Vlado Kreslin: Ko je umrl Štefan, so vsi predali ostali prazni

Vlado. Pisati o njem je precej nehvaležna naloga, človek težko najde besede, ki bi opisale ta skupek glasbe, poezije in iskrenosti, kar on v svojem bistvu je. Čiste človeškosti, ki jo v njegovih pesmih prepoznava staro in mlado. Njegova muzika je kot prijateljstvo, pravi trenutek objame in drugič nasmeje, tolaži ali vlije upanje. Ne obsoja in človeku pusti, da je takšen, kot je. Morda zaradi notranjega miru, ki ga še vedno najbolj napolni – Prekmurje.

V življenju ste sledili svoji poti, tudi kadar vas okolica ni razumela. Zdi se, da veste, kaj je pomembno, in to zasledujete. Je za vas pomembno, da vas podpirajo bližnji, ali ste pripravljeni stati tudi sami?

Podpora najbližjih je seveda vredna zlata. Saj bi verjetno tudi brez nje rinil po svoji poti, a vprašanje je, kako daleč bi prišel.

Bosansko-hrvaški pesnik Enes Kišević mi je nekoč dejal: Kreslin, v najboljši družbi si, ko si sam s sabo. In jaz sem res rad sam s sabo. Hvala bogu je taka tudi moja žena. 

Vaša povezanost s Prekmurjem je naravnost ganljiva, zdi se, kot da se nikoli niste zares ločili od svojih korenin, kar pa ne pomeni, da ste obstali na mestu ali v preteklosti. Kako vam tako lepo uspeva združevati preteklost in prihodnost?

Mislite, da mi uspeva? Lepo. Ne gre za posebno intenzivno ali zavestno ukvarjanje s tem. Živim v Ljubljani, v Beltincih imam starše, ki jih pogosto obiskujem, otrokom pa sem hvaležen za vsako prekmursko besedo, ki jo spregovorijo. Mislim, da moraš zelo trdno stati za tem, kar si, in hkrati intenzivno sprejemati ves svet okrog sebe. Včasih mislimo, da se to izključuje, a zame se zagotovo ne. Ko smo v osemdesetih nastopali z bendom Martin Krpan, sem včasih z odra zakričal: Prekmurje republika! Zdaj ko bi se vsaka slovenska občina rada osamosvojila, to ni več najboljša šala. Mislim, da nikdar nisem skrival svojega prekmurstva niti čutil kakšne diskriminacije zaradi tega, morda tudi zato ne čutim nobenega odpora do Ljubljane.

Glasba, poezija, literatura … Čeprav je najlepše, ko jih delimo s kom, ki razume, umetnost vseeno najraje daje uteho v samoti, za ustvarjanje je potreben mir. Kako pomembni so trenutki, ki jih preživljate sami s seboj in svojo umetnostjo?

Bosansko-hrvaški pesnik Enes Kišević mi je nekoč dejal: Kreslin, v najboljši družbi si, ko si sam s sabo. In jaz sem res rad sam s sabo. Hvala bogu je taka tudi moja žena. Še dobro, da mi kljub temu kar dobro uspeva funkcionirati v bendu. Pogosto opazujem starejšega gospoda, ki se sprehaja tu mimo in se ukvarja s svojim psom, kot da mu je najboljši, če ne edini prijatelj. In pomislim na velike, pomembne ljudi, ki so umrli v velikem razočaranju nad človeštvom.

Ljudje, ki imajo karizmo, privlačijo mnogo ljudi, ki jim ugaja slava ali zgolj le pozornost. Kako ste opravili s takšnimi »prijatelji«?

S tem nisem imel posebnih težav. Morda sem jaz »slaven« malo drugače, zato taki, ki jih privlači bleščava slava, iščejo to drugje. Sicer pa hitro začutim pravo toplino v ljudeh in tistih, ki je ne premorejo, se poskušam izogibati. Sem pa nekajkrat opazil, da ljudje misijo, da si važen, čeprav si povsem naraven, pa zgolj ne sprejemaš njihove izumetničenosti v občevanju s »slavnimi«.

V šestdesetih mi je oče hotel vreči radio skozi okno, ko sem nabijal Rolling Stonese. Po črni kitari, ki sem jo našel v kotu spalnice, pa se je vseeno dalo slutiti, da ni ozkosrčen birokrat, čeravno je bil računovodja in pozneje direktor Beltinske banke. Vsekakor se najbolje razumeva, odkar sem tudi sam v zrelejših letih, in to je res pravi blagor in sreča. 

Večino življenja ste preživeli kot član benda. Kako je s prijateljstvi v takšnem okolju? Včasih so ravno preveč intenzivna prijateljstva kriva, da bend razpade. Si ljudje pridejo preblizu?

