Viktor Zupančič: Sladkorna bolezen, mobing in ločitev so mu spremenili življenje na bolje

Samostojnemu policijskemu inšpektorju mag. Viktorju Zupančiču se je pred leti življenje postavilo na glavo, ko je prejel diagnozo sladkorna bolezen tipa 2.

Ko je v službi doživel še mobing, v zasebnem življenju pa ločitev, se je odločil sebe postaviti na prvo mesto. Danes izvaja masaže, tečaje nordijske hoje, svetuje o zdravem življenjskem slogu in osebnostni rasti, organizira dogodke in izlete. Na vprašanje, za kaj je v življenju hvaležen, odgovori, da bi bila krajša razlaga, za kaj ni. A če je že treba, izpostavi življenje, ki mu je dano, poklic, ki ga opravlja, noge, ki ga nesejo v hribe, hrano na mizi in vodo, prijatelje, ženo, hčerko in vnukinjo. »Ljudje smo premalo hvaležni za tisto, kar imamo, in namesto tega rajši hrepenimo po tistem, česar nimamo. Imamo veliko, in to pred nosom, le vidimo ne,« pravi sočutni in komunikativni moški, ki je pred letom in pol postal podjetnik. 

Leto in pol je, odkar ste ustvarili podjetje z imenom NOWorries, kajne?

Pred več kot petimi leti sem ustanovil društvo Diaslog – Diabetes in zdrav življenjski slog. Cilji so združevati ljudi, ki bi radi izvedeli več o diabetesu in zdravem življenjskem slogu, profesionalne in rekreativne športnike, tiste, ki to (še) niso, pa bi radi postali, ljudi, ki jih zanima zdrav način prehranjevanja, in ljudi, katerih želja je dobro duševno oziroma psihično počutje. Leto poprej mi je bila postavljena diagnoza sladkorna bolezen tipa 2 in v mojem življenju so bile potrebne spremembe. 

Najprej sem se seveda pogovoril z osebno zdravnico, nato z diabetologinjo, potem pa še z najbolj pomembno osebo v mojem življenju – seboj. Tistega dne sem prvič postavil sebe na prvo mesto. Več kot 40 let sem potreboval, da sem to spoznal. Ampak nikoli ni prepozno, pravijo. Čeprav sem imel na začetku občutek sebičnosti, sem čutil, da je edino tako prav. Vztrajal sem in obrestovalo se mi je. Podjetje NOWorries sem registriral aprila lani. Po eni strani je bila to nekakšna razširitev društva Diaslog, po drugi strani sem prvič zašel v podjetniške vode. O tem prej nisem nikoli razmišljal.

Objemi, dotiki, čustva – tudi to poznam danes. Če bi me o njih vprašali, ko sem bil še otrok, bi vas vprašal, kaj je to. Ampak to zdaj k sreči ni več pomembno. S tem se ne ukvarjam. Zakaj? Ker je zgodovina. In zgodovine ne moreš spremeniti. Vplivaš lahko na danes in jutri, na včeraj ne moreš. 

Zakaj torej tokrat da?

Kot pri ustanovitvi društva se je pojavil sprožilec. Uščipnilo me je v križu in obležal sem v hudih bolečinah. Po pregledu sem bil odpuščen v domačo oskrbo, zame je skrbela žena. Ko sva si rekla da v dobrem in slabem, sva imela v mislih tudi, da bo eden skrbel za drugega, ko ta ne bo zmogel sam. Štirinajst dni sem lahko zgolj ležal v postelji, tako sem imel dovolj časa za premislek, posvetovanje in načrtovanje prihodnosti. Idejo o podjetju sem uresničil takoj, ko sem se postavil na noge. 

Z imenom nisem imel težav. No worries je najbolj pozitiven izraz v Avstraliji. Deželo tam spodaj sem obiskal že trikrat. Pomeni, naj bomo brez skrbi, da bo vse v redu, da ni nobenega (nerešljivega) problema, ali kot radi rečejo mladi – ni panike. Življenje Avstralcev je bolj umirjeno, ne hitijo, predvsem pa iz muhe ne delajo slona. Pri imenu podjetja sem besedo no worries namenoma združil v eno in ji povečal prve tri črke. Now pomeni zdaj oziroma takoj, worries pa (ne)skrbi. Torej če boste zase poskrbeli zdaj oziroma takoj, potem ste lahko brez skrbi. Ali kot rad rečem, da je slogan mojega podjetja: Brez skrbi, za vas poskrbimo mi.

Preberite še: Klaudya Baya: Ženske bi se morale same dotikati, da prebudimo čutno energijo

Razmišljam, da je to, kako življenje jemati čim bolj brezskrbno, s svetle plati in optimistično, vaš koncept. Kako ga je mogoče doseči – na tej strani zemeljske oble?

Življenje je v bistvu čisto preprosto, dostikrat ga zapletemo ljudje sami. Sem optimist, čeprav tudi realist. Verjamem v dobro in to, da se dobro z dobrim vrača. Skrbi in stresne okoliščine so del življenja, a trudim se, da iz enega problema ne naredim dveh novih, temveč najdem najmanj dve poti do rešitve. Včasih še več. Če ima večina ljudi plan A, nekaj pa tudi plan B, sem jaz človek še s planom C. 

Biti pozitivno naravnan je že pogoj za dobro počutje in lepše življenje. Kadar koli se pojavi neprijetna izkušnja, težava ali stresna situacija – spremeni ali sprejmi. To je najkrajši nasvet, ki ga lahko dam. Če imaš moč oziroma možnost spremeniti, kar ruši tvoj notranji mir, stopi v akcijo in to stori. Če je začasno ali trajno nemogoče, pa to preprosto sprejmi in veliko laže ti bo. Deloma je res, da smo večinoma takšni, kakršna je družba okoli nas, kot deluje okolje, v katerem živimo, a na koncu spreminjamo ali sprejemamo mi, naša glava, to pa imamo vedno s seboj, mar ne.

Na Oninem sestrstvu ste dejali, da imate doktorat iz življenja.

Ne trdim, da formalna izobrazba ni pomembna, po osnovni šoli sem končal še štiri stopnje formalnega izobraževanja (plus tečaji in usposabljanja), ampak šola življenja je tista, ki ti da največ. Izkušnje te utrdijo, spremenijo, dopolnijo, z njimi osebnostno rasteš, se iz njih učiš. Denimo, eno je brati ali slišati o alkoholizmu v družini, družinskem nasilju, mobingu na delovnem mestu, bolezni, ločitvi, popolnoma drugo je, ko je to del tebe, del tvojega življenja, ko si dejansko žrtev. Ampak, ali boste vlogo žrtve sprejeli ali boste kaj spremenili? Če je bil vaš oče nasilen, boste tudi vi? Vse je odvisno od vas in zgolj vas samih. Jaz danes sem, kjer želim biti. Pa vi?

Kako je vas zaznamovalo otroštvo, kakršno ne sme biti, v okolju in odnosih, kjer sta se srečevala nasilje in alkohol?

Nikomur ne privoščim alkohola in nasilja v lastnem domu, kjer bi se človek moral počutiti najbolj varnega. V mojem tedaj večinoma ni bilo ljubezni in spoštovanja, zdaj je to pri meni na prvem mestu. Objemi, dotiki, čustva – tudi to poznam danes. Če bi me o njih vprašali, ko sem bil še otrok, bi vas vprašal, kaj je to. Ampak to zdaj k sreči ni več pomembno. S tem se ne ukvarjam. Zakaj? Ker je zgodovina. In zgodovine ne moreš spremeniti. Vplivaš lahko na danes in jutri, na včeraj ne moreš. Zato ni vredno izgubljati časa in energije za to. Vlagam zgolj v danes in jutri. Ali še bolje, v tukaj in zdaj. Nov nasvet: če gledate nazaj in hodite naprej, ne bo šlo daleč. 

Tudi jaz sem krvav pod kožo. Tudi jaz imam čustva. In tudi mene je vse to prizadelo. Ampak v tem stanju si nisem dovolil biti dolgo, predolgo. Stopil sem v akcijo. Sprejel odločitve. Po diagnozi sladkorne bolezni sem začel živeti bolj zdravo, zaradi mobinga sem zamenjal takratno službo za boljšo službo znotraj organizacije, ločitev mi je prinesla selitev v Ljubljano in novo ženo, novo priložnost, nov začetek.  

Ali ste spravljeni s seboj?

Odločitev, da bom drugačen, boljši in bom delal prav ter pomagal ljudem, sem sprejel že kot otrok. Vem, zveni tako tako, vendar sem po eni strani za otroštvo, kakršno sem imel, hvaležen. Premišljal sem, kdo želim postati in kaj. To je gotovo pomagalo, me zamotilo, mi pomagalo iz dneva v dan. Odločil sem se, načrtoval pot in si zastavil cilj. In na pot sem šel že kot 14-letnik, ko sem se začel šolati v Ljubljani, na tedanji kadetski šoli za miličnike, bi se lahko reklo. Mislim, da mi je uspelo in mi še vedno uspeva. Da sem sprejel sebe in se postavil na prvo mesto, pa je trajalo kar 42 let. Ko vidiš, da je vrag odnesel šalo, ti preostane edino to. In ni mi žal. To je bila v tistem trenutku edina prava odločitev. Odločitev, ki mi je spremenila življenje. Na bolje, seveda. 

In že se veselim tudi vseh prihodnjih let, ko bom še naprej rasel. Učimo se namreč vse življenje. Brez dvoma je teže sprejeti sebe, če so te dajali v nič, če si imel občutek nesposobnosti ali manjvrednosti, vendar ni nemogoče. Če ne prej, s polnoletnostjo dobiš pravico do lastnega odločanja, kdo boš in kaj boš. In čas za to je vse življenje. Bolje pozno kot nikoli, pravijo. Vsak dan sprejmemo nešteto odločitev in vse so zgolj naše. Katere bomo sprejeli, je odvisno samo od nas samih. Danes sem tu. Na cilju. Na cilju etape. Saj življenje ni sprint, ampak maraton, sestavljen iz etap. Ne bi rekel, da imam še kakšne posledice. Imam pa še en dolg. Dolg do sebe – da se kot sin o svojem otroštvu pogovorim z očetom. To odlašam, priznam.


Vaša hčerka ni podoživljala vašega otroštva. Ste se kdaj spraševali, kako jo boste imeli radi, če vam tega nihče ni pokazal?

Ne, tega strahu nisem imel. Še rodila se ni, pa sem že vedel, da jo bom imel rad, da bom zanjo naredil vse, da ji bom omogočil otroštvo po svojih zmožnostih, da bo deležna ljubezni in spoštovanja, da bo vzgojena najbolje, kot se da. In v 99 odstotkih sem zadovoljen. Kakšno malenkost bi seveda tudi popravil, spremenil. Biti starš je namreč najzahtevnejši poklic na svetu in za to ni nobenega izobraževanja, usposabljanja ali knjige, mislim za konkretno vašega otroka. On je eden in edini. Ponosen pa sem tudi na to, da sem ji vse življenje govoril, da sem jaz edini prijatelj, ki je nikoli ne bo pustil na cedilu. Ravno to sva zadnjič s hčerko omenila. Spet.

Preberite še: Kaya Pirc: Ne morete si zamisliti, kaj vse ljudje počnejo v imenu ljubezni 

Poročili ste se za današnje razmere razmeroma mladi. Potem so sledili, kajne: ločitev, mobing, diagnoza sladkorna bolezen.

Res je. Poročil sem se mlad. Ampak to je bila odločitev, moja odločitev, to sem takrat želel. Po 21 letih je bilo (povprečnega) zakona konec. Kot strela z jasnega je bivša žena rekla, da se bo ločila in odselila. To je bila njena odločitev. In ko ima hudič mlade … Vse je bilo nekako na kupu, skoraj naenkrat. Prej sta se namreč zgodila še mobing v službi in diagnoza sladkorna bolezen. Torej tri kar hude življenjsko pomembne zadeve. Mnogi ne doživijo niti ene od njih, jaz pa sem kar vse tri v zelo kratkem obdobju. Tudi jaz sem krvav pod kožo. Tudi jaz imam čustva. In tudi mene je vse to prizadelo. 

Ampak v tem stanju si nisem dovolil biti dolgo, predolgo. Stopil sem v akcijo. Sprejel odločitve. Po diagnozi sladkorne bolezni sem začel živeti bolj zdravo, zaradi mobinga sem zamenjal takratno službo za boljšo službo znotraj organizacije, ločitev mi je prinesla selitev v Ljubljano in novo ženo, novo priložnost, nov začetek. Torej, pozitivna naravnanost, vera (da verjameš), biti človek akcije in spremeni ali sprejmi. Je težko? Seveda. Je nemogoče? Nikakor ne.

Pomembno se je znati prilagajati in sprejemati kompromise tam, kjer se želje ali potrebe razlikujejo. Ego je včasih treba dati na stran. Dobro je, če moški in ženska rasteta vsak zase, ampak morata rasti tudi kot par. Drug drugega morata spodbujati, si stati ob strani, se motivirati, podpirati. 

Kaj vas je prepričalo, da postanete maser klasične, športne in stol masaže, izvajate tečaje in treninge nordijske hoje, svetujete o zdravem življenjskem slogu in osebnostni rasti, organizirate dogodke in izlete?

Gre za stvari, s katerimi lahko resnično pomagam ljudem. Sami se ne morejo zmasirati, kot se tudi jaz ne morem sam. Učinki pa so neverjetni. Vsak se po masaži počuti bolje, pa naj je prišel zaradi fizične ali duševne preobremenjenosti. Za stranko poskrbim v svojem salonu v Ljubljani, s stol masažo pa do boljšega počutja pomagam zaposlenim v podjetjih. V mojem salonu so zlasti dobrodošli pari, da preživijo urico skupaj zunaj delovnega mesta in doma. Nordijska hoja je zelo učinkovita rekreacija za vsakega človeka, saj je prilagodljiva. Je cenovno nadvse dostopna in za vseh 365 dni v letu. Organiziram triurne tečaje, nato pa še treninge, če je takšna želja oziroma potreba. 

Opravljam tudi svetovanja za zdrav življenjski slog in osebnostno rast. Takrat se ena na ena (lahko pa pride tudi par) pogovorimo o konkretnih težavah in skupaj najdemo konkretne rešitve. Včasih je dovolj že eno srečanje, sicer več. Zelo rad povem, kaj je delovalo na meni in kaj ni, katere so možnosti in poti, na koncu pa tako vsak sam sprejme odločitev, kaj bo naredil in česa morda ne. Organiziram tudi različne dogodke, denimo predavanja o zdravem prehranjevanju oziroma načinu življenja, vikende za osebno in duhovno rast ter izlete.

Je masaža več kot samo dotik?

Veliko več. Že dotik je popolnoma drugačen, odvisno, ali gre za klasično, športno ali sprostitveno masažo. Pri nekaterih se uporabljajo dlani in počasni ter nežni gibi, pri drugi prsti in členki ter srednje močan prijem, pri tretji pa podlakti in komolci ter močan pritisk. Čisto odvisno od želja in potreb stranke, vedno se prilagodim. Masaža je tudi oddajanje toplote in energije. Moje roke so k sreči vselej tople. Včasih me kdo vpraša, kaj pa imate to za eno toplo olje ali s čim ste si tako ogreli roke. Takšne roke imam, odgovorim. Ali pa se pošalim in rečem, oprostite, nisem jaz kriv, takšen sem se rodil. Tudi energija je pomembna. Če človek svoje poslanstvo opravlja z veseljem, je pozitiven in komunikativen, če v masažo vloži vsega sebe, potem je energija v prostoru zagotovo dobra, počutje stranke po masaži pa prijetno. 

Zbiljsko jezero in plaža v Avstraliji imata za vas poseben pomen. Lahko razkrijete, zakaj?

Na Zbiljskem jezeru sem zaprosil svojo sedanjo ženo za roko. Tradicionalno. Z dodatki. Zjutraj se odpelješ v sosednjo državo, ker je ona enkrat tam videla prstan, ki ji je bil zelo všeč. Potem jo počakaš pred službo, v obleki in kravati, ter jo odpelješ na kosilo ob jezeru. Gresta še na sprehod, kjer najprej nahraniš labode, da pridejo čisto blizu, in šele nato poklekneš. Vendar ne Zbiljsko jezero zgolj zato, ker je tam lepo, ampak ker se je tam zgodil prvi poljub. Še bolj poseben pomen pa ima plaža Altona v Avstraliji, kjer sva se poročila. Združila sva potovanje, obisk prijateljev in poroko v dvomesečno avanturo. Bilo je čudovito. Nobene napetosti, travme, stresa, zgolj smeh, veselje in sproščenost. Poroka na mivki ob morju, piknik v parku čez cesto in večerja s torto v restavraciji. To je bila najina odločitev. Želela sva točno takšno poroko, kot sva jo imela. Ob vrnitvi sva seveda z veseljem povedala vsem in jim pomahala s prstancem na levi roki.

Če si dva ne znata pomagati sama, pa imamo za to strokovnjake. Naj vam ne bo nerodno, naj vas ne bo sram in ne ozirajte se na to, kaj bodo rekli drugi. Poiščite pomoč. Če si zlomite nogo, si zlomljene kosti najbrž ne naravnate sami in tudi mavca si verjetno ne nadenete sami. 

Žena pravi, da ste pravi moški in da je dandanes takih malo. Ali veste, da se ženske sprašujejo, kakšen je sploh pravi moški? Dajte, povejte nam, kaj vas dela takšnega.

To bi sicer morali vprašati ženo. Osebno mislim, da ne počnem nič več, kot naj bi se od današnjega moškega pričakovalo, vendar iz pogovorov vidim, da je to bolj izjema kot pravilo. Enakopravnost bi morala biti vidna v vseh pogledih, na vseh področjih. Moški bi moral najprej biti komunikativen, saj je komunikacija ključ do uspešnega zakona. Če se zakonca ne pogovarjata, se oddaljujeta drug od drugega, stagnirata in počasi postajata »cimra«. Problemi se kopičijo in enkrat lonec eksplodira. V zakonu sta dva, torej sta oba odgovorna za uspešen zakon. V domu živita oba, torej sta oba odgovorna za čist in prijeten dom. Otroci so skupni, torej sta oba odgovorna za vzgojo. In tako naprej. 

Pomembno se je znati prilagajati in sprejemati kompromise tam, kjer se želje ali potrebe razlikujejo. Ego je včasih treba dati na stran. Dobro je, če moški in ženska rasteta vsak zase, ampak morata rasti tudi kot par. Drug drugega morata spodbujati, si stati ob strani, se motivirati, podpirati. Vsak problem se da rešiti s pogovorom, s sklepanjem kompromisov. Če si dva ne znata pomagati sama, pa imamo za to strokovnjake. Naj vam ne bo nerodno, naj vas ne bo sram in ne ozirajte se na to, kaj bodo rekli drugi. Poiščite pomoč. Če si zlomite nogo, si zlomljene kosti najbrž ne naravnate sami in tudi mavca si verjetno ne nadenete sami. Izkazujte si ljubezen, vendar ne zgolj z besedami. Pokažite to z dejanji. In spet ne samo z darili ob praznikih, ampak z majhnimi gestami kar tako. 

Spoštovanje jo morda pomembno še bolj. Ljudje smo različni in različni tudi vstopamo v zakon ali skupnost, zato je pomembno, da se spoznamo in se nato sprejmemo, tako sebe kot drug drugega. Partnerja je treba sprejeti v celoti, ne samo v delih, ki so nam všeč. Vsak ima kakšno napako ali hibo, vendar ga tudi ta dela celega. Kar se spolnosti tiče, bom dejal po domače – večerni seks naj se začne zjutraj. Naj vam zaupam še en avstralski rek oziroma frazo – happy wife, happy life. Srečna žena, srečno življenje. In tudi ta preverjeno deluje.

Drži, da se ukvarjate s tem, kako izpeljati idejo, da bi bilo pravih moških več?

Že kar nekaj časa resno razmišljam o organizaciji dogodka samo za moške. Na eni strani (moški) strokovnjaki z različnih področij, kot so sociologija, komunikologija in psihologija, na drugi moški, ki bi želeli osebnostno rasti, se izboljšati, se izpovedati, izmenjati izkušnje, deliti svoje zgodbe … Torej nekaj teorije, predvsem pa veliko praktičnih primerov in nasvetov. To bi bil prvi korak. Razmišljam pa tudi že o drugem, vendar o tem kdaj drugič.


Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE