Bila je 13. otrok in vsem je pomagala pri vzgoji otrok. Določili so, da je dobra rešitev za vdovca z dvema otrokoma. V drugem zakonu mama rodi hčerko. Naslednje leto se rodi mrtev otrok in naslednje leto umre en dan staro dete. Naslednje leto pa otrok, to sem jaz, premaga vse nastale probleme in živi. 

Nagajali in sovražili je nismo nikoli. Smilila se nam je. Očetu je tožila, da smo hudobni. Vse je dobila, kar si je omislila. 

Rastemo, imamo se radi, vsak s svojimi problemi. Prvorojenka drugega zakona je bila malo drugačna. Vse je moralo biti po njeno. Tožila je, da je ne maramo in da smo grdi. Malo smo se prilagajali njeni zahtevi, a bilo je za vse preveč mučno. Nagajali in sovražili je nismo nikoli. Smilila se nam je. Očetu je tožila, da smo hudobni. Vse je dobila, kar si je omislila. Hodila je v meščansko šolo in kasneje na učiteljišče. Jaz v gimnazijo. Oče je bil presrečen, da bomo imeli učiteljico, in zato je pri njem vse dobila. Želela je imeti harmoniko. Dobila jo je. Ker je bila zanjo pretežka, sem ji morala pomagati jaz. Učitelj harmonike pravi meni, daj poskusi še ti. Nisem bila navdušena, a poskusila sem. Tebe bom enkrat tedensko učil brezplačno. Igrala sem pri pionirskem zboru. Bili smo najboljši v Sloveniji. Nisem se imela za glasbenico. Sestra je to občutila kot krivico in oče ji je verjel. Želela je biti slavna pianistka. Oče v težkih vojnih časih kupi pianino. To bo moja dota, je govorila. 


V tem času je bil brat v nemškem taborišču. Soseda Mici in mama sta zbirali za paket preživetja bratu v logar. Mama je jokala in ostali smo bili prizadeti. Odločal je oče. Sestra je pridno vadila, a samo želja je premalo za uspeh. Krivi smo bili ostali otroci, ker ji ne pomagamo dovolj. Zakaj je taka? Čudna. Saj ni neumna. Prepričana je bila, da se je rodila zato, da bo vsem pokazala, kaj je prav. Vsako drugačno razumevanje je odveč, sicer smo hudobni in krivični. Nismo se kregali, le umaknili smo se, ker je bilo življenje z njo pretežko. Nihče je ni sovražil, cenil pa tudi ne. Mama je jokala, a bilo je tako, kot sta rekla oče in bodoča učiteljica.

Neskončno sem se želela osamosvojiti. Šla sem v službo in spoznala svojega moža. Težko je bilo priti do stanovanja. Vpisala sva se v zadružno gradnjo. V tem času so v Zeleni jami gradili kanalizacijo. Ker starša nista imela denarja za priključek, sva vse plačala midva. To sva storila za dom in nihče ni vprašal, čigava bo hiša. 

Otroka sta rasla, nujno smo potrebovali še eno sobo. Prosim sestro za svojo rojstno sobo, edina sem rojena v tej hiši. Nič odgovora. Srečava se z očetom na dvorišču in mu pravim: »Oče, saj hiše nisi podaril Zofiji, ampak tujcem.« Resnično se je zdrznil: »Vera, oprosti, nisem vedel.« 

Po prvi očetovi odločitvi nam je povedal, da zgornje stanovanje pripada bratu in najstarejši sestri, srednje nama s sestro. Kletno se oddaja za stroške hiše. Dobro, tako smo verjeli. Brat se je prehranjeval pri prijatelju, ker ni prenesel pripomb pri kosilu. Najstarejša sestra se je poročila in živela v enosobnem stanovanju pri moževih starših. Brat se poroči in nekaj časa živi v svoji sobi. Stranka v zgornjem stanovanju se odseli in brat se preseli tja. Z možem iščeva stanovanje. Prijatelj zida prizidek. Povprašava očeta za dovoljenje in privoli. Majhno stanovanje, a bilo je najino. Rodim sina v še nedokončanem stanovanju. 


S starejšo sestro se dogovoriva, najin prizidek ima ravno streho, da skupaj zgornji del preurediva v prijeten in uporaben izgled. Sestra že postavi na koncu dvorišča vse v vednost in dovoljenja očeta. Mama mi še pomaga pri varstvu sina, a bila je utrujena. Sina damo v vrtec. Za vse je bilo hudo. Sestra, bodoča učiteljica, mamo po zvezah pošlje v bolnišnico v Valdoltri. Nič nam ni povedala ali se posvetovala z nami. Mama je prvič v življenju proč od doma. Zelo ji je bilo hudo. Obiščemo jo. Zdravnika pobaram, ali bi bila lahko v ljubljanski bolnišnici. Seveda, odgovori. Pridem domov in povem očetu. Ni bil pripravljen govoriti. 

Pri naslednjem obisku pri mami mi pove, da se sestra in oče nekaj čudnega dogovarjata. »Obljubila sta mi, da vrt pripada tebi. Veliko sem pretrpela, da mi to morata ugoditi. Bori se, Vera,« mi reče. »Mama, ne misli o tem. Vse bo dobro,« ji rečem. V mesecu decembru se mama vrne iz bolnišnice. Nihče mi nič ne pove. Jaz rodim hčer, mama umre. Oče me vpraša, kaj mislim o polovici stanovanja. »Veš kaj, oče, Zofija se ni sposobna sama preživljati. Odstopim Zofiji. Dvoinpolsobno stanovanje bo dovolj tudi za pomočnico. Če sama ne bo imela otrok, pa po njeni smrti dobijo moji potomci.« Takrat sem še verjela v družinske vezi. Oče se je z mojim možem dobro razumel, a sestra mu je prepovedala obiske. Zakaj? 

Pri osmrtnici smo izvedeli za nepošteno taktiko. Že leta 2006 je sestra podarila tujcu vse imetje, sorodnikom pa čisto nič. 

V zgornjem stanovanju je najela novo stranko. Imela je dobro hišno pomočnico, s katero se je viharno skregala, ker se je nameravala poročiti. Onemogočena je bila predelava dogovorjenega zgornjega stanovanja in nadgraditi našega. Zakaj nobenega odgovora!

Otroka sta rasla, nujno smo potrebovali še eno sobo. Prosim sestro za svojo rojstno sobo, edina sem rojena v tej hiši. Nič odgovora. Pišem pismo leta 1987 in 1988 in obrazložim. Nič odgovora. Srečava se z očetom na dvorišču in mu pravim: »Oče, saj hiše nisi podaril Zofiji, ampak tujcem.« Resnično se je zdrznil: »Vera, oprosti, nisem vedel.« 


Pri osmrtnici smo izvedeli za nepošteno taktiko. Že leta 2006 je sestra podarila tujcu vse imetje, sorodnikom pa čisto nič. Prejemnik je vedel, da je sprejel taktično in ugodno finančno korist. Postenje pa je ostalo pred vrati.

Biti človek! Ali je to sploh mogoče? Ali deset zapovedi ne velja več? »Ne želi svojega bližnjega blaga.« Kaj pa tako, sem si zapomnila: »Kar nočeš, da bi tebi storili hudega, tudi ti drugim ne stori.« To velja za vse! Saj nisem mogla dojeti take nepoštenosti. Papir vse zakonito prenese, srce pa ne more!

Pisala sem novemu lastniku in organizaciji, ki ji pripada. Opisala sem življenje tudi z naše strani, so samo mišljenje moje sestre. Oče mi je še v osnovni šoli rekel: »Ko boš kupovala zvon, ga poslušaj z vseh strani, da boš slišala, kako resnično doni.«

Pričakovala sem odgovor, ker sem verjela v poštenje in še verjamem. Odgovora nisem prejela. So to resnično pošteni ljudje? Ali nimajo nič časti, jim ni mar za pošteno življenje? Kako je lahko tak človek srčen, kako lahko govori o dobroti? Ali smo resnično tako propadli? Tega ne smemo dovoliti! Prav zato pišem. Prosim vas vse, rotim vas, naj mi kdo pove, da je tak odnos do človeka s sodniškim žigom pravilen in vreden poštenosti – poštenega človeka.

Stara sem 88 let in povem: Bodimo vredni besede človek in zavedajmo se, da je spoštovanje vrednota!