Otroci potrebujejo vsaj petnajst let starševske skrbi. Uf, dolga doba, a ne?
Ojoj, tole bo pa čisto prekratko. Potrebujejo jo kar nekoliko dlje. Lahko bi rekli od rojstva do odhoda od doma. Vemo pa, da se to ne zgodi pri petnajstih.

Nisem izjema. Tudi meni je težko. Tudi jaz se prestrašim. Tudi jaz kdaj ne vem, kako ravnati. 

Kaj mamo naredi mamo? To, da poskrbi za otroka, ki je od staršev življenjsko odvisen, je vsakomur jasno.
Mislim, da v prvi vrsti zmožnost sebe doživljati kot mama. Prihod otroka prinese s seboj tudi povečano senzitivnost. Za dojenčka ni dovolj le fizična prisotnost. Potrebni sta odzivnost na njegove potrebe in čustvena dostopnost. V mislih imam sposobnost začutiti, ozavestiti in usmerjati njegova temeljna čustva. A v prvi vrsti jih je treba prepoznati, čemur rečemo tudi empatija. Tako mati regulira otrokova čutenja; tako pozitivna kot negativna, denimo veselje, jezo, žalost, gnus, strah itd., ter umirja njegova notranja stanja napetosti. Pogoj za to pa je, da mora imeti svoje vzorce iz preteklosti predelane, sicer svoja ponotranjena nepredelana čustva projicira v otroka. Vedno pravim, če je mati zadovoljna kot ženska, je lahko veliko boljša mati. Ali drugače: če pri partnerju dobi ljubezenska čustva, ne bo iskala tolažbe pri otroku. Ženska, ki je v sebi hladna in ne občuti ljubljenosti, bo drugače objela otroka. Objela ga bo iz svoje potrebe po bližini in dotiku, namesto da bi ravnala tako, da bo otrok srečen in miren.


Vam ni tuje izkazovati ljubezni? Sicer pa: ali je lahko ljubezni preveč? Ljubezni, ki deluje kot varovalka.
Nikakor ne. Ljubezen, pripadnost, nežnost zelo rada izkazujem. Lahko bi rekla, da vzdržujem močan emocionalni stik, pri čemer seveda ohranjam svojo individualnost, si dovolim izražati mnenja, želje in zadovoljujem svoje potrebe. To ne samo dopuščam, ampak omogočam tudi drugim. Hčerke spodbujam k samostojnosti in svobodnosti, ker sem takšna sama. V nasprotnem lahko govorimo o zlorabi materinske ljubezni, ki hitro pripelje do čustvene odvisnosti od odnosov in se razvije v nerazvito psihološko avtonomijo posameznika, kar pomeni, da otrok za svoje odločitve pretirano išče odobritev staršev.

Tudi moški hrepenijo po bližini, crkljanju enako ali celo bolj kot ženske. 

Katero je vaše prvo pomembno spoznanje, če primerjate vlogo sebe kot mame hčerk in sina?
Če govorim nasploh o materinstvu – postati mama – so to prav gotovo občutki ranljivosti, iskrenosti in spopadanje z nemočjo. Srečaš se s povsem novimi potrebami in željami. Ob tem je tudi prehod iz sistema, v katerem sva bila najprej dva, zdaj nas je šest. (Nasmešek.) Če gledam z vidika biti mama hčerkam in zdaj sinu, bi lahko rekla, da seveda vsak otrok ob neskončnem veselju prinese nekaj svojstvenega. Vsak otrok posebej te (na)uči nekaj novega. Še posebej pa vselej potegnejo ven tisto, kar je nepredelano. Jaz temu sicer rečem, da ti vedno znova dajejo priložnost za rast in razvoj. In ja, poleg so tudi ekstremno težki trenutki. Vsi starši to doživimo. Nisem izjema. Tudi meni je težko. Tudi jaz se prestrašim. Tudi jaz kdaj ne vem, kako ravnati. Itd. Čeprav, ja, s fantkom je drugače. Težko sicer opišem, kaj je zares drugače, ker se meša več stvari. Že to, da imam tri punčke in je zadnji prišel še fantek, je nekaj novega in drugačnega. Tudi seveda spolno gledano. Res me zanima, kako se bodo teoretična dognanja drugih o razlikah med ženskim in moškim spolom skladala z mojo prakso. Saj veste, najboljše teorije temeljijo na praksi. (Nasmešek.)

Zanimivo, tudi vaša babica je imela štiri otroke.
Od malega sem si želela štiri otroke. (Poudari navdušujoče.) Res je, moja draga babica je imela štiri otroke; sina, bil je prvorojenec, in tri hčerke. No, pri meni je ravno nasprotno. (Pomežikne.)