Dobra in globoka glasba nastane z dobrim in globokim odnosom med glasbeniki. Je pa res, da so obstajali bendi, v katerih so se člani komaj pogovarjali med sabo, na odru pa so kljub temu zveneli božansko, na primer EKV. No, to je verjetno precej naporno in tudi ne traja dolgo. Rekel bi, da je podobno kot v ljubezenskem odnosu – iz največje ljubezni lahko nastane največje sovraštvo. Spomnimo se Johna Lennona in Paula McCartneyja, bratov Gallagher iz skupine Oasis in drugih.

Lani je izšel album vašega očeta, Milan Kreslin, na katerem pojete tudi sami. Na kateri točki se začne prijateljstvo s starši, kdaj starši nehajo biti starši? Sploh kdaj?

Pred kakšnimi petindvajsetimi leti je bil gost koncerta Beltinške bande Jonas Žnidaršič, ki me je ravno tako spraševal, kako je mogoče nastopati z lastnim očetom. Glede na to, da je moj oče pri devetdesetih letih izdal svojo ploščo, bi lahko rekel, da se s takim očetom dá. Vse se dá! Seveda pa tudi midva nisva ves čas živela v sožitju. V šestdesetih mi je hotel vreči radio skozi okno, ko sem nabijal Rolling Stonese. Takrat smo imeli radijske aparate in gramofone pač v kuhinjah. Po črni kitari, ki sem jo našel v kotu spalnice, pa se je vseeno dalo slutiti, da ni ozkosrčen birokrat, čeravno je bil računovodja in pozneje direktor Beltinske banke. Vsekakor se najbolje razumeva, odkar sem tudi sam v zrelejših letih, in to je res pravi blagor in sreča.

Filozof in novinar Štefan Smej vas je spremljal še v časih, ko ste na Muri iskali zlato. Kako drugačna so prijateljstva, ki trajajo od mladosti? Jih ohranjajo prijetni spomini na čas, ki je že minil, ali kaj več?

Prijateljstva, ki trajajo od mladosti, so prav posebna in kaže, da z leti še pridobivajo vrednost. Tako lahko v rojstnem kraju ure sediš s prijateljem iz osnovne šole, čeprav se večino življenja nisi družil z njim. V današnjem atomiziranem času imamo enega prijatelja za ribolov, drugega za žuranje, tretjega za politiziranje, četrtega za probleme z ženo in tako naprej. Prijatelj Štefan Smej je »pokrival« ves moj spekter in ko je umrl, so vsi predali ostali prazni.

Ameriška pisateljica Ruth Dupré je o vajinem prijateljstvu napisala knjigo Vlado Kreslin, Slovenia and me (Vlado Kreslin, Slovenija in jaz). Torej knjiga, ki je zrasla prav na temeljih prijateljstva. Je prijateljstvo dobro izhodišče za ustvarjanje?

V tem primeru je bilo. Če se ne bi midva prijateljsko »začutila«, te knjige vsekakor ne bi bilo.

Najbolj dramatična, morda najgloblja prijateljstva doživiš v izrednih, da ne rečem ekstremnih razmerah. Za moške je to pogosto služenje vojaškega roka. Ko vso noč rineš z mitraljezom na rami skozi globok sneg pri minus petindvajsetih stopinjah v Bosni in Hercegovini, nekje okrog Travnika, takrat se rodijo prijateljstva. 

Pred kratkim sem zasledila mnenje psihologov, češ da prijateljstvo med moškim in žensko ne obstaja, zato se ga tisti, ki jim je zakon pomemben, izogibajo.

Kot pravim, če prijateljstva z Ruth ne bi bilo, ne bi bilo druženja, v mojem primeru niti knjige. Je pa res, da je eden od bolj vznemirljivih trenutkov v knjigi takrat, ko prideva pozno ponoči z Ruth v hišico ob Muri, jaz zaprem njena vrata in ji zaželim lahko noč. In ona rahlo užaljeno razmišlja – pa saj ne, da sem kaj pričakovala, saj sva vendar oba poročena, ampak, lahko bi pa vseeno nakazal malo nelagodja ...

Kaj traja dlje, prijateljstvo ali ljubezen?

Morda ne moreta tekmovati, bi pa rekel, da ljubezen vseeno pušča globlje rane. Konec koncev je tudi prijateljstvo ljubezen.

S čim se meri prijateljstvo? Ga je lahko preveč?

Najbolj dramatična, morda najgloblja prijateljstva doživiš v izrednih, da ne rečem ekstremnih razmerah. Za moške je to pogosto služenje vojaškega roka. Zato tako radi in neprenehoma obujamo takšne spomine in se v grozo svojih soprog ganjeno objemamo z vojaškimi tovariši. Ko vso noč rineš z mitraljezom na rami skozi globok sneg pri minus petindvajsetih stopinjah v Bosni in Hercegovini, nekje okrog Travnika, takrat se rodijo prijateljstva.

Kdo oziroma kaj je največji sovražnik prijateljstva?

Če se malo ozremo po svojih sosedstvih, vidimo, da pogosto tudi pol metra zemlje.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE