu Tucuman v severni Argentini. Tam sem odraščal.

Veliko ljudi povezuje argentinski tango s spolnostjo, češ da gre za intimni odnos v obliki plesa.

Vlasta: Zagotovo gre za zelo intimen ples in veliko je odvisno od partnerja, s katerim deliš objem. Če naredi tisti klik, lahko deliš več. Lahko je zelo čutno, seksualno, tiste minute, kolikor traja ples. Menim, da so ravno ti globoki občutki tisto, kar ljudi najbolj privlači pri tangu. Ko sem začenjala, sem rekla, »ne, ne, pri meni gre samo za ples«, a po nekaj letih sem dopustila, da začutim tudi seksualno energijo, ki je zdrava in jo je igrivo uporabiti v plesu, ne da bi jo bilo treba prenesti v kakršno koli nadaljevanje odnosa, ter nima nič s tem, da bi bil dejansko intimen s svojim plesnim partnerjem. Gre za življenjsko energijo.

Emiliano: Tango je orodje, ki nam ga je dalo življenje. Zavestno se odločamo, kaj bomo z njim storili. Nekaterim ustreza spolnost kot v pornofilmih, drugi so za ljubljenje in izražanje svoje ranljivosti. Vse je odvisno od osebe, ki orodje uporablja. Sami ustvarjamo svojo resničnost. Nekateri se vpišejo na tečaj tanga, ker v njem vidijo šport. Spet drugi iščejo beg, čeprav se tega največkrat ne zavedajo.

Se je to zgodilo tudi vam?

Emiliano: V tangu sem doživel različne faze. Prej sem bil veliko v glavi. Ni važno, s čim se ukvarjamo, zunanji svet je vedno odsev našega notranjega sveta. Če v sebi hitiš, boš tako tudi plesal. Moj tango je bil zato drugačen. Naša vibracija se v življenju spreminja. Tako je pred leti na moja vrata potrkal panični napad. Takrat sem se začel zavedati, da nisem bil sposoben živeti prisoten v trenutku. V sebi sem imel veliko strahov, dvomov. Ko se z njimi soočiš, jim pogledaš v obraz, se kar naenkrat vse spremeni. Spremeni se tvoj notranji svet, spremeni se tvoj zunanji svet.

Čuti se, da je tango vajin način življenja …

Vlasta: Ko je tvoje delo tvoja strast, sploh ni pomembno, kaj počneš! Zelo sem hvaležna, da lahko živim od plesa. Ni pa vedno lahko, daleč od tega.

Emiliano: Tango razkrije vse. Dandanašnji problem je, da družba zahteva veliko moške energije, tako so se je močno navzele tudi ženske. Prav zato jih veliko, ko pridejo na učenje tanga, ne more in ne zna slediti. Za ženske je danes velik izziv prepustiti se, ostati v trenutku, čutiti in ne oditi. 

Bi rekli, da imate srečo, ker počnete nekaj, kar tako zelo ljubite?

Vlasta: Ne, ne gre za srečo. Gre za odločitve, vztrajnost in pogum. Pogum, da sprejmeš odločitve. (smeh) Zavedam se, da nisem najboljša plesalka na svetu, a to sem jaz. Bila sem dovolj trmasta, da sem sledila svojim željam. Poznam veliko izjemnih plesalk, ki tega niso storile, pristale so v načinu življenja, ki se na prvi pogled zdi lažji. V bistvu pa je najlaže, da počneš nekaj, v čemer uživaš, pa čeprav je manj varno in mogoče manj dobičkonosno. Kljub temu menim, da je moje življenje zelo zelo bogato.

Emiliano: Študiral sem medicino in bil izgubljen. Poskušal sem najti kaj, kar bi me izpopolnjevalo, a tega nisem našel. Potem sem naletel na tango. Moji domači, prijatelji so mislili, da se mi je zmešalo, ko sem se odločil opustiti študij in se preseliti v Buenos Aires. Odšel sem brez denarja, s strahovi, a obenem sem v srcu čutil neverjetno silo. Prve tedne v velikem mestu sem se zvečer vračal v revno najeto sobo, jokal sem kot otrok, skrbelo me je za prihodnost.

A to se je hitro spremenilo, kajne?

Emiliano: Veliko hitreje, kot sem pričakoval. Upal sem, da bom v dveh letih postal učitelj tanga, a sem že po nekaj mesecih dobil delo kot ulični plesalec in nepričakovano dobro služil. Počutil sem se kot najsrečnejši človek na svetu, saj sem lahko plesal v meki tanga. Vse se je nato dogajalo hitro in v moje dobro.

Kako to, da ste se odločili preseliti v Berlin?

Emiliano: Zaradi ženske. (smeh) V Buenos Airesu sem se zaljubil v žensko, povabila me je k sebi v Berlin in nato sem se zaljubil še v mesto.

Menita, da lahko nekdo, ki ni odraščal s tangom, ki ni bil del njegove kulture, začuti bistvo tega plesa?

Vlasta: Tri leta sem preživela v Argentini in ko hodiš po ulicah Buenos Airesa, začutiš, kaj je tango. Nekoč me je gospod v trgovini z zdravo prehrano vprašal, kaj kot tujka počnem v njihovem mestu. Kar malce me je presenetil njegov odziv: »Plešete tango? Tango je poceni, za neizobražene, revne …« Tudi v Argentini ga marsikdo ne čuti. Sicer pa so Argentinci zgodovinsko gledano Evropejci. Tango je bil večkrat pregneten v Evropi, Argentina je najbolj evropejska dežela v Latinski Ameriki. Zato se pri nas z lahkoto povežemo z melanholijo, domotožjem, neizpolnjeno ljubeznijo tanga. Razlika je mogoče v tem, da mi nismo tako topli, odprti …

Emiliano: Radi rečemo, da so ti in ti odprti, oni drugi zaprti. Vsi imamo sposobnost biti odprti, a ogledalo, ki nam ga določeno okolje postavlja, tega ne pokaže. V Argentini, na primer, smo odraščali z veliko stereotipi o nemški kulturi, s slikami v glavi iz filmov o Hitlerju, vojni … S tem vtisom sem prišel v Nemčijo, a presenečeno spoznal, da so izjemno prijetni ljudje, ki pa se zelo bojijo to pokazati. Če izvzamemo narodnost, kulturo, smo vsi enaki. Vsi smo ljudje z enakimi čustvi, strahovi, dvomi, enako ljubeznijo.

Vlasta: Obstajajo raziskave, ki so potrdile, da še bolj kot drugi plesi vpliva preventivno v boju proti demenci, alzheimerju, parkinsonovi bolezni. Gre za globoko prisotnost in improvizacijo, za soodvisen odnos, možgani so ves čas zelo aktivni. 

K vama se prihajajo učit ljudje najrazličnejših poklicev, starosti. Glede na pravkar povedano ima najverjetneje kdo tudi težavo s prepuščanjem?

Emiliano: Gre za komunikacijo med moško in žensko energijo. Tango razkrije vse. Dandanašnji problem je, da družba zahteva veliko moške energije, tako so se je močno navzele tudi ženske. Prav zato jih veliko, ko pridejo na učenje tanga, ne more in ne zna slediti. Za ženske je danes velik izziv prepustiti se, ostati v trenutku, čutiti in ne oditi. Veliko žensk prek tanga nezavedno spozna, da lahko spremenijo in izboljšajo svoje življenje. Čutijo, da obstaja nekaj več, in ta več si želijo izkusiti. 

Menda je tango tudi precej dober za mentalno kondicijo.

Vlasta: Obstajajo raziskave, ki so potrdile, da še bolj kot drugi plesi vpliva preventivno v boju proti demenci, alzheimerju, parkinsonovi bolezni. Gre za globoko prisotnost in improvizacijo, za soodvisen odnos, možgani so ves čas zelo aktivni.

Emiliano: Imaš vodjo in tistega, ki mu sledi. Tisti, ki sledi, nikoli ne ve, kaj je naslednji korak. Zato je treba biti popolnoma prisoten in se naučiti komunikacije. Seveda se moraš naučiti tudi nekaj »slovnice«, da se lahko pogovarjaš, a kje bo končal pogovor, ne moreš vedeti. In to je naravnost čarobno.

Kako sta se pravzaprav križali vajini poti?

Vlasta: Spoznala sva se v Buenos Airesu, na milongi. Emiliano je bil profesionalni plesalec, jaz začetnica. Nekega večera me je povabil plesat in bilo je izjemno. Nato se kakšno leto nisva videla, a stik je bil vzpostavljen …

Emiliano: Prvič sem jo videl v parku Lezama. (Pogleda presenečeno Vlasto.) Ti tega ne veš ali pa si pozabila. Še danes se spomnim, da sem bil v družbi s prijateljico Sasho Cobra in še enim Emilianom. Nekaj si brala, si zapisovala. Bila si v čudoviti obleki, z izjemno lepimi nogami, tako kot še danes, in pomislil sem, »oh, kako lepa ženska«.

Vlasta: Tega pa nisem vedela. (smeh, iskreno začudenje)

Emiliano: Imel sem občutek, da je plesalka, in verjel sem, da jo bom še videl. Nato sem jo res srečal na milongi, pristopil k njej in jo povabil na najin prvi skupni tango.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE