Vida Žabot: Plačala sem visoko ceno neizkušenosti

Vida Žabot pravi, da smo na zgodovinski prelomnici in da moramo kot človeštvo še precej narediti. Ne smemo se pustiti zastrupljati s strahom!

»Edini zmagovalni boj za dobro poteka na osebnem notranjem bojišču!« je prepričana terapevtka in nekdanja redovnica. To je ona, ženska, ki sije. Vida Žabot, ki že v rojstnem imenu nosi življenje.

Od nekdaj so mi rekli, da nastopam kot ledolomilka. Navajena sem na napade in prezir. Vem, da ljudje podzavestno projiciramo na druge to, kar nosimo v sebi.  

Kaj se po vašem mnenju trenutno dogaja v kolektivni zavesti človeštva? Je sploh mogoče, da bi bolj lahkotno preživljali ta tok velikih sprememb? Je bilo v preteklosti v kakšnem zgodovinskem obdobju to lažje?

Iz drobnih odzivov ljudi je razvidno, da je danes kolektivna zavest precej drugačna, čeprav nekatere zgodovinske značilnosti še vztrajajo. Pomisliva na vpitje proti 5G. Vpilo se je tudi proti mikrovalovnim pečicam, proti pametnim telefonom, proti wifiju, in že prej. Ko je leta 1865 Maxwell objavil fiziko elektromagnetnih valov, so ga napadli. Nekoliko lažje je šlo sredi 20. stoletja z odkritjem radijskih valov. Kolektivna zavest se spreminja. Danes nekateri »vpijejo«, da 5G krepi virus. V letih 1917–1920, ko ni bilo modemov in wifija, je virus španske gripe ubil sto milijonov ljudi. Prav tako v času hongkonške gripe (1968–1970), milijon mrtvih. Vse od kuge 14. stoletja so ljudje mislili, da so te bolezni in množične smrti nevarna zastrašujoča magija. Zatekali so se v vero in vdano (ali ne!) sprejemali pandemijo kot kazen za grehe. Zdaj nam je glede tega veliko lažje. Odkritje mikroskopa (Jansen, 1590) in potem vsa zgodba okrog ustanovitelja mikrobiologije Louisa Pasteurja, ki je bil med najbolj napadenimi, sta razširila naše znanje in ustvarila nove gotovosti. Ko te dni opazujem in poslušam ljudi, zaznam precej večjo ozaveščenost. Kolektivna zavest je vedno bliže »meji modrosti«. To prinaša na primer jasnejši uvid v razliko med naravnimi zakoni in družbenimi pravili, ki se bodo sčasoma spremenila ali pa razblinila. Vsi vemo, da naša zgodovina ni ravno lepa. V vsakem obdobju je polno vojn, težkega orožja, vseh vrst nasilja in mučenja. Skratka, nobene elegance v spoštovanju do življenja. To se mora izničiti! 

Kako dojemate karanteno? Vidimo, da je mogoče marsikaj, o čemer bi še pred kratkim rekli, da je nemogoče.

Zdaj imamo premor. Smo sami s seboj in svojim notranjim svetom. Tako lažje dojamemo, da več ne pomeni boljše, zato tudi razumemo, da nas je narava ustavila z namenom. V tej pandemiji nam je torej veliko lažje, kot je bilo ljudem v preteklosti. Manj nam gospoduje strah. Na razpolago imamo znanstvene dosežke. Mediji nam prinašajo v dnevno sobo v realnem času dogodke iz vsakega kotička planeta. Sinhronizem in sočutje sta vedno močneje med ljudmi. Kolektivna zavest dosega kvantno raven. Onkraj Newtonovih shem se naš um odpira v novo fiziko zavesti, ki ni le pojem. Je bolj čista matematika.



V velikonočnem obdobju, ki se je letos ujelo z obdobjem izolacije, praznujemo začetek nečesa novega, velikega prehoda in preporoda. Ampak ustaviva se še malo pri starem, ki mora zato oditi ali se celo izničiti. Kako občutite in doživljate obdobja, ko se nekaj starega izteka in se pripravlja nekaj novega? Kakšen je za vas čas končevanja, saj ste ga doživeli kar nekaj?

Novo vselej dozori v starem. Ko ti je »staro« že dalo to, kar je lahko, te določeni občutki začnejo opozarjati: nemir, nezadovoljstvo, nova občutljivost. Pojavijo se ovire in konflikti, ki jih prej ni bilo. Začneš bolj jasno videvati stvari, ki so bile vedno tam, pa jih nisi dojel. Mine te igrivost. Postaneš bolj zamišljen. Dviga se val frustracije, tudi če je v vsakdanjem življenju vse odlično. Ampak nelagodje čedalje močneje pritiska od znotraj. Vsi »moram« in »ne bi smel« izgubljajo smisel. Tesnoba trka od znotraj. V tem intimnem pritisku se spočne novo. V času »končevanja« se pogosto pojavi predvsem strah. Sledi bolj ali manj anksiozno iskanje rešitev ali pogrezanje v brezno bolečin. Novo, neznano dvigne obrambne mehanizme in odprejo se bojišča izbir in odločitev. Doživela sem jih kar nekaj.

