Prihajate iz Trnovega, a niste prvi raper od tam. Se s Klemnom Klemnom poznata?

Seveda, s Klemnom se poznava že precej dolgo. Sva prijatelja. Stilsko se razlikujeva, vendar spoštujeva drug drugega, zadnje čase pa tudi skupaj ustvarjava. Klemen je ninja! Sedaj ravno piševa pesem o najinih življenjskih travmah in o tem, kako sva jih uspela predelati. Pripravljava odličen komad, nabit z močnimi čustvi.

Mladi danes se mi predvsem smilijo, saj so primorani odraščati v nehvaležnih okoliščinah. Težko je reči, katere so njihove vrline poleg tehničnega znanja, ki ga imajo seveda v malem prstu. A prav to tehnično znanje jih pogosto vleče v strmo brezno nezadovoljstva in duševne impotence, saj je to vse, kar imajo, a življenje ni telefonska aplikacija.   

Krasno! A ko poslušamo vaše pesmi, bi vas glede na besedila prej uvrstili ob bok Murata in Josa ter Trkaja. Kje se vi vidite na slovenski rap sceni? Kdo so vaši vzorniki?

Murat & Jose in Trkaj so odlični reperji. Vse spoštujem že od rane mladosti. Kje se vidim na slovenski rap sceni? Spadam v neko bizarno skupino. Sporočilo in tehnika sta pri meni vedno na prvem mestu. Vidim se kot nekdo, ki postavlja visoko raven rimanja, vendar moje delo ni usmerjeno zgolj v rap kroge. Mojim besedilom lahko prisluhne marsikdo, ki mu rap nikoli niti ni bil blizu. Moji vzorniki so že od nekdaj moj pokojni oče Matjaž Vipotnik, prav tako dedek Cene Vipotnik, Iztok Mlakar, Đorđe Balašević in še bi lahko našteval ... Ko sem bil mali, mi je mama kupila Eminemov CD. Takrat se mi je odprl svet rimanja. Nekoč sem imel kar veliko vzornikov, z leti pa opažam, da sem precej samosvoj. 

Ste vnuk pesnika Ceneta Vipotnika, kako je to vplivalo na vašo ljubezen do pisane, izrečene, zapete, odrapane besede?

Dedka Ceneta nisem poznal, saj je umrl, preden sem se rodil, vendar čutim, da živi v meni. Najbrž imam ravno po njem smisel za estetiko pri tvorjenju besedil. Že kot otrok sem zelo zgodaj odkril svoj talent. Bil sem zasanjan najstnik, a nikoli izgubljen, saj sem ves čas vedel, kdo sem in kam sem namenjen. Vedel sem, da sem pesnik. Vedno sem se rad igral z besedami, iskal sem izpeljanke, palindrome in nove povezave.


Na plošči je poleg hip hopa v ospredju gledališče. Od kod izvira vaša ljubezen do gledališča? Ste se že kdaj preizkusili kot igralec ali režiser? 

Kot otrok sem rad hodil na predstave v lutkovno gledališče. Dale so mi misliti. Kasneje sem si ogledal nekaj gledaliških predstav, zmeraj pa mi je bila všeč tudi impro liga. Zelo mlad sem se preizkusil kot igralec v kratkih igranih filmih, a sta me vseeno že takrat bolj privlačila svinčnik in papir. Vedno me je zanimalo, kako bi bil videti moj rap, če bi ga predstavil s kostumi in z zanimivo scenografijo, namesto s pivom v roki, kot kakšen stereotipni raper. In ravno to zdaj počnem. Nabiram kostume za svojo rap predstavo in pilim svojo odrsko prezenco. Rap želim pripeljati do točke, ko bo tudi vizualno zanimiv, pri tem pa me motivira in navdihuje tudi vsestranski umetnik in predvsem prijatelj Urh Mlakar, s katerim zelo rad ustvarjam. 

V videospotu za pesem Ahilova peta vidimo znane slovenske igralce. Zakaj ste se odločili, da jim zaupate vloge?

Skupaj z režiserjem Vitom Pešičem sva napisala scenarij za Ahilovo peto in nato iskala igralce, ki bi najbolje odigrali posamezne vloge. Na snemanje spota sem poleg številnih statistov sprva povabil Lizo Marijino, Eliasa Cheba in Davida Mezeta. Z režiserjem sva potrebovala še več igralcev, ki bi kar se da prezentno odigrali vloge. Zato je kasneje Vito prišel na idejo, da bi vključil tudi Lucijo Ćirović, Borisa Kerča in Primoža Glaviča. Igralci so bili navdušeni nad pesmijo, zato smo se takoj ujeli. To je bil pravzaprav moj najbolj resen in zahteven projekt doslej. Nanj sem zelo ponosen. 

V tej pesmi ste kritični do stanja v naši družbi. Verjetno ste jo napisali pred epidemijo? Bi bila kaj drugačna, če bi jo napisali zdaj, ko so čustva in stališča ljudi še bolj skrajna?

Da, Ahilovo peto sem napisal kar nekaj časa pred epidemijo. Če bi jo pisal danes, bi gotovo dopisal še marsikaj. V Sloveniji se trenutno dogaja toliko neumnosti, da ni dovolj ena sama pesem, s katero bi opisal, kaj vse me danes moti. A nič hudega ... Še veliko jih bom napisal.

Končno imam več časa za pisanje, kar mi ustreza, vendar najbolj pogrešam osebne stike z ljudmi in koncerte v živo. Najraje bi skakal po odrih, tako pa skačem svojim sosedom po glavi vsakič, ko malo pojačam glasbo, ki jo imam tako zelo rad.   

Kako vi živite v karanteni? Menite, da se bomo v tem času kaj naučili o sebi, drugih, družbi?

Imam precej mešane občutke glede epidemije. Živim s punco, ki jo imam najraje na svetu, vendar sva oba umetnika in se boriva iz dneva v dan. Od samega začetka epidemije sem se uspel umiriti in se zazreti še globlje vase. To je gotovo pozitivna stvar. Poskušam iz tega potegniti čim več dobrega. Končno imam več časa za pisanje, kar mi ustreza, vendar najbolj pogrešam osebne stike z ljudmi in koncerte v živo. Najraje bi skakal po odrih, tako pa skačem svojim sosedom po glavi vsakič, ko malo pojačam glasbo, ki jo imam tako zelo rad. Menim, da se bomo ljudje veliko naučili iz trenutne situacije, v kateri smo se znašli, a se bojim, da bo določena škoda nepopravljiva. 

Pesem Vitez ste namenili mladi generaciji, kako jo vidite? Katere vrline imajo današnji mladi in katere so njihove ahilove pete? 


Res je, pesem Vitez sem sprva namenil mlajši generaciji, a ko jo danes znova in znova poslušam, ugotavljam, da je pesem medgeneracijska. Vitez govori o srčnosti in o pravih vrednotah. Lani sem se prvič preizkusil v vlogi mentorja in pedagoga, saj sem v mladinskem centru Ulca učil nadobudno skupino mladih rimoklepačev kreativnega pisanja. Izkušnja je bila odlična, mladi so lačni znanja, kar me najbolj veseli. A kmalu sem ugotovil, da takih posameznikov ni prav veliko.

Mladi danes se mi predvsem smilijo, saj so primorani odraščati v nehvaležnih okoliščinah. Težko je reči, katere so njihove vrline poleg tehničnega znanja, ki ga imajo seveda v malem prstu. A prav to tehnično znanje jih pogosto vleče v strmo brezno nezadovoljstva in duševne impotence, saj je to vse, kar imajo, a življenje ni telefonska aplikacija. Problem je očitno v tem, da se nihče nima časa ukvarjati z njimi. Velika večina mladih nima možnosti okusiti mladosti, kakor sem jo okusil na primer jaz. Veliko mladih danes ne pozna osnovnega bontona, saj se njihove izkušnje oblikujejo večinoma v virtualnem svetu na Tik Toku brez razumevanja posledic.