V Romuniji se naučite (najmanj) dveh stvari. Prvič, nikoli ne imejte predsodkov do dežel in krajev, ki niso vpisani ravno v vrh najbolj zaželenih turističnih ciljev, kajti lahko so še veliko bolj zanimivi od mest, kamor derejo množice. In drugič, včasih se splača zaviti na kakšno stransko cesto in si za cilj izbrati kraj, kjer sploh ne pričakujete turistov; presenečeni boste, kako zabavno avanturo in nepričakovano zgodbo lahko doživite. Veselo pokopališče, na primer. 

Sapanto prav zaradi njenega veselega pokopališča – ne nazadnje, koliko takšnih pokopališč na svetu sploh obstaja? – odkriva čedalje več ljudi, čeprav nenavadni nagrobniki tam niso ravno od včeraj. Zgodba pripoveduje, da je domačin Stan Ioan Patraš že pred drugo svetovno vojno izpolnil željo tamkajšnjemu duhovniku, da mu po smrti naredi nekoliko drugačen nagrobnik. Ta naj bi odražal pokojnikovo življenje in delo, ne pa žalosti ob njegovi zapustitvi (tu)zemeljskega sveta. In tako je Patraš nanj s pisanimi barvami naslikal duhovnikovo poslanstvo, vse skupaj pa ovekovečil s šaljivim epitafom. Domačinom je bil menda nagrobnik tako všeč, da je imel Patraš zatem še veliko dela. Do leta 1977, ko je umrl tudi sam, jih je po nekaterih podatkih izdelal kar osemsto, zdaj pa njegovo delo nadaljuje že tretja generacija umetnikov, ki ta nenavadni običaj ohranja. 

Pokopališče v Sapanti je polno živih barv, vsaka pa ima svoj pomen: modra pomeni svobodo, rumena plodnost, rdeča strast, zelena življenje, črna na koncu pa smrt. Pokojniki so na nagrobnikih upodobljeni bodisi med opravljanjem svojega dela bodisi glede na to, kako so umrli. Toda še veliko bolj kot barve na nagrobnikih pritegnejo radovednost obiskovalcev nadvse hudomušni epitafi; Patraš je bil namreč znan po tem, da je v epitafih napisal resnico, kakršna koli je že bila. 

»Prosim, ne zbudite moje tašče«

In tako je veselo pokopališče v Sapanti skupek smešnih, iskrenih, a tudi grenko-sladkih drobcev življenj tistih, ki na njem počivajo. »Bil je dober človek, a slab električar,« je zapisano na enem od spomenikov, ki prikazuje smrt domačina. Resnica z nagrobnikov v Sapanti zna biti resnično kruta: »Joan Toaderu je imel rad konje, a rad je imel še nekaj – sedenje v gostilni z ženo drugega moškega,« lahko med drugim preberemo na pokopališču. Ali: »Dragi moj sin Griga, naj ti bo oproščeno vse, pa čeprav si me res zabodel.« No, ob nekaterih epitafih se vsaj nekateri malce privoščljivo muzajo: »Pod tem težkim križem leži moja tašča. Če bi tri dni dlje živela, sam bi sedaj bil na njenem mestu. Ti, ki boš hodil tod okoli, prosim, ne zbudi je, kajti vrnila se bo domov.« In: »Bog, sprejmi k sebi mojo ženo s takšnim veseljem, kot ti jo jaz pošiljam!« 

Drži, takšnega veselja na pokopališčih ne srečamo prav vsak dan. Toda večinoma modri nagrobniki iz hrastovega lesa, ki so visoki poldrugi meter in imajo na vrhu streho, so v Sapanti izjema, zato jih ne pozabiš prav hitro. Kot ne nedeljskega dogajanja na pokopališču, kjer domuje tudi lepo obnovljena lesena cerkev. V njej je ravno med našim obiskom potekalo bogoslužje. Vaščani si ob nedeljah nadenejo tradicionalna oblačila, a tradicija se na trenutke premeša s sodobnostjo. Natančnemu opazovalcu dogajanja ne uide, da so predvsem mlajše ženske skrbno urejene, zelo lepo naličene in da si za obisk maše nadenejo naravnost vrtoglave petke. Še dobro, da jih prisotnost radovednih oči na pokopališču očitno ne moti preveč. 

In čas se je ustavil

V pokrajini Maramures, eni od 41 upravnih pokrajin Romunije, dobi človek mogoče še prej kot v drugih predelih te države vtis, da se je čas ustavil pred vsaj tremi, štirimi desetletji, mogoče celo več. Dokazov za napisano je več: najprej že obisk tržnice s tipično romunsko ponudbo, med katero boste med drugim našli izvezene srajce, prte, steklenice žganja s priloženimi šilci, copate iz ovčje kože, moške čepice s trakovi v barvah Romunije in najrazličnejše druge drobnarije, nad katerimi bi pri nas (in najbrž še kje) trgovci skoraj zagotovo zmajevali z glavami. 

Tudi podoba podeželskega življenja, v kateri vožnje s konjskimi vpregami ali črede ovc sredi glavne prometnice kraja niso nič nenavadnega, nosi najmanj pridih polpretekle zgodovine. Naštetemu dodajte še leseno arhitekturo, ne najboljše ceste, slabo označene prometne povezave in nadvse zanimivo nedeljsko popoldansko dogajanje v teh vaseh – na klopcah pred hišami vsepovsod posedajo domačini in se pogovarjajo s sosedi in sovaščani –, pa bo podoba časa, v katerem so živeli naši starši in stari starši, stopila dobesedno pred vas. No, si upate? Resnici na ljubo je treba priznati, da delujejo ljudje veliko bolj zadovoljni s svojim življenjem kot v marsikaterem kotičku razvite Evrope. In ja, tudi nadvse prijazni so. 

Lesene cerkve za nekatoličane

Da vrnitev v prihodnost ne bi bila pretrda, naredimo postanek med nekaterimi pravoslavnimi lesenimi cerkvami Maramuresa, ki se lahko pohvalijo s častitljivo starostjo. Od 17. do 19. stoletja je bilo namreč tu zgrajenih skoraj sto cerkev v različnih arhitekturnih slogih, vse pa imajo leseno konstrukcijo z značilnimi visokimi strehami in vitke zvonike na zahodni strani nad vhodom nasproti oltarja. Zakaj so cerkve lesene, ni treba ravno ugibati. Območje je bilo dolgo pod madžarskim oziroma habsburškim vplivom, torej pod rimskokatoliško vero, tu pa je bilo vedno doma pravoslavje. Zato oblasti Romunom niso dovolile, da bi gradili iz kamna. 

Svetopisemske prizore so naslikali lokalni umetniki, stavbe pa so delo domačih graditeljev v duhu ljudske umetnosti, saj s strmimi strehami in vitkimi stolpi, ki se vzpenjajo proti nebu, posnemajo vrhove okoliških gora. Leta 1999 je bilo osem od teh cerkva vpisanih na seznam Unescove svetovne dediščine v Evropi.  

Drugi razlog za številne lesene mojstrovine, ki jih je v Maramuresu vse polno – med najbolj značilnimi so brez dvoma vhodna vrata pred številnimi domačijami, ki so resnično umetelno izrezljane –, pa je dolga tradicija lesarstva v teh krajih. Severni del Romunije ima namreč veliko lesa in odličnih mojstrov tega poklica, saj so tu že v preteklosti živeli številni tesarji, mizarji in drugi obrtniki, ki so se ukvarjali s predelavo lesa. 

Življenje v samostanu

Njihovo delo je danes kronano z nekaj sto let starimi unikatnimi cerkvicami in samostani, med katere sodi tudi čudovit samostanski kompleks v Barsani z leseno cerkvijo iz leta 1720, ki je prav tako na Unescovem seznamu. Cerkev meri v višino kar 57 metrov in je še vedno med najvišjimi lesenimi stavbami v Evropi! 

V samostanskem kompleksu živijo nune in zanj zgledno skrbijo, saj je vsak kotiček urejen do najmanjše podrobnosti, zato je sprehod po kompleksu praznik za oči, telo in dušo. V tišini in spokojnosti, ki obdajata sleherno poro samostana v Barsani, se lahko človek poglobi vase in pretrga še zadnjo nit s ponorelim svetom iz svojega običajnega vsakdana. V Barsani se namreč – tako kot že prej v Sapanti in na podeželju Maramuresa – zdi, kot bi bili vsi civilizacijski dosežki prepovedani. In to je, vsaj občasno, resnično osvobajajoče.