Prestaviva se za hip z mislimi v prihodnost. Vas lahko skrbi, da se vam še sanjalo ne bo, kaj pomeni biti fant, ko bo Patrik star denimo pet ali šest let?
(Širok nasmeh.) Ja, prav mogoče. Vendar pa tudi moški hrepenijo po bližini, crkljanju enako ali celo bolj kot ženske. A iz kar nekaj prakse z dekleti in poznavanjem ogromno teorije glede na svojo profesijo lahko sklepam, da bo prišlo obdobje v puberteti, ko bom v nasprotju s puncami, ki te zmeraj bolj okupirajo, ob fantu doživljala večjo sušo. (Smeh.) Predvsem v komunikaciji in druženju. Hja, 15- oziroma 16-letni fantje si prizadevajo za odcepitev od staršev in se zapirajo v svojo sobo … No, nadzor je seveda še vedno nujen pri fantih do 20. leta, saj jim zaviralni sistem še ne deluje. Lahko da bo težko tudi glede domačih nalog in spanja. Upam, da se bo veliko vrtel na stolu – dokazano je namreč, da se takšni otroci učijo hitreje kot tisti, ki sedijo pri miru. (Smeh.)

Ženske in moški sicer govorimo isti jezik, kar seveda še zdaleč ne pomeni, da ga tudi enako uporabljamo. Domnevam, da se morajo mame večkrat zateči k tolmačenju, da sinovi razumejo, kaj jim skušajo dopovedati.
Dejstvo je, da se moški in ženski možgani razlikujejo že od trenutka spočetja. Razlike so zapletene in velike. Dečki in deklice se različno vedejo, to narekujejo možgani. Ženski in moški možgani različno slišijo, vidijo, čutijo, presojajo. Enake cilje in naloge moški in ženska uresničujeta z uporabo različnih tokokrogov. Deklice zanima sodelovanje, fante pa boj, tekmovalnost. Zmaga je za moške možgane vse. Pomembna sta jim hierarhija, status. Odobravanje prijateljev jim je pomembnejše od mnenja staršev. Dekleta se z leti, ko možgane preplavi estrogen, vse bolj posvečajo svojim čustvom in komunikaciji, postajajo prave povezovalke, saj se ženske rodimo z mehanizmom za branje obrazov, razbiranje čustvenih barv v glasu itd. Dejstvo je, da so govorna področja v možganih pri ženskah večja in da dekleta v povprečju več govorijo, kot poslušajo. Dnevno uporabljajo od dva- do trikrat več besed kot fantje. Povezovanje prek pogovora v dekletovih možganih aktivira tudi središče za ugodje. Fantom v skoraj istem času možgane zalije testosteron, začnejo manj komunicirati in postanejo obsedeni z doseganjem rezultatov. A da ne bo pomote – tudi moški vedo, kako uporabljati povezovalni jezik, vendar ga v glavnem ne. Namesto tega uporabljajo bolj jezik ukazovanja drugim, grožnje in hvalisanje. Ob vsem tem se je treba zavedati, da nekaj sicer so geni in hormoni, vendar na vedenje, razmišljanje, čutenje vplivajo tudi rezultati stikov z drugimi ljudmi in okolico.

K vzgoji sodi skrbeti za otroka, kar pomeni, da mu daš toplino, varnost, sprejetost, podporo in pa še kako pomembno nadzorovanje vedenja, torej tudi discipliniranje – omejevanje otrokovega delovanja, s čimer mu pomagamo oblikovati sprejemljivo vedenje in ga naučimo samokontrole. 

Vaši starejši hčerki, Viktoria in Evelin, sta sredi odraščanja, Kim je triletnica, Patrik bo dopolnil tri mesece. Morda tekmujejo za naklonjenost staršev? Otroci takoj reagirajo, če začutijo, da so odrinjeni, kajne?
Oh, ja, seveda. Agresivnost za oba spola pomeni preživetje in oba spola imata ustrezne možganske tokokroge zanjo, le da je pri deklicah bolj prefinjena. No, vsaj včasih. (Smeh.) Sicer ni toliko tekmovalnosti za pozornost, kajti vsak je dobi veliko. Veliko se pogovarjamo tako skupaj kot posamezno oziroma stvari počnemo skupaj in posamično drug z drugim. Včasih je več tistega medvrstniškega ruvanja, ko katera kaj drugi vzame in povzroči hudo uro. (Dvigne obrvi, a razumevajoče pokima.) In pregovarjanje z mano, največkrat, ko je treba pospraviti. 



Se pri vzgajanju kdaj začete k stavku: Ker sem jaz tako rekla!?
Ja, se. (Skomigne z rameni.) To se zgodi, ko po sicer že ničkolikokrat razloženi in pojasnjeni stvari otrok ponovno vpraša: Pa zakaj? (Smeh.) Veste, vzgoja je medsebojno vplivanje – družinski člani drug na drugega vplivamo, seveda glede na stopnjo razvoja. Dogaja se tako zavestno kot nezavedno. K vzgoji sodi skrbeti za otroka, kar pomeni, da mu daš toplino, varnost, sprejetost, podporo in pa še kako pomembno nadzorovanje vedenja, torej tudi discipliniranje – omejevanje otrokovega delovanja, s čimer mu pomagamo oblikovati sprejemljivo vedenje in ga naučimo samokontrole. To ne pomeni le podrejanja pravilom, ampak tudi sledenje otrokovemu osamosvajanju in spodbujanju avtonomije. Discipliniraš zato, da bo čim manjkrat kršil pravila, ki so tudi del socializacije. Vse to je treba delati z empatijo, ko si prizadevaš za razumevanje otrokovega doživljanja in mu ponujaš razlago, več možnih rešitev itd. No, včasih pa pride tudi le tisti: Zato! 

Ogromno delam s svojimi puncami, vedo, da se lahko zanesejo name in mi zaupajo. Tudi jaz njim. Denimo, ne glede na to, ali jima spodrsne ali dobita slabo oceno, mi starejši hčerki to povesta, čeprav dobro vesta, da veliko zahtevam. 

Kdaj ste najbolj neizprosni?
Nedvomno me najbolj moti kršenje kakršnih koli dogovorov. In to vsi okoli mene dobro vedo. Na spoštovanje resnično zelo veliko dam. Ogromno delam s svojimi puncami, vedo, da se lahko zanesejo name in mi zaupajo. Tudi jaz njim. Denimo, ne glede na to, ali jima spodrsne ali dobita slabo oceno, mi starejši hčerki to povesta, čeprav dobro vesta, da veliko zahtevam. Govorim jima: Za tisto, kar delata, se potrudita po najboljših močeh. Če vem, da se učita, in jima spodleti, ne bom imela slabih občutkov, ne bosta pa mogli videti nasmeha na mojem obrazu in seveda jima ne bom mogla čestitati. Tega ne moreta pričakovati od mene. Se pravi, neko dejanje logično pripelje v določeno posledico in čustva. Najslabše je biti jezen. To moji vedo. Primer: rečeš mi, da boš prišel domov ob treh, jaz skuham kosilo in potem se ti spotoma nekje zalomi in prideš domov uro kasneje. Seveda bom slabe volje. Katera mama pa ne bi bila? Potrudila sem se, kuhala ... In ne nazadnje je tu moj čas. Zato ponavljam: Pokliči me. Povej mi. Je razlika, kajne?! Zaupanje se gradi na točno tem občutku, da drugemu daš vedeti, da ga nosiš v mislih in ti ni vseeno za njegove občutke. To je zelo pomembno. Takrat veš, da se lahko na človeka zaneseš.



Ali med starši in otroki velja, da lahko napake, ki smo jih morebiti zagrešili, popravljamo, dokler smo živi?
Ja, kar je super! Naše možgane je možno razvijati in preoblikovati. Za odpuščanje, za razrešitev določenih odnosov je večna možnost, če vsak pogleda vase in ovrednoti stvari, ki se dogajajo, prevzame svoj del krivde in zna iskreno reči: Oprosti. Od tam je vedno pot naprej, da si ljudje pridejo blizu.

Doktorica Veronika, povejte no, kdaj sinovi odrastejo?
Odraslost pomeni predvsem sposobnost sprejemanja in prevzemanja nadzora nad svojimi odločitvami in sprejemanja odgovornosti za posledice. Pri tem gre za oblikovanje občutka lastne identitete (sistem prepričanj) in avtonomije, tj. upravljanje z lastnimi željami, odločitvami, finančna neodvisnost, prevzemanje nadzora nad svojim življenjem kot tudi oblikovanje intimnih odnosov in učinkovito spoprijemanje s stresom. Lahko bi rekli tudi, da gre za neke vrste čustveni odhod od družine – emocionalna povezanost s starši seveda ostaja – kjer gre za preoblikovanje odnosa s starši v vzajemni odnos, v katerem se vsi razvijajo in napredujejo.