Zaupajte nam prosim nekaj temeljnih.

Omenila bom samo tri svoje »prehode čez Rdeče morje«, tudi brez Mojzesa. (smeh) Pri petnajstih sem trmasto vztrajala in se odločila za redovno družbo, čeprav sem imela že pripravljeni dve študijski poti: medicino v Ljubljani in umetnost v tujini. Vse sem razočarala z izbiro razen predstojnic seveda. Pri štiridesetih sem zaprosila za annus sabbaticus (akademsko študijsko leto) zaradi zadev v domačem Razkrižju. S skupnimi močmi smo konstruktivno izvedli »prehod« iz hrvaščine v slovensko bogoslužje. Sredi najhujšega vrtinca so skrivaj prišle iz Italije moje predstojnice, da bi me pri priči odpeljale, a mi je s podporo sestre Hermine uspelo razkrinkati projekt »ugrabitve« in dokončati svoje poslanstvo. Nekaj let pozneje pa sem končala tudi življenje v instituciji. Bil je drzen skok v »črno luknjo« neznanega, kjer sem korak za korakom ustvarila to, kar zdaj sem.

Kaj rečete, kateri preporod vas je najbolj zaznamoval in kakšen je danes vaš pogled nanj?

Najbolj me je seveda zaznamovala sprememba življenja zunaj institucije. Veliko poguma je bilo treba. Plačala sem visoko ceno neizkušenosti in posledične naivnosti, ki so jo nekateri, predvsem ob izdaji knjige Križ na prsih, dobro izkoristili. Absurd je v tem, da zdaj živim ustvarjalno in v polnosti ravno tiste cilje, ki so me nekoč vodili v izbiro redovnega življenja. Ni lažje, je pa bolj pristno in svobodno. In ker je svoboda eden od obrazov ljubezni, lahko rečem, da sem se prerodila v konkretno božansko dimenzijo vsakdanjih izkušenj.

Dedek, babica, otrok …, kdor koli onkraj ega ozavesti svoj vir in svojo resnično identiteto, doseže »mejo modrosti« in posluša predvsem glas inteligence srca, je danes prerok. Zazrt v luč na koncu predora miselno že ustvarja novo življenje po karanteni. 



Kje je danes prerok in kdo je? Jih je več in jih ne prepoznamo, tako kot Jezusa večina ni prepoznala ali kot so Mohameda preganjali? Je usoda preroka vedno enaka (glede na zgodovinska obdobja bi rekla, da ja)?

Hja, prerok v pomenu videti prihodnost ali govoriti v imenu nekoga višjega (Boga, kot v Svetem pismu)? Najprej mi pridejo na misel znanstveniki. Tisti pravi, zelo intuitivni, so v vseh obdobjih »videli« prej kot vsi drugi. Nekateri so zato zgoreli na grmadah. Drugi, na primer Galilej, so končali v zaporih. Skratka, pravim prerokom nikoli ni šlo dobro na tem svetu. Tudi umetniki imajo odprte kanale. Veliko jih je med avtorji filmov in pesmi. 

Čudno, a težje je najti pristne preroke v svetu duhovnosti. So velikani kot dalajlama ali nekateri papeži, a jaz jih vidim predvsem v preprosti vsakdanjosti. Dedek, babica, otrok …, kdor koli onkraj ega ozavesti svoj vir in svojo resnično identiteto, doseže »mejo modrosti« in posluša predvsem glas inteligence srca, je danes prerok. Zazrt v luč na koncu predora miselno že ustvarja novo življenje po karanteni. Ta pandemija bo zgodovinska prelomnica. Govorilo se bo o času pred koronavirusom in času po njem. Pravi preroki so tisti, ki so spoznali dragocenost vsakega trenutka življenja in ga hočejo odeti v lepoto za večje sožitje z vsem, kar je! 

Kdo, če sploh kdo, ima trenutno vajeti v svojih rokah, če smo vsi na istem vlaku in ne vemo, kam natančno drvimo? Izstopiti se ne da več.

Vajeti drži v svojih rokah naš planet. Z njim drvimo v vesolju, odkar obstajamo, in z njim doživljamo velike spremembe. Naša zemlja se ciklično spreminja in že se je zgodilo, da so v podobnih razmerah izginile civilizacije, ne glede na vlade. A preživeli smo. Lahko pa se primemo za »vajeti« in se prerodimo skupaj. Kako? Tako da se prilagajamo spremembam vseh oblik življenja na tem svetu. Tako da večamo spoštovanje, strpnost, sočutje do vsega in vseh, saj smo, kot ste rekli, v istem vlaku/sistemu. Vodijo nas iste naravne zakonitosti. Iz zgodovine vemo, da narava vrže iz sistema vse, kar je neprimerno in moteče. Da nas ne izvrže, je odvisno od vsakega posameznika in medsebojne solidarnosti. Vsi filozofi in učitelji se strinjajo z aksiomom, da se vsaka sprememba začne v nas samih. Odrešilne vajeti so živeti tako, da bo moč ljubezni v tebi vedno močnejša od strahu in brezupa! 



Človek se mora boriti za dobro! O tem so si vse svete knjige enotne. Kaj je dober boj, kakšno vse je pravo orodje? Kako daleč gremo lahko v boju za dobro?

Edini zmagovalni boj za dobro se dogaja na osebnem notranjem bojišču. Strategija boja so izbire. Napadanje ne pride v poštev! Učili so nas, naj se borimo proti našim napakam. Vsak proti pomeni razdor, konflikt. Razdori pa ne prinesejo dobrega. Torej tudi boriti se proti tistim, ki mislijo, verujejo, izbirajo drugače, ne prinese trajnih želenih rezultatov. Vašo začetno trditev bom postavila drugače: Človek lahko preobrazi zlo v dobro! Začne se seveda pri osebnem preobražanju misli, nagnjenj, odzivov, dejanj. Dobro orodje je tisto, ki temelji na spoštovanju in svobodi. Sebe in drugih. Gremo lahko le do meje svobode drugega. Dobrega ni mogoče vsiliti. Lahko pa ga izžareva naš način življenja in to prej ali slej postane nalezljivo in povzroči »imunost črede« proti zlu. Takrat navadno padajo zastareli sistemi.

Kakšna je prihodnost naših odnosov v novem svetu po koroni? O kako dolgem prehodnem obdobju po vašem mnenju lahko govorimo?

Korona nas je izolirala v karanteno. To je edinstvena priložnost za notranje ozdravljenje. Biti sami s seboj, poglobiti se do bistva, odkriti tudi rane, ostati očarani v kontemplaciji in pustiti, da jih žar ljubezni prečisti. Naučiti se biti srečnejši. Tako bo lahko prihodnost naših odnosov na veliko višji kakovostni ravni. »Vse se spreminja«, »Nič ne bo več kot prej« odmeva po vseh kanalih, a ne bomo še popolnoma ven, dokler ne obvladamo strahu, dokler ljudje trpijo. V tem vrtincu imate novinarji veliko vlogo in odgovornost. Zahteve marketinga ne bi smele manipulirati z informacijami. Prehodno obdobje bo najbrž zaznamovano z rahlim izboljšanjem razmer. A dokler ne pade svetopisemski »velikan z glinastimi nogami« (Danijel,ll, 31-35), bomo videli še marsikaj neprijetnega. Kot človeštvo moramo še precej narediti. Ni še vse dobro. Lažni učitelji kot močni ojačevalci strahu bodo padli. Takrat se bomo lahko prebudili v bolj radosten svet miru, vedrine in solidarnosti. 

Z vseh strani nas obdajajo nasveti, napovedi, vse vrste razlag; težko ena glava toliko sprejme. Lažni učitelji, teh je mrgolelo nekoč in jih tudi danes. Kako jih prepoznati, saj najbrž niti sami ne vedo, da so lažni?

Od nekdaj poteka, vojna med razumom in srcem, strahom in ljubeznijo, a dandanes dosega vrhunec. Lažni učitelji uživajo v pretiravanju. Nimajo ravnovesja in navadno s svojimi sporočili hranijo strah in sence v nas. Lahko uporabljajo zelo lepe tekste, lepe in prazne besede, kot so lepe in votle manekenke v izložbah. Prepozna jih naše telo, ne zavibrira. Poslušamo lahko vse, pozornost pa dajmo samo tistim besedam, ki se dotaknejo globine, prinašajo vedrino in upanje, tudi če govorijo o katastrofah. Zanimivo se mi zdi, da vedno bolj narašča čut za sveto, zdaj ko so tudi cerkve prazne, čut za vse dimenzije življenja in krepi se želja po pristni duhovnosti. Pablo Neruda piše: »Roditi se ni dovolj. Za prerojenje smo rojeni. Vsak dan.« Take so besede pravih učiteljev. Samo takim je vredno prisluhniti, da se ne zastrupimo preveč s strahom.

Zna se zgoditi, da bo intervju razdelil bralke in bralce na dva pola. Prvim bo dal dodatno potrditev. Kaj bi rekli tistim drugim, ki ne vedo, o čem govorite, ki vas ne razumejo, ki takšne vsebine prezirajo, zasmehujejo?

Od nekdaj so mi rekli, da nastopam kot ledolomilka. Navajena sem na napade in prezir. Vem, da ljudje podzavestno projiciramo na druge to, kar nosimo v sebi. Vem, da mora vsako sporočilo, ki pride do možganov koga drugega, čez vse njegove filtre, zato vem, da ne bo nikoli razumljeno tako, kot je bilo izrečeno. Zakon vsake komunikacije. Pač sprejmem. Če kdo čuti potrebo napadati in zasmehovati drugačno mnenje, pokaže le svojo trenutno osebno izkaznico. Gotovo ne ve, zakaj se čuti tako ogroženega, da mora v protinapad, ali tako sprošča svojo notranjo napetost ali se le igračka po spletu in zbira všečke. Kritika mi je zanimiva. Mislim, da je tisti, ki intervju prebere, po svoje že na zvezi, zato z nasmehom rečem le »lep pozdrav« in grem mirno svojo pot.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE