Violeta Bulc: Zame je bila ločitev šok

Bivša evropska komisarka Violeta Bulc o materinstvu, duhovnih izzivih, ki so ji pomagali premostiti ločitev, življenju po virusu in potovanju na Mars.

Česa še ni počela Violeta Bulc? Nekdanjo profesionalno košarkarico je študijska pot po diplomi na fakulteti za elektrotehniko peljala v Ameriko, v San Franciscu jo je v roke prijel star korejski modrec in z disciplinirano vajo je korak za korakom osvojila črni pas v taekwondoju. Vrnila se je v domovino, si ustvarila družino in po spletu okoliščin začutila potrebo po dodatnem raziskovanju človeških zmogljivosti. S svojim znanjem je posegla v gospodarstvo kot svetovalka številnim podjetjem na področju razvojnih strategij in kasneje še v politiko, leta 2015 je za piko na i postala komisarka v Evropski uniji, prevzela je resor za promet. Zdaj je doma, snuje načrte. 

Naučila sem se šamanskih tehnik, ki so mi pomagale iskati svoje bistvo. Moj naslednji veliki preboj v razumevanju moči človeka je bila hoja po žerjavici. Ko stopaš po nekajmetrski preprogi tlečega ognja, se v tebi sprosti mnogo drugih strahov, ne le ta pred neposrednim stikom z ognjem. Vse to me je naredilo skromno in spoštljivo do življenja. 

Kako ste, ste se po letih v Bruslju že privadili življenju v Sloveniji?

Odkrito? Ne še. (smeh) Najbolj pogrešam svojo ekipo! Imeti ob sebi 1700 ljudi za uresničevanje idej je odličen občutek. Zame kot novinko na tej sceni je bilo veliko presenečenje spoznati, kaj vse lahko narediš v le petih letih. Res, velik izziv je potegniti iz ljudi najboljše, da skupaj uresničimo vizijo. Moč služenja dobremu je neverjetna! Če kaj, sem v evropsko politiko prinesla participativne modele in videla, koliko fantastičnih ljudi me obkroža! Zapirali smo »mape«, ki so bile leta odprte, tudi desetletje, določeni procesi namreč trajajo dolgo, treba je iti skozi demokratične faze javnega posvetovanja in oblikovati ideje, pripraviti zakonodajo in se pogajati s svetom, se nato pogajati znotraj komisije in tako naprej, da dobiš na koncu kolektivni »da«. In ko zamisel postane uradno potrjena, je to res enkratno!

Redko srečaš človeka, političarko, ki jemlje življenje tako odprto, ki v vsem vidi priložnost, da se da narediti dobro in veliko!

Jaz pa same take ljudi srečujem, po svetu in doma. Biti politik je izjemen poklic, ogromno lahko narediš dobrega, samo treba se je izobraževati. Kot dober politik ne smeš biti omejen ali za časom. Če sistemskih pristopov ne prenesemo na razvoj strategij in upravljanje države, tako kot delajo uspešna podjetja, je tu veliko izgubljenega. Ljudje mi na ulici rečejo, ah, daj, pusti to politiko. Zakaj bi jo pustila, vsak naš korak je tudi njena posledica. V demokratični ureditvi smo vsi tako ali drugače v politiki. Moramo znati razmišljati in razvijati svoje mnenje, izbirati sposobne ljudi. Me pa preseneča, da vsi ti krasni ljudje ne pridejo v javnost.



Prihajajo novi časi? Vas je zmedla ta virusna pandemija?

Nove razmere, ki jih je povzročil virus, doživljam na različnih ravneh. V sebi sem mirna, aktivna in razmišljajoča. V prostovoljni inkubaciji sem razvejila svojo spletno mrežo, vzpostavila redne virtualne stike, a to je res le obliž za nastale okoliščine. Bolj kot kadar koli se zavedam, da smo ljudje socialna bitja, da so neposredni odnosi bistvo našega razvoja in ustvarjanja. Smo v resni situaciji, v kateri je treba okrepiti delovanje civilnih organov, prepustiti vodenje aktivnosti tistim, ki obvladajo krizni menedžment. Zdaj je še toliko bolj pomembno, da vsaka posameznica in posameznik krepi svoj notranji svet, vzdržuje psihično, duhovno in fizično kondicijo. Dnevi bodo vse daljši, ekvinokcij je za nami in ustvarjalnost išče pot do rešitev.

Ne glede na to, kako se razvijamo kot ozaveščena bitja, nas materialni svet še zelo definira. Preden bomo samozavestno rekli, da lahko osvajamo druge planete, nam zagotovo manjka še sto let. Bomo pa na Marsu prve poskuse zagotovo naredili do leta 2050, kajti zasebni sektor se je tako vpletel, da bo preprosto potiskal to zgodbo naprej. 

Kako trenutno vidite slovenski narod, našo miselnost, kolektivno zavest?

Osebno zelo spoštujem slovenski narod. Dlje si v tujini, bolj ga spoštuješ, sploh če gledaš nekajtisočletno zgodovino tega prostora, koliko različnih kultur in avtoritet je na njem poskušalo uveljavljati svojo voljo, pa vendar je ta narod z zdravim odmikom znal ohraniti samega sebe. V sebi imamo energijo doseganja rezultatov s povezovanjem in delavnostjo ter vedno znova iskanja rešitev. Žal tega še vedno ne znamo ceniti. 

Je pa zanimivo, da smo predvsem zaradi postinkvizicijske dobe v ospredje potisnili karakterne lastnosti, ki bi se jih globoko v sebi radi znebili. A smo jih toliko časa morali uporabljati, da smo preživeli. Širok in odprt dialog je potreben, da bi spet začutili in zaživeli svojo resnično slovensko naravo! Radi kritiziramo, da demokracija ne deluje, češ, kakšne probleme imamo. Kakšne? Sedemdeset let miru še nikoli ni bilo v Evropi. Ne smemo pozabiti, kaj je na drugi strani demokracije. Zelo preprosto je izgubiti in strašno težko pridobiti, kar imamo. Spoštovanje človekovih osnovnih pravic, do dela, življenja, enakovrednost, enakopravnost. Skrbi me, da se to izgublja in da se poudarja neke nove vrednote.

Mislite, da bodo čas in razmere, v katerih smo trenutno, iz ljudi potegnili dobro ali jih še več pahnili v stisko? Kje vidite upanje?

Večina ljudi je dobra, sočutna, pripravljena pomagati. Potrebujemo nekaj časa, da se samoorganiziramo. Vabim vse, da se ozremo okoli sebe, v krog družine, prijateljev, sosedov, da zaznamo stiske ljudi in poskušamo pomagati. Da si izmenjujemo informacije in okrepimo mrežo, ki lahko poskrbi, da nihče ne ostane sam, pozabljen. Čutim, da nam razmere, v katerih smo se znašli, nastavljajo ogledalo. V odnosu do samega sebe, soljudi, narave in do življenja samega, smisla in namena. 

Upanje vidim v naši prilagodljivosti, inovativnosti, kolektivni zavesti, da skupaj zmoremo. Na primer, da spoznamo temeljne značilnosti obnašanja virusa in ustrezne metode za preprečevanje njegovega negativnega vpliva na ljudi, da vzpostavimo nove modele proizvodnje, storitvenih dejavnosti, da jih lahko opravljamo tudi pod spremenjenimi pogoji. Da zmoremo ljubeznive besede, nasmeh, objem, četudi bo vsaj nekaj časa virtualen. Da si globoko v sebi dovolimo biti človek v vseh svojih razsežnostih brez pričakovanj in sodb, a tudi nekompromisni v odnosu do ljubezni in resnice.

Moja stara mama, preprosta ženska, je zamenjala sedem držav, a se nikoli ni preselila s svoje kmetije. Imela je svoj prav, svoj ritem, šest otrok je preživela sama. Mož je prišel iz taborišča domov samo umret. Zelo je bila verna, to ji je dajalo moč, in zato tudi sama spoštujem vero. Kadar se želim umiriti, se spomnim nanjo. 

Kako predvidevate razvoj gospodarstva?

Vrednost je treba ustvarjati. Danes potrebujemo hrano, energijo, maske in respiratorje, jutri bomo potrebovali še kaj več. A kaj bomo v resnici potrebovali? Upam, da se bomo vse bolj vračali k organski rasti gospodarstva, ki ne temelji več na modelih konkurenčnosti, ki so uničevalni in izključevalni, ampak na modelih soustvarjanja in neposrednega razvoja odnosov s strankami. 

Vabim gospodarstvo, da se poslovi od rigidnih, statičnih organizacijskih struktur, prepozna stranke in njihove iskrene potrebe na podlagi svojih jedrnih sposobnosti in se premakne v smeri ozaveščenih podjetij. To pomeni uvajanje dinamičnih struktur, ko se ljudje povezujejo, organizirajo okoli problemov oziroma priložnosti brez hierarhičnih spon. In tu spet igra pomembno vlogo skupnost, ki podpre in sprejme nove temelje. Mislim, da moramo resno pregledati pravila intelektualne lastnine, porazdelitve ustvarjene vrednosti. Verjamem, da smo na začetku preliva v novo civilizacijo, ekocivilizacijo. Dokler bomo sodelovali na temelju demokratičnih načel, nas res ni treba biti strah. 



Koliko imate stika z množico drugače mislečih, ki jih ne zanima veliki svet, ki so ostali v svojem vrtu, ki jih vodi nekaj drugega kot vas in drugim stvarem pripisujejo pomen, pa niso zato ne slabši ne boljši?

Veliko delam na podeželju, dosti časa sem preživela v podjetjih, ki jim je šlo najslabše in so bila tik pred stečajem. Ljudje so se pritoževali nad vsem. A ko si jih enkrat aktiviral in povabil v proces sodelovanja, se je njihov strah počasi razblinjal in sledili so odlični rezultati. Da se, samo delati moraš s človekom. Rada imam ljudi, ki so zavezani svojemu ognjišču, ker jaz tega miru nimam, mene vleče v svet in v akcijo. V njihovi družbi si odpočijem. Ena izmed njih je bila moja stara mama, preprosta ženska, ki je zamenjala sedem držav, a se nikoli ni preselila s svoje kmetije. Imela je svoj prav, svoj ritem, šest otrok je preživela sama. Mož je prišel iz taborišča domov samo umret. Zelo je bila verna, to ji je dajalo moč, in zato tudi jaz spoštujem vero. Kadar se želim umiriti, se spomnim nanjo. 

Sicer pa vsak človek išče priložnost za samopotrditev, spoštovanje, za možnost prispevanja. S to energijo grem v vsako stvar. Želim si, da Slovenija ostane odprta, demokratična dežela, celo da na svoj način vrnemo stare oblike demokracije, iz 11. stoletja, zakaj se ne bi učili od njih. Takrat so vaške starešine sedele okrog lipe, vsak je imel svoj stol, bili so enakovredni ne glede na premoženje in so odkrito razpravljali o izzivih. Kako smo ustoličevali kneze? Aškerc lepo piše: Medtem ko so po vsej Evropi kronali svoje kralje v razkošnih oblačilih, so pri nas na Gosposvetskem polju bodoči knezi pred kamnom prisege odvrgli svoje razkošne obleke, si nadeli preprosta oblačila in kmet, ki je sedel na prestolu, je vprašal narod, ali je knez vreden tega poimenovanja. Želim si, da bi pridobili spoštovanje do naše daljne preteklosti, ga posodobili in uporabili. 

Že veste, kaj boste zdaj počeli?

Imam projekt, ki me vznemirja, s kolegi smo si zadali, da bi pravico do varnosti v cestnem prometu spravili na seznam človekovih pravic. Vsako leto 1,3 milijona ljudi tako izgubi življenje, to je osmi največji ubijalec. Pri cestnem prometu smo namreč dali prednost udobju in svobodi gibanja, posledice so katastrofalne. Smo v obdobju velikega razvoja tehnologij, ko bi to lahko popravili. Povezali smo se z Mednarodno avtomobilistično zvezo (FIA), njen predsednik je posebni odposlanec ZN za varnost v cestnem prometu, potem smo tu še bivši komisar za človekove pravice, bivši podpredsednik ZN za varnost in varovanje ter jaz. Učimo se, kako se projekta lotiti. Naslednjih 20, 30 let se lahko ukvarjamo s tem. 

Prihaja umetna inteligenca, robotizacija in avtomatizacija sta že tu. Vprašanje odgovornega odnosa do uvajanja tehnoloških rešitev ni vezana le na cestni promet. Varnost kot vrednota mora biti osrednje vodilo vseh rešitev. V letalskem in železniškem prometu je to vsakdanja praksa, zato so tu nesreče tragična izjema, in ne sprejemljiva statistika. Vprašanja so tudi, kako bomo osvajali vesolje, socializacija in demokratizacija vesolja postaja pomembna točka, prenesti humanizacijski utrip človeka naprej pa naše pomembno poslanstvo.

Zgodnje otroštvo sem preživljala v vasi na Dolenjskem in vonj po travah in zemlji še danes nosim s sabo. Takrat smo razumeli in bivali z naravo, nobene živali se nismo nikoli bali, vse smo opazovali z radovednostjo, od murenčkov do zajcev, gosi, ki smo jih imeli za hišo. Na potepih smo imeli tudi srečo, da se nam ni nič zgodilo, nismo še znali plavati, pa nas je vseeno reka zvabila. 

Na kateri točki prihodnosti bi se dejansko to lahko zgodilo, govorimo o desetletjih, stoletjih, kako napredne so že raziskave?

Petdeset let v razvoju družbe pomeni malo. Vizija »nič« za izničenje smrtnih nesreč na cestah je dana v obdobje 30 let, do 2050. Ne glede na to, kako se razvijamo kot ozaveščena bitja, nas materialni svet še zelo definira. Preden bomo samozavestno rekli, da lahko osvajamo druge planete, nam zagotovo manjka še sto let. Bomo pa na Marsu prve poskuse zagotovo naredili do leta 2050, kajti zasebni sektor se je tako vpletel, da bo preprosto potiskal to zgodbo naprej.

Mislite, da boste doživeli ta čas, prišli na Mars?

O Marsu dvomim, v vesolje pa bom zagotovo šla. Da vidim Zemljo, ta čudoviti planet, od zgoraj. Vesolje me zelo privlači in vem, da imam svojo vlogo pri njegovem raziskovanju. Ne verjamem sicer, da bomo potovali z raketami in plovili, mislim, da bomo našli način, da se bomo od tod do tam in nazaj premikali prek frekvenc na kvantni ravni. Gre le za vprašanje korakov, kako to uresničiti. V luči tega bi rada sodelovala tudi v projektu Zemlje kot ekološke cone galaksije, da ohranimo naš neponovljivi ekosistem. Moramo usvojiti to zavest, živeti poslanstvo Zemlje. 

Mnogo je planetov, ki nimajo potenciala raznolikosti narave, in tam si lahko damo duška s tehnološkimi rešitvami. Tu na Zemlji pa smo del narave in treba je najti pot nazaj. Moj lepši spomin na otroštvo je potepanje s klapo, ves čas. Zgodnje otroštvo sem preživljala v vasi na Dolenjskem in vonj po travah in zemlji še danes nosim s sabo. Takrat smo razumeli in bivali z naravo, nobene živali se nismo nikoli bali, vse smo opazovali z radovednostjo, od murenčkov do zajcev, gosi, ki smo jih imeli za hišo. Na potepih smo imeli tudi srečo, da se nam ni nič zgodilo, nismo še znali plavati, pa nas je vseeno reka zvabila. Starši so bili v paniki tistih nekaj minut, ampak vse se je dobro izšlo! 

Kje ste potem med odraščanjem prišli do točke, ko vas je začel zanimati šamanizem?

Življenje me je izzivalo, že kot vrhunsko športnico me je zanimalo, kaj človek lahko naredi z močjo in voljo svojega telesa in duha. Pri košarki sem se spraševala, ali lahko ponavljam neke gibe in si z umom tako natreniram telo, da ne zgrešim. Pot me je peljala v borilne veščine, spoznala sem enkratnega učitelja, starega Korejca, ki nas je učil te umetnosti, to je bilo, ko sem živela v San Franciscu. Tam sem spoznavala, kakšne speče moči so v nas. Z vsakim izpitom, ki sem ga polagala do črnega pasu, se je telo bolj odpiralo duhu, ki ga je vodil. Ni bila več fizika tista, ki je dominirala, ampak je sledila. Fascinantno! Srce je usmerjalo um, um je usmerjal telo. Vnaprej si lahko videl, kako se upočasniš, v resnici pa si mnogo hitrejši. Na zadnjem izpitu sem bila nagrajena za vse ure, ki sem jih preživela v studiu. Namesto da skočiš, poletiš.



Čakajte, kako to mislite?

(Se nasmehne.) Telo je postalo tako lahko in koncentracija je bila tako velika, da se je preprosto zgodilo. Tega kasneje nisem mogla ponoviti. Skočila sem in neslo me je po zraku, nekaj metrov, reciva pet. Čisto me je presenetilo, šele kasneje sem se tega zavedela. (Se za nekaj trenutkov zamisli.) Ja, tako se je dogajalo moje raziskovanje, osebnostni razvoj, ki se je ujemal tudi z osebno zgodbo, takrat sem doživljala ločitev in iskala sem orodje, s katerim si lahko zagotovim, da bom vsa čustva, ki niso bila lahka, notranje predelala. Naučila sem se šamanskih tehnik, ki so mi pomagale iskati svoje bistvo. 

Moj naslednji veliki preboj v razumevanju moči človeka je bila hoja po žerjavici. Ko stopaš po nekajmetrski preprogi tlečega ognja, se v tebi sprosti mnogo drugih strahov, ne le ta pred neposrednim stikom z ognjem. Na izpitu za inštruktorja nas je čakalo 12 metrov hoje po žerjavici. Doživela sem jih brezčasno. To mi je odprlo vpogled v neznano, kakšna škoda, da ljudje ne spoznamo bolje svojih izjemnih notranjih dimenzij. Vse to me je naredilo skromno in spoštljivo do življenja. Tudi svojim otrokom sem s tem znanjem pomagala, da sta našla svoj prostor pod soncem.

Mislim, da vsi starši svoje otroke nekako malo »zafuramo«. V določenem obdobju sem želela biti klasična slovenska mama, vendar sem vodnarka (smeh) in klasika ni ravno moja vrlina. Bil je čas, ko sem želela imeti avtoriteto nad njima, pa je nastala konfliktnost. Potem sem ugotovila, da je moja naloga samo držati prostor, da se čutita varna in podprta. 

Sina imate in hčerko. Prav v obdobju, ko sta bila zelo majhna, ste začeli raziskovati človeški potencial. Sta vam onadva prinesla »novosti« na ta svet?

Oh, rojstvo otrok je zame še vedno največji čudež. Nekaj živega pride iz tvojega telesa, vdihne in zajoče, popkovnica se prereže in zaživi svoje življenje. Nobena pravila mojega lastnega življenja v materinstvu niso več veljala. Če me je kdo naučil življenja, sta me onadva. Zelo sta različna, med seboj in od mene, in morala sem se še kako potruditi, da sem se v sobivanju z njima umaknila iz podobe svojega življenja in začela spoznavati, po kaj sta prišla na ta svet.

Niste ravno tipična mama?

Kaj pa vem, oba sta močna karakterja, od zgodnje mladosti sta mi znala naravnost povedati vse. Predvsem hči je bila neizprosna v lastnem postavljanju, hitro je v meni prebudila spoštovanje drugačnosti, ki ga vidim kot bogastvo življenja. Trudim se v materinstvu, ampak mislim, da delam tudi kup napak.

Se upate dotikati njunih bolečin ali jima jih pustite v zaupanju, da jih bosta že sama predelala?

Mislim, da vsi starši svoje otroke nekako malo »zafuramo«. V določenem obdobju sem želela biti klasična slovenska mama, vendar sem vodnarka (smeh) in klasika ni ravno moja vrlina. Bil je čas, ko sem želela imeti avtoriteto nad njima, pa je nastala konfliktnost. Potem sem ugotovila, da je moja naloga samo držati prostor, da se čutita varna in podprta. Zdaj hodita svojo pot, njunih življenj ne poskušam usmerjati. Sin, ki študira v tujini trajnostni razvoj športa, je potreboval veliko več vsebinske podpore, hči, ki študira medije in marketing, je tudi tabornica in predvsem prostovoljka, pa več zaupanja. Vrednote pa imamo skupne. Vsi trije imamo radi življenje in radi delamo z ljudmi.

V njunem otroštvu ste se ločili od partnerja. Ko danes pogledate nazaj, mislite, da je bilo neizbežno?

Zame je bila ločitev šok. Fizični, čustveni, psihični. Nikoli nisem razmišljala, da bi ločitev lahko postala del mojega življenja. Potem pa sem spoznala, da sem se s tem korakom v resnici osvobodila. V sebi sem po nekaj letih začutila mir in trdnost. Danes vem, da je bila to moja prava pot. Če pogledam, kaj vse mi je življenje po tem prineslo, v katere smeri in dimenzije me je razvilo, sem hvaležna predvsem za to, da sva bila s partnerjem dovolj zrela, da sva to uredila dovolj kulturno. 

Sta pa smrt in ločitev dva najhujša psihična udara tako za otroke kot odrasle. Človek takrat izgubi občutek varnosti, kar je naša osnovna potreba. Zato je tudi na ravni družbe tako pomembno, da poskrbimo za temeljno varnost. A trenutno smo vsi zmedeni, puščice strahu so usmerjene v ljudstvo. V obliki virusov, nuklearnih vojn, podnebnih sprememb, razseljevanja narodov. To ni dobro. 

Zdaj sem se spomnila še nečesa. Na konferenci za dobro vodenje v evropskem parlamentu nam je vodja Art of livinga podal zanimivo izjavo, in sicer da se 95 odstotkov vseh kriminalnih dejanj zgodi, ker ljudje ne obvladujejo lastnih čustev. In v vseh začetnih vzgojno-varstvenih procesih nikogar ne učimo, kako to narediti. To pa zato, ker izobražujemo za produkcijsko miselnost; zapomniti si dejstva, številke, ponavljati. Ampak to je zastarelo, prihajamo v ozaveščeno okolje, šolski sistem pa še vedno ne priznava povsem novih kompetenc, ki jih potrebuješ, da kasneje lahko ustvarjaš izpopolnjeno. Tako si prepuščen samoiniciativi in lastnemu raziskovanju, da usvojiš to znanje in tehnike. